LETNIK 7 (2004), ŠTEVILKA 2

Domovi za ostarele in druge ustanove za ljudi s posebnimi potrebami v resnici niso zgrajeni za osebe s posebnimi potrebami. Za te domove je značilno, da niso prilagojeni ljudem, ampak predvsem njihovim posebnim potrebam. Zato so postali problematični, saj telesno in kulturno prizadetost samo še bolj poudarjajo. V prispevku sem opisala arhitekturni projekt, v katerem smo študentom naročili, naj obstoječe domove za ostarele spremenijo tako, da bodo osebam, ki v njih živijo, bolje služili. Da bi to lahko naredili, pa se študentje niso seznanili samo z okoljem in prostori, ampak tudi z njihovimi prebivalci. Le tako bi lahko oblikovali prostore v skladu z njihovimi željami in načinom življenja.

V evropskih razmerah potrebuje pet odstotkov tretje generacije institucionalno varstvo. V Sloveniji imamo dobro javno socialno mrežo domov za stare ljudi, zadnja leta uvajamo tudi dnevno varstvo, oskrbniške družine in oskrbniške domove ter se pripravljamo na uvajanje hišnih skupnosti in hospicev. Kakovost življenja v ustanovi za stare ljudi je odvisna od ravnotežja med dobro oskrbo materialnih potreb in zagotavljanjem dobrih pogojev za zadovoljevanje potreb po osebnem medčloveškem sožitju. Ponavadi daleč prevladuje oskrba materialnih potreb nad osebnimi in medčloveškimi. Za dvig kakovosti medčloveškega sožitja je treba v ustanovah za stare ljudi povečati individualiziranost, intimnost, solidarnost, sposobnost za osebno komunikacijo in zaščito zaposlenih pred poklicno patologijo pri delu z ljudmi. Prikazan je tovrsten razvojni projekt, ki ga razvija in izvaja Inštitut Antona Trstenjaka, in zajema pet ravni: vodstvo ustanove, vse zaposlene, vse stanovalce, vse svojce ter socialno okolje ustanove. Konceptualno in metodično je osredotočen na intenzivno socialno učenje o starosti in komplementarni povezanosti generacij, na trening za dobro medgeneracijsko komunikacijo, na prostovoljsko sodelovanje v ustanovi in na stalno zaščito zaposlenih pred poklicno patologijo. Projekt sestavlja več programov: na ravni skupnosti programe za ozaveščanje, intenzivne kratke tečaje v majhnih skupinah za zainteresirane predstavnike vseh petih skupin ter programe samoorganiziranja nove socialne mreže osebnega družabništva in medgeneracijskih skupin na principu prostovoljstva, klub svojcev, intervizijske skupine za zaposlene in druge programe za povečanje vključenosti ustanove v socialno skupnost okolja.

Članek pregledno prikaže institucionalno varstvo starih ljudi v Sloveniji. Avtorica v prvem delu predstavi dinamiko ