Avtor: Mateja Eržen, datum: 12.2.2010

Tako je simpatična! Že na prvi pogled. Lasje so postriženi precej strogo ravno, a posamezni šopki ji uhajajo v zrak in dajejo občutek razigranosti. Prav takšna je ona sama.

Pripoveduje mi že skoraj pet let, pa vedno pove veliko novega. Delčke njenega življenja že dobro poznam, kolikokrat sva se jim srčno smejali. Pa takrat ni bilo smešno, bilo je težko živeti te zgodbe, besede in stavke. Vživljam se vanjo, v njeno telo poskušam zrcaliti sebe, da bi čim bolj razumela ravnanje, doživljanje, njeno pravičnost in dobroto.

Pred očmi mi je njen mož, vinjen kot vedno, v objemu mladenke. Pospremi ga domov, mu pomaga pri hoji, z vso svojo težo skoraj leži na njenih plečih, medtem ko se ona trudi ujeti njegove spotikajoče se korake. Preobleče ga kot dojenčka v lastnem urinu in blatu in ogrne z odejo, da mirno zaspi. Mirna je in vdana, četudi ve, da jutri ne bo drugače.

Le delček je to. Ob vseh boleznih,  poniževanjih, skrbi za otroke, preseljevanju …

Že več let živi v Domu in ima svojo sobo, prijetno in toplo, polno igrač in majhnih spominkov. Tudi moj dom je poln njenih pozornosti, ki jih še vedno ustvarja, čeprav 'prsti ne letijo več tako hitro kot včasih'. Kako jih vendar ne bi vzela od nje, če pa so namenjeni meni, mislila je name ob delu in ustrezajo mi, le meni.

Vedno je zraven, kot bi hotela nadomestiti vse hudo. Pleše, poje, aktivno sodeluje na različnih prireditvah in ustvarjanjih, piše pesmi in svoje stare pesmi še vedno na pamet recitira, se vsako leto napravi v pustno šemo in kot prava manekenka sodeluje na domskih modnih revijah. Tako dobra soplesalka je! Vedno je na koncu že vsa utrujena, premočena od potu in vsako naslednjo melodijo pričaka s stavkom: »Ta pa je resnično zadnja in potem grem v posteljo.« Tolikokrat smo se že nasmejali ob teh njenih besedah!

Njeni jo imajo radi, kako vendar ne, saj mimo nje ne moreš, da se te ne bi dotaknila. Tudi ona ima zelo rada svoje, četudi ji je včasih hudo, ker jim ne more dati ničesar več. Ko bi le vedela, koliko vsem nam daje!

Zadnje leto, ko ne prihajam več tako pogosto, poklepetava na balkonu, kjer rada posedi po svojem počitku. Tudi tisti dan mi je pripovedovala o otrocih, o tem, kako so jo vzeli domov in peljali na vikend, ki ji je nekoč veliko pomenil. Njeni stavki tega dne so se me dotaknili bolj kot kdajkoli prej. Pripovedovala mi je, kako je ob gledanju svojih otrok prvič v življenju razmišljala o sebi, na drugačen način. Opazovala jih je pri igri in se želela pridružiti. Ni šlo, zaradi bolečih nog, zaradi sonca in vročine ni šlo. Njen stavek: »Tako lepa je mladost, Mateja, jaz pa sem stara, pa toliko bi še rada doživela. Veš, ko sem jih gledala, sem vedela, da ne bom več dolgo, da je to moj zadnji obisk vikenda.« Njenega stavka ne bom pozabila nikoli, tako močno se me je dotaknil, da sem skoraj zajokala pred njo. Stari ljudje so moj poklic, smrt je del življenja, vse to vem, ampak zakaj vendar je morala povedati ta stavek ravno sedaj, ko ji je najlepše v življenju.

Veliko sem razmišljala o njej kasneje in vem, imela je prav. Njene noge ne ubogajo več kot včasih, četudi vsako jutro telovadi in mi daje nasvete o masiranju nog. Njeno telo je ob vsakem obisku drugačno, starejše, mnogo prehitro. Jaz pa nočem najti njenega obraza kot enega izmed mnogih na starih fotografijah – mnogih, ki jih več ni, pa se jih tako radi spominjamo.

Tudi včeraj je sedela na svojem stolčku na balkonu. Nekomu je pripovedovala in opazovala sem jo od daleč. Pripovedovala je s takšnim zanosom, kot da se boji, da bo ostalo kaj nepovedanega. »Lahko bi napisali knjigo,« jo presenetim od zadaj. Kako me je lahko vedno tako vesela!  Sedem zraven in jo opazujem, njen obraz, frizuro, njeno sliko. Posloviva se z zmenkom za naslednjič in ko se dvigne, ob ograji opazim palico. Vprašam jo, če je njena, v upanju, da jo je nekdo vendarle pozabil. Stegne svojo močno roko in jo vzame, me pogleda in reče: »Pa tako sva plesali, Mateja, tako rada sem plesala!«

Niti ne vem, koliko časa je minilo, moralo je precej, ko sem gledala za njo, kako drsa po hodniku s palico in eno nogo vleče za seboj. Bojim se, da ne bo več časa napisati knjigo.