Avtor: Slavica Valenčak, datum: 11.5.2011

»Sto let. Sto spominov. Sto zgodb o osebnih občutkih sreče, zadovoljstva, radosti. Sto zgodb o padcih, vzponih, solzah žalosti in veselja. Za take zgodbe se moramo znati boriti. Tudi sto in več let, če je treba.«

Skupnost socialnih zavodov Slovenije je izdala Knjižico receptov za dolgo življenje, v kateri stoletniki iz različnih domov za starejše po Sloveniji pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Knjižica je opremljena s fotografijami starostnikov, pod katerimi se poleg njihovih imen nahaja tudi navedba doma upokojencev, v katerem posameznik živi, ter njegova življenjska pripoved z receptom za dolgo življenje.

In kakšen je recept za dolgo življenje? Ga je mogoče zapisati na list papirja in se po njem ravnati?

Vsi sodelujoči, ki so predstavljeni v knjižici, so šli v življenju skozi hude čase, a so kljub temu učakali visoko starost. Bili so vajeni poštenega dela, predvsem pa skromnosti, katera jih spremlja še danes.

Amalija Ambruž iz Doma starejših Lendava pravi, da ni nobenega posebnega recepta za dolgo življenje, vsaj ona ga ne pozna. Lahko pa trdi, da si mora vsak človek prizadevati za voljo do življenja sam, pa čeprav so časi zelo hudi. Sama je imela težko življenje. Pri dvanajstih je odšla od doma služit na kmetijo. Ker ni prejela plačila, se je vrnila domov. Mati je ni imela rada, zato je šla živet k botri. Pri štiriindvajsetih se je poročila in odšla na delo v Francijo, mož pa je ostal doma. Vse, kar je zaslužila, je pošiljala domov možu, ki je ves denar v glavnem zapravil za pijačo. Spomini na ta čas so boleči. Domov se je vrnila leta 1939, med drugo svetovno vojno je bila štiri leta v zaporu. Po vojni je bila pet let brez vseh državljanskih pravic. Najhuje je bilo to, da se ni mogla zaposliti. Pri 40 letih se je drugič poročila in živela skromno kmečko življenje. Danes, pri 98 letih, se veseli vsakega dne posebej in si želi živeti še nekaj let, saj je življenje lepo.

Lucija Antonin, ki je stara 103 leta in biva v Domu starejših občanov Kamnik, pa pravi, da je pomembno, da se družina dobro razume, in meni, da je to popotnica za dolgo življenje. Sama je odraščala v družini sedmih otrok. Pasli so krave in pazili drug na drugega. Za igranje jim je ostalo malo časa, a se niso pritoževali. Jedli so tisto, kar so pridelali doma: zelje, kašo, žgance skoraj vsak dan, mleka pa je bilo dovolj pri hiši. Meso so jedli redko, bombone pa le ob praznikih. Glasba in petje sta jim bila vsem v veselje. Vlivala sta jim voljo in moči za vsakdan. Nikoli se ni prepirala. Ne v službi ne doma. Tudi ko je imela svojo družino, so vedno živeli v slogi. Pomembno je, da se družina dobro razume. Lucija še dodaja, da je treba dajati in sprejemati ljubezen in imeti vero, saj molitev in trdna vera v Boga najdlje ohranjata človeka pri življenju.

Janez Brezovšek meni, da je dobro biti skromen in ne kritizirati vse počez. Pomembno pa je tudi, da imaš rad delo, ki ga opravljaš.

Najbolj zanimiv recept je podala gospa Matilda Koren, ki pravi, da je zdravilo za dolgo življenje takšno: »Vsako jutro mora človek spiti en kozarec mlačne vode. Prav tako pa ostati dobre volje in si velikokrat kaj lepega zapeti.«

Ivana Leoni poudarja, da je pomembno, da človek naredi sam, kar zmore, ne pa da čaka na pomoč drugih.

Vida Pariš meni, da je ohranjanje človečnosti, spoštovanja, lepih odnosov tisto, kar daje življenju vrednost, človeku pa energijo, da zmore tudi čez hude trenutke. »In če imamo v sebi pravo ljubezen, ki jo znamo razdajati, če smo vztrajni in iskreni, lahko dokažemo, da je vsak vrh dosegljiv. Na poti tja pa je dobro, če znamo življenje polno užiti in se veseliti tudi drobnih trenutkov, ki nam lepšajo življenje.«

Frančiška Potočnik meni, da so pomembni dobri medsebojni odnosi in razumevanje in da se v življenju ni dobro razburjati.

»Skromnost je pogoj za dolgo življenje. Poleg tega pa je treba skrbeti za duha in telo,« pravi Marija Škofic, ki biva v Domu starejših občanov Kamnik. Sami so v družini znali za to poskrbeti. Ob nedeljah so veliko peli in se družili, pa tudi telovadba je pripomogla, da so se dobro počutili. Nedelje so ji ostale v lepem spominu. Takrat so se dekleta zbrala in se pogovarjala, pela … in to jim je dajalo voljo za naprej. Izdala je recept za dolgo življenje: »Pošteno delati, biti pravičen in skromno živeti. Pomembno pa je, da je človek vedno odprt za življenje, saj se učimo vsak dan do konca življenja.«

Viktorija Švab iz Doma upokojencev Kranj pravi, da je treba »fejst« delati že od rane mladosti. Drži pa se načela, da lahko porabi le toliko, kot ima, in rada pomaga tistim, ki sami ne zmorejo.

Marija Tršar, ki biva v Domu starejših občanov Radlje ob Dravi, je že od malega navajena trdega življenja, saj je živela s starši na kmetiji. Pri 22 letih se je poročila in rodila sedem otrok, danes jih živi še šest. V Ožbaltu si je družina postavila dom, mir pa je prekinila vojna, ki je družino izselila v Bjelovar. V izgnanstvu so živeli štiri leta. Na pragu svobode je izgubila moža in ostala sama z otroki. Vrnili so se v Slovenijo in živeli v skromnosti, delavnosti in poštenosti. To je tudi njen recept življenja. Vse življenje je trdo delala in zdravo ter zmerno živela. Na mizi je največkrat čakal krompir, včasih kruh in mleko, meso le redko. Ob trdem delu si je rada privoščila kozarec domačega mošta – jabolčnika, vendar ni nikoli pretiravala. Tudi kadila ni nikoli. Vedno pa je bila dobre volje.

Pavla Tušar živi v Domu upokojencev Postojna. V življenju je bila aktivna na več področjih: bila je aktivna prostovoljka prosvetne dejavnosti, rada je pela v zboru, z možem je vodila organizacijo Rdečega križa, sodelovala je s Centrom za socialno dejavnost in z Zvezo slepih in slabovidnih. Poleg tega je nabirala zelišča in kuhala čaje, vrtnarila, pridelovala domačo hrano in kuhala ter svoje znanje delila na kuharskih tečajih. V življenju jo je veselilo vse, kar se je dogajalo okoli nje in vedno je bila v družbi mladih ljudi.

»Za dolgoletno aktivnost potrebujemo energijo. Veliko energije. Vsak od nas ponavadi najde kakšno aktivnost, ki mu krajša čas in daje novo moč: šport, glasbo, vrt, skrb za dom, dobro kuhinjo … Predvsem pa so za dolgo življenje pomembni smeh, lepe misli in dobra volja. Slednja pol življenja hrani.«