Avtor: Sandi Sitar, datum: 14.2.2010

Zakaj je ugledni slovenski psihiater Janko Kostnapfel naslovil svojo najnovejšo knjigo Spomin, ki boli? Kako da ni zase – kot  izvedenec za človeško psiho – našel do preteklosti pomirjujočega odnosa? Bralec tega dela bo našel odgovor na to vprašanje že po nekaj straneh branja, naslednje pa ga bodo v tem spoznanju le še potrdile: pomirjenje ni mogoče, dokler se nadaljujejo ali celo stopnjujejo stare napake globalne in lokalnih družb ter usodno vplivajo na človekovo obnašanje, mišljenje, medsebojne odnose in – obolevanje. Ob predstavitvi svoje knjige je avtor svoj odgovorni odnos do življenja in njegovega teka  še dodatno utemeljil z ugovarjanjem Freudu, ki je skušal sprejeti zakon močnejšega in se sprijazniti celo z vojnami, in se je pridružil Einsteinu, ki je na vprašanje, zakaj je pacifist, odgovoril, da zato, ker drugačen ne zna biti. Vojne delajo psihopati z dominantnim jazom, je nadaljeval Kostnapfel, ki je šel v mladosti aktivno skozi gorje druge svetovne vojne, ki je kot zdravnik posebej delal z ljudmi, ki so še v miru nosili pretežko breme iz vojnih časov, in ki tudi v začetku novega tisočletja ne vidi zagotovila za boljši svet jutrišnjega dne. Ne, dokler človeštvo ne domisli in uveljavi boljšega družbenega sistema, kot je kapitalizem: »Ali bo izdelalo boljši sistem ali pa bo propadlo!«

Kostnapflovo knjigo je težko uvrstiti v katero od klasičnih literarnih zvrsti. Je biografsko delo, a več kot spominski zapis, ima elemente eseja, vendar ga tudi v to kategorijo ni mogoče uvrstiti brez ostanka. Sestavljajo jo na prvi pogled raznorodne prvine, ki jih nakazujejo že naslovi podpoglavij: Starost, Smrt petih starostnikov, Nagoni, Psihopatija, Pacienti – trpeči, Vojna je vojni zločinec. Morda je še najbolje in na najkrajši možni način označil to delo dr. Jurij Zalokar v Spremni besedi, ko je zapisal: »Pred nami je iskrena izpoved zdravnika … Moč njene pripovedi je v slikah, ki se zvrstijo pred nami.«

Prof. dr. Kostnapfel, rojen pred 79. leti v Ljubljani, je v zgodnjih povojnih letih študiral nevropsihiatrijo v Leningradu, doktoriral pa je leta 1972 v Ljubljani, predvsem iz lastne strokovne prakse, pridobljene ob zdravljenju duševnih motenj kot posledic vojne. Ko je borčevsko generacijo spremljal skozi proces staranja, se je poglobljeno posvetil temu fenomenu in njegovim duševnim težavam: demenci, deliriju, blodnjavosti, depresiji, samomorilnosti. Ni pa ostal le pri kabinetnem delu, boril se je in se še bori proti slehernemu poskusu diskriminacije starostnikov in njihovemu odrivanju na družbeno obrobje. Večkrat poudarja: »V ZDA imajo zakon, ki določa, da nobena oseba ne sme biti izključena iz sodelovanja in deleža pri koristih zaradi starosti. Pri nas pa temu ni tako!«

Kot psihiater je dr. Kostnapfel posegel v vse veje psihiatrije in je še vedno aktiven. S svojim pisanjem sega tudi čez ožji rob medicinske stroke, v sociologijo, zgodovino, predvsem pa na področje kulture medsebojnih odnosov. Kulturnih odnosov med ljudmi in še posebej do tistih, ki so bolj ranljivi, ne morejo nadomestiti še tako ugodne materialne možnosti, četudi bi bile široko dostopne; to je misel, ki se pogosto oglaša v Kostnapflovem pisanju in njegovi živi besedi. Njegovo najnovejše delo je težko odložiti, dokler ga – pred ponovnim branjem z mnogimi razmisleki – ne  prebereš prvič na dušek. Čeprav ni pisano z leposlovnimi ambicijami, pa mestoma spominja na zdravniške izpovedi s takšnimi kvalitetami. Na primer na sloviti Munthejev San Michele. Le da obravnava Kostnapflovo delo sodobnejše probleme s sodobnejšimi pogledi in da se kot avtor odmika iz ospredja pripovedi. To pa mu naposled ne uspe najbolje, kajti ne more in noče se umakniti v pomirjenje, za katerega ni zadostnih razlogov. Življenje bo ljudi še prizadevalo, vse do najhujših bolečin, toda ljudje - kot je dr. Kostnapfel - jih ne puščajo in jih ne bodo pustili samih in brez pomoči.