Avtor: Jože Ramovš, datum: 9.2.2010

Pregovori in reki so iz knjige Etbin Bojc (1980). Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: DZS.

O starosti in njeni vrednosti

Če je človek še tako star, si želi še kako leto živeti.

Stara kosa navadno bolje reže kakor nova.

Brez starca ni udarca.

S starega drevja sadje samo pada.

Star kozel ima trd rog.

Starega vina, starih prijateljev se drži.

Stari voli potegnejo iz drage.

Toliko si star, kolikor se počutiš.

Važno je, kako živiš, ne, kako dolgo.

Veselo srce je pol zdravja.

Žalost in tuga je strupena kuga.

Star človek je kakor kaplja na veji.

 

O težavah in tegobah v starosti

Starost – slabost.

Mlado drevesce se dá zravnati, staro drevo se ulomi.

Star človek – drugič otrok. Star – dvakrat otrok.

Star človek je sam sebi na potu.

Starega drevesa ni mogoče presaditi.

Starega konja ne naučiš jahati.

Starega medveda ne naučiš več rajati.

Starost je grda in ne prihaja sama, ampak pripelje nadloge s seboj.

Starost ni rada sama.

Starost ni radost.

Starost prihaja – moč odhaja.

Starost se neopazno pritihotapi.

Starim ljudem gre nerado iz pesti.

 

O sožitju in soodvisnosti med generacijami

S starim se novo hrani.

Za staro vero, stare ljudi in star denar naj ti bo vselej mar.

Bolje je biti s starimi ljudmi v peklu kakor z mladimi v nebesih.

Bolje je z mladim praprot žeti, kakor s starim cekine šteti.

Starca je treba slušati, a z njim ne hoditi.

Kakor starci delajo, tako se mladi uče.

Kakor stari pojo, tako mladci cvrče.

Grehi staršev se maščujejo nad otroki.

Kadar ni dediščine, se otroci na grobu ljubijo, če pa je kaj, se pa grdo gledajo.

Kdor staršev v življenju ne spoštuje, jih na grobu objokuje.

Kdor svojim staršem življenje greni, sam srečo pohodi, v nadloge drevi.

Kdor mater tepe, mu roka usahne.

Materina kletev otrokom hišo podira.

Otrok šele takrat plača materi, kadar ji ob smrti glavo umije.

 

O soodvisnost med človekovo starostjo in mladostjo

Vprašala bodo stara leta, kaj so delala mlada.

Grehi mladosti se kaznujejo v starosti.

Sprašuje starost, kje je bila mladost.

Težko je staremu iti pamet iskat, ako jo je zgubil mlad.

 

Slovenski pregovori in reki so nastajali v preteklih stoletjih, ko so ljudje živeli v tradicionalnih razmerah. Bistri ljudje, ki so pozorno opazovali in globoko doživljali vsakdanje življenje in sožitje ljudi, so o tem izrekali iskriva spoznanja v kratkih stavkih. Najbolj posrečene in lepo izražene so sprejeli in ponavljali ljudje v okolici, da so se med ljudmi utrdili in razširili. Pregovori in reki so pomemben del klasične ljudske modrosti in umetnosti slovenske in drugih narodnih kultur. Pomembna življenjska spoznanja so v njih izražena v jedrnati obliki na lep način. Za posameznika in za skupnost so bili pregovori in reki stabilni oporni kamni pri vsakdanjem usmerjanju v kakovostno življenje in sožitje.

Današnji način življenja je zelo drugačen od tradicionalnega, v katerem so nastajali slovenski pregovori in reki. Nič manj pa današnji ljudje ne potrebujemo stabilnih opornih kamnov, da bi nas v vsakdanji naglici vodili v pravo smer pri oblikovanju našega življenja in sožitja; prav zaradi današnje naglice in preobilja informacij potrebujemo take stabilne opornike še bolj kakor naši predniki. Pri starih slovenskih pregovorih in rekih o starosti, staranju in sožitju generacij bo vsakdo, ki to želi, zlahka olupil skorjo preteklih časov in našel v njihovem jedru žlahtno vsebino trajnih življenjskih spoznanj o starosti in medgeneracijskih odnosih. S tem bo že stopil na ustvarjalno pot naših prednikov: čedalje bolj pozorno bo opazoval in globoko doživljal naše vsakdanje življenje in sožitje. Tako bo zase izrekal sodobne pregovore in reke o zakonitostih in nalogah kakovostnega staranja in medgeneracijskega sožitja – morda bo njegovo življenjsko modrost prevzel in ponavljal tudi drugi, tretji … Oblika današnjih pregovorov in rekov bo drugačna, osnovna vsebina bo podobna, isti pa bo njihov namen: ustvarjati žive markacije za pot kakovostnega staranja in lepega sožitja med generacijami.