Avtor: Jože Ramovš, datum: 14.2.2010

Knjiga Živeti s staranjem in smrtjo je prvenec psihologinje dr. Ingrid Russi Zagožen, ki se s svojo disertacijo, raziskavami in prostovoljskim delom poglablja v zahtevna človeška vprašanja strahu pred smrtjo, umiranja, spremljanja umirajočih in žalovanja. Pri tem se teoretično opira zlasti na Franklovo logoterapijo, v kateri se specializira v Rimu, praktično pa se v njenem delu poznajo predvsem bogate izkušnje prostovoljskega dela pri Hospicu.

Knjiga Živeti s staranjem in smrtjo nudi veliko več, kakor obeta količinski obseg; jedrnatost je njena posebna odlika, ki jo ob današnji obilici natisnjenega srečujemo poredko.

Prvi trije deli knjige so teoretična celota; govorijo o staranju in starosti, umiranju in smrti ter o žalovanju. Zgoščeno prikažejo vsebine, ki so zlasti pomembne za voditelje medgeneracijskih skupin, za družabnike s starimi ljudmi in za druge vrste prostovoljcev za kakovostno starost, kar avtorica izrecno pove že v podnaslovu knjige. Tako sta na primer staranje in starost prikazana na dobrih desetih straneh s telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega vidika; najbolj obširno je prikazana duhovna dimenzija v starosti, ki jo običajna psihološka in zdravstvena dela o starosti omenijo le bežno ali pa povsem prezrejo. Tudi naslednje poglavje o umiranju gradi na telesnih, duševnih, duhovnih in socialnih potrebah umirajočega in njegovega okolja. V tretjem poglavju pa najprej prikaže proces žalovanja in družino v njem, nato pa se posveti vprašanju, ki se ga lotijo redki pisci in je tudi v vsakdanjem življenju skoraj pozabljeno, to je žalovanje v starosti. Star človek najbolj pogosto izgublja vrstnike in svojce, navadno še ne preboli dobro ene hude izgube, pa pride že druga. Mlajši na te stiske starih ljudi navadno niso pozorni, češ, star človek mora računati s smrtjo vrstnikov. Za prostovoljce in svojce pa so spoznanja o tem zelo pomembna, saj so izgube starih ljudi ob umiranju bližnjih zelo boleče.

Četrti del knjige vsebuje glavna spoznanja avtoričine raziskave o odnosu do starosti in smrti pri voditeljih skupin starih za samopomoč, ki jo je izvedla v letih 1999-2001 s finačno pomočjo Sorosove ustanove iz New Yorka (Research Support Scheme Open Society Supoort Fundation). Ker je to ena prvih tako zahtevnih raziskav o voditeljih skupin starih za samopomoč in so njeni rezultati izjemno pomembni za usposabljanje prostovoljcev za kakovostno starost v prihodnje, jo bomo prikazali podrobneje kot druga poglavja knjige.

Raziskava je zajela 236 oseb, starih 25 do 56 let, ki jih avtorica deli v pet skupin:

1. voditelji profesionalci; to je 57 strokovnih delavcev (socialna delavka, psihologinja, medicinska sestra);
2. voditelji laiki; to je 47 voditeljev skupin, ki prihajajo iz drugih poklicev (npr. trgovka, gospodinja, odvetnica);
3. nevoditelji profesionalci, to je 49 oseb istih poklicev kakor pod št. 1, ki pa ne vodijo skupin starih za samopomoč;
4. nevoditelji laiki; to je 46 oseb drugih poklicev (enako kakor pod št. 2), ki ne vodijo skupin starih za samopomoč;
5. tečajniki, to je 37 oseb, ki so se v času raziskve usposabljali za voditelje skupin starih za samopomoč.

