Avtor: Jože Ramovš, datum: 10.5.2011

Slovenija je 3. marca letos sprejela Zakon o prostovoljstvu in se pridružila evropskim državam, ki so po letu 1990 začele krepiti prostovoljstvo tudi s pravno pomočjo. Ob današnjem staranju prebivalstva je prostovoljstvo nenadomestljivo tudi za kakovostno staranje in krepitev medgeneracijske solidarnosti. Prostovoljstvo deluje na osnovi osebne izbire, zato odgovarja današnji miselnosti osebne svobode. Pri tem kot nekrajevno sosedstvo in nekrvno sorodstvo pomaga zadovoljevati temeljne socialne potrebe slehernega človeka po osebni družbi in življenjskih izkušnjah drugih ljudi, še posebej v starosti in otroštvu. Prostovoljci danes pogosto dajejo s svojo življenjsko izkušnjo otroku ali mlademu človeku spontan zgled kakovostnega ravnanja v prijetnih in hudih časih, staremu človeku pa varno človeško prisotnost, da se ne začne sesedati v črno luknjo osamljenosti, mnogokrat pa prostovoljci postorijo tudi vsakdanje dejavnosti, ki jih človek ne more sam niti nima možnosti, da bi mu jih domači ali ustrezne službe. Slovenska civilna sfera premore množične prostovoljske programe tudi na področju staranja in medgeneracijskega povezovanja: Slovenska filantropija vodi program Sadeži družbe, ki je nastal po duhovnem zgledu kljubovalne moči duha predsednika dr. Drnovška v njegovi hudi bolezni, Zveza društev upokojencev izvaja program Starejši za starejše, prostovoljsko obiskovanje starejših množično goji slovenska Karitas, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje razvija že dve desetletji inovativne programe medgeneracijskih skupin in osebnega družabništva, ki so organizirani v številnih krajevnih medgeneracijskih društvih.

Vzemimo za primer specifično današnjo potrebo starejših ljudi, da bi se naučili rabe računalnika, in je poglejmo v luči možnosti medgeneracijskega prostovoljstva. Leta 2010 je raziskava na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije starih 50 in več let pokazala, da 72,5 % te populacije ne zna uporabljati računalnika, od teh pa se ga 21,3 % želi naučiti. Več kot 100.000 slovenskih upokojencev se torej želi naučiti uporabljati računalnik. Kako to njihovo upravičeno potrebo zadovoljiti? Učni servisi s tržno ponudbo ali z denarjem EU in slovenskih razpisov računalniško opismenijo morda kak odstotek starejših. Obstaja pobuda za naglo računalniško opismenjevanje starejših po vzoru akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Inštitut Antona Trstenjaka je v sodelovanju z bežigrajsko in nekaterimi drugimi gimnazijami v Ljubljani v preteklih petih letih pilotno razvil in preizkusil družabništvo gimnazijcev z upokojenci ob učenju računalništva, prevzela ga je tudi gimnazija AMS Maribor in nekateri drugi. To dobro izkušnjo smo dokumentirano prikazali v vzgojni strokovni reviji Didakta (marec 2011, str. 11-15). Med petimi pomembnimi spoznanji za uspeh tega programa je odločilnega pomena to, da vsakega vključenega upokojenca najprej usposobimo, da bolje razume mlade in osvoji nekaj veščin za komuniciranje z njimi, in prav tako vsakega vključenega dijaka, da bolje razume staranje in osvoji nekaj veščin za komuniciranje s starejšimi ob postopnem posredovanju računalniškega znanja. Ob izkušnjah s sto učnimi pari v teh letih predlagamo, da šolsko in socialno ministrstvo postavita nacionalni razvojni cilj VSAK MLAD ČLOVEK NAJ V ČASU SREDNJE ŠOLE NAUČI ENEGA UPOKOJENCA V SVOJEM OKOLJU UPORABLJATI RAČUNALNIK. Če bo ta program dobro pripravljen in voden, bodo v nekaj letih usposobljeni za uporabo računalnika vsi naši upokojenci, ki to želijo. Slovenija bi s tem dosegla imela vrhunski evropski uspeh pri računalniškem opismenjevanju tretje generacije, kar je prednostni cilj EU. Velik del mlade generacije bi dobil v času srednje šole dobro izkušnjo osebnega sodelovanja s starejšo generacijo in enako število starejših z mladimi – ta izkušnja v medgeneracijskem sodelovanju ni manj pomembna od prve. In tretji rezultat, ki ni manj pomemben od prvih dveh: nekaj tisoč učiteljev bi doživelo dobro izkušnjo, da je mlade, ki imajo vse podatkovno znanje na svetovnem spletu, pomembneje opremiti u učinkovitimi socialnimi veščinami sožitja in sodelovanja, kakor samo z znanjem; in izkušnjo, da je to možno doseči z igrivim enoletnim programom: V ČASU SREDNJE ŠOLE BOM NAUČIL ENEGA UPOKOJENCA V SVOJEM OKOLJU UPORABLJATI RAČUNALNIK.