Večina raziskane populacije so ženske, moških je le 13. Starost večine je med 40 in 50 let, pri izobrazbi prevladuje poklicna in srednja šola, nevoditeljev pa je več kakor tretjina z visoko izobrazbo. Voditelji skupin so v času raziskave imeli od enega meseca do 13 let izkušenj z vodenjem svoje skupine, v povprečju 4,3 leta. Večina jih je vodila po eno skupino, vsak deseti dve, dva voditelja pa po tri. Večina voditeljev je opravila redno usposabljanje za voditelje (tisti do leta 1995 enoletno, poznejši dveletno), 6,7% se je za vodenje priučilo s skrajšanim usposabljanjem, kar 12,5% pa je vodilo skupine brez vsakega usposabljanja za to delo. Poleg teh je raziskovalka zbrala še nekatere zanimive »demografske« podatke o raziskovanih osebah, deloma za vse, deloma za vsako skupino posebej, na primer: ali so zaposleni v domu za stare ljudi, ali menijo, da imajo dovolj znanja za vodenje skupine in če so zadovoljni s svojim vodenjem skupine, ali so v zadnjih dveh mesecih doživeli smrt kakega člana skupine in kaj naredijo v skupini ob smrti člana, ali bi se bili pripravljeni vključiti v kako obliko prostovoljskega dela s starimi ljudmi (nevoditelji), zakaj so se vključili v program medgeneracijskih skupin (tečajniki).

Sicer pa je avtorica raziskavo poglobljeno usmerila v odnos do starosti in smrti. Kot instrumentarij za ugotavljanje, kako preizkušanci doživljajo staranje, starost in smrt, je uporabila vrsto psiholoških lestvic: slovensko modificirano lestvico odnosa do starosti (po Kafer, Rakowski, Lachman in Hichey 1980), lestvico strahu pred lastnim staranjem (istih avtorjev) in revidiran profil odnosa do smrti (Wong, Reker, Gesser 1994) z vsemi petimi podlestvicami. Voditelje je testirala večinoma skupinsko, nevoditelje individualno.

In sedaj k rezultatom raziskave. Povzeli jih bomo v naslednja spoznanja.

Prvo pomembno spoznanje je, da se voditelji v odnosu do staranja in strahu pred lastnim staranjem ne ločijo od nevoditeljev: voditelji skupin starih za samopomoč se enako bojijo lastnega staranja kakor nevoditelji. Isto velja tudi za odnos do smrti in strah pred njo, pa celo za vrednotenje položaja starih ljudi v družbi. To spoznanje empirično potrjuje našo dosedanjo cenitev, da v projektu skupin cilj sprejemanja starosti ni še skoraj nič uresničen. Tabu starosti je v naši civilizaciji tako močan, da ga intelektualno učenje o starosti in metodično usposabljanje za ustanovitev in vodenje skupin sploh ne doseže. Isto izkušnjo je povedala nedavno dr. Metka Klevišar: ob njenem predavanju s pogovorom o umiranju in žalovanju, ki ga je imela voditeljicam skupin starih za samopomoč v nekem slovenskem kraju, kjer so te skupine zelo dobro vpeljane, je bilo očitno, da voditeljice skupin nimajo manj strahu in zavor na tem področju kakor drugi ljudje, ki jim dan za dnem predava po vsej Sloveniji. Če pa človek ne sprejema lastnega staranja in smrti, ne more pristno delati s starimi in umirajočimi ljudmi ne kot profesionalec ne kot prostovoljec; v tem primeru mu tudi vodenje skupine ne pomeni celostne priprave na lastno kakovostno starost. Torej je pri usposabljanju voditeljev medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, družabnikov z osamljenim starim človekom in drugih prostovoljcev za kakovostno starost nujno na drugačen način doseči cilj sprejemanja lastne starosti. Na Inštitutu Antona Trstenjaka se zadnji dve leti intenzivno posvečamo prav temu. Ponovitev raziskave Russi Zagožnove čez nekaj let bi pokazala, če sedanji način usposabljanja dosega tudi ta cilj tako uspešno, kakor že od začetka onega o lepem medčloveškem povezovanju v skupinah – to je preprečevanje osamljenosti na stara leta.

V skupini voditeljev sta dve podskupini, ki bistveno bolje kakor druge sprejemata svoje staranje in smrt: voditelji laiki zaradi svojega verskega gledanja na življenje in smrt ter dolgoletni voditelji (nad 7 let vodenja skupine), pri katerih pa se ne ve, ali je bila to že njihova prvotna osebnostna naravnanost, saj so se med prvimi v svojih krajih odločili za ustanovitev skupine starih ljudi, ali pa je boljše sprejemanje starosti in smrti morda sad dolgoletnega dela v skupini, kjer zelo osebno doživljajo življenje starih ljudi in njihovo umiranje; na to vprašanje bi lahko odgovorili s ponovitvijo raziskave čez nekaj let, ko bo večje število sedanjih voditeljev imelo tako dolge izkušnje.

Strah pred lastnim staranjem in smrtjo je tesno povezan s stališčem do starih ljudi: kdor gleda odklonilno na položaj starih ljudi v družbi, ga je praviloma zelo strah lastnega staranja (r=-.35, p<.01), visok strah pred smrtjo se praviloma povezuje s težnjo človeka, da bi se izognil razmišljanju o smrti (r=.38, p<.01), obe vrsti strahu pa sta med seboj povezani (r=.38, p<.01). To pomeni, da je pot do odpravljanja odklonilnega stališča do starih ljudi, ki povzroča njihovo družbeno marginaliziranje, realistično antropološko reševanje lastnega tabuja staranja in umiranja na osebni ravni v okviru primernega socialnega učenja. To je edina pot uspešne priprave na lastno kakovostno starost, ki jo je treba pri pripravi na prostovoljsko delo s starimi ljudmi prehoditi vzorčno dobro. Priprava programov usposabljanja, ki bi to dosegali, pa je v današnjih družbenih razmerah zelo težka naloga.

Pomembno spoznanje raziskave je tudi, da se kandidati za voditelje skupin ne ločijo od tistih, ki to niso ali ne bi hoteli biti. Pri iskanju prostovoljcev za programe dela s starimi ljudmi torej ni potrebno imeti pred očmi vprašanja, koliko se nekdo boji lastne starosti in smrti, ampak vprašanje, kako naj mu z usposabljanjem omogočimo sprejeti lastno starost in smrt. Testiranje tečajnikov ob začetku usposabljanja in po enem letu, ko so že končali teoretični del, je pokazalo, da se je nekoliko zmanjšal njihov strah pred smrtjo in potreba, da bi se izognili razmišljanju o smrti. Naj tukaj poudarimo, da je to testiranje potekalo ravno v času, ko smo na Inštitut Antona Trstenjaka začeli uvajati v programe usposabljanja nove vsebine in metode socialnega učenja za sprejemanje lastne starosti. Omenjeni rezultat raziskave je torej lahko prvi kazalec, da gremo v pravo smer, saj je testiranje potekalo samo pri teh tečajnikih.

Usposabljanje voditeljev skupin starih se namreč že od začetka, to je vseh deset let, bistveno dopolnjuje in spreminja. Glede tega pa je raziskava ugotovila, da so voditeljice skupin tem bolj zadovoljne s svojim znanjem za vodenje skupin, čim kvalitetnejši način usposabljanja so končale. V nasprotju s tem pa stopnja pridobljenega znanja ne vpliva na njihovo zadovoljstvo z lastnim vodenjem skupine: voditeljice, ki niso bile nič usposobljene za vodenje skupine, so same enako zadovoljne s svojim vodenjem skupine, kakor najbolj usposobljene. Sicer pa je to razumljivo, saj je tudi v vsakdanjem življenju tako, da česar človek ne pozna, si tudi ne želi in ne more ceniti, oziroma ne more biti manj zadovoljen, če tega nima; to je znal lepo povedati že star latinski pregovor, slovenski pa pove kar drastično: »Kdor ni oltarja videl, se koritu klanja.« Seveda pa zadovoljstvo z lastnim vodenjem skupine ne pove ničesar o tem, kako kvalitetno je to vodenje; tega ne bi vedeli niti tedaj, če bi vprašali vse člane, kako so zadovoljni z vodenjem skupine, kajti kot rečeno, če je nekdo z nečim zadovoljen, to še ne pomeni, da je tisto res dobro.

Ocena lastnega znanja za vodenje skupine pa ni povezana s tem, kako dolgo voditelj že vodi skupino. To pomeni, da voditelji svojih praktičnih izkušenj z vodenjem skupine ne doživljajo kot pridobivanje novih znanj. Iz tega spoznanja sledita dve pomembni usmeritvi pri usposabljanju prostovoljcev za voditelje skupin in za druge medgeneracijske programe za kakovostno starost. Prvič: usposabljanje na začetku ni formalnost, ampak je odločilnega pomena za prostovoljčevo delo in počutje. Drugič: voditelje in družabnike je treba pri osnovnem usposabljanju usposobiti tudi za kvalitetno delo pri rednih mesečnih srečanjih intervizijske skupine prostovoljk, da bodo tam resnično pridobivali nenehno nova znanja in samozavest tudi iz svojih izkušenj.

V isto smer spoznanj, kakor so do sedaj navedena, gre tudi raziskovalno spoznanje ob tistih vprašanih osebah, ki živijo s starim človekom v skupnem gospodinjstvu: ta njihova izkušnja namreč ne vpliva na njihov odnos do lastnega staranja in smrti. Tisti, ki so doživeli smrt bližnjega v zadnjem letu, pa se od drugih razlikujejo po tem, da bolj intenzivno iščejo smisel smrti (vidijo v njej prehod v večno življenje ali umik iz trpečega življenja).

Skoraj ena tretjina voditeljev (31,7%) je v zadnjih dveh mesecih doživelo smrt člana svoje skupine. Skupine se na to odzovejo različno: najpogosteje se pogovarjajo o umrlem, molijo in pojejo ter prižgejo svečo v njegov spomin, nekateri pa se udeležijo pogreba ali obiščejo njegov grob. Kako se člani skupine poslovijo od svojega umrlega člana, kaže njihovo človeško zrelost in povezanost, obenem pa je najbolj živa priložnost za življenjsko pripravo ter sprejemanje svoje lastne smrti.

Zadnje poglavje knjige govori o izobraževalnih programih o staranju, umiranju in smrti. Avtorica priporoča, naj vsebujejo zlasti naslednje teoretične sklope: komunikacijo s starim človekom, skrb za starega človeka, ozaveščanje mitov o starosti, smisel starosti, komunikacijo z umirajočim, skrb za umirajočega, smrt, žalovanje in družino kot sistem. Nato navede nekaj osnovnih napotkov za izkustvene delavnice ter sedem konkretnih vaj za skupinsko izvedbo: jaz kot star človek, testament nematerialnega bogastva, risanje negativnih življenjskih dogodkov, moja prva izkušnja s smrtjo, torta uresničevanja vrednot, pomen vere pri umiranju in moje staranje.

Knjiga Živeti s staranjem in smrtjo je zlasti glede na svoje četrto poglavje in citirano literaturo znanstveno raziskovalno delo, ostala poglavja pa so pregledno znanstveno strokovni prikaz sodobnih spoznanj. Raziskava Russi Zagožnove je med prvimi empiričnimi študijami na tem področju, nekoliko se prekriva z raziskavo Irene Potočnik o zadovoljevanju nematerialnih potreb starostnikov v skupinah za kakovostno starost; v tem delu gredo tudi spoznanja obeh v isto smer (Potočnikova je pisala o svojih spoznanjih v Kakovostni starosti leta 2000). Kot je bilo že poudarjeno v začetku, odlikuje knjigo jedrnatost besedila, nič pa ne zaostaja tudi po lepi slovenščini. Kdor bo želel podrobnejša psohološka znanja o starosti in staranju, bo posegel po obsežnejši psihološki gerontologiji – pri nas je odlična Pečjakova Psihologija tretjega življenjskega obdobja; kdor bo potreboval več medicinskega znanja o staranju, bo študiral geriatrijo – pri nas so to zlasti dela Bojana Accetta – in dalje vse stroke, ki se ukvarjajo s starostjo, od socialnega dela, preko enokonomije do teologije. Knjiga Ingrid Russi Zagožnove je napisana na temelju celostnega interdisciplinarnega gledanja na starost, starega človeka in umiranje, zato upošteva vsa ta znanja, kolikor je za njen pristop potrebno. Njena specialna tema pa ostaja iskanje znanstvenih odgovorov na večno vprašanje o doživljanju starosti, smrti in umiranja ter strahu pred temi vsakdanjimi dejstvi. Na tem polju je knjiga odličen priročnik ne le za voditelje skupin in druge prostovoljce za kakovostno starost, ampak za vsakogar, ki ga ta vprašanja zanimajo strokovno ali pa osebno, saj jih v pripravi na lastno kakovostno staranje nikakor ne smemo obiti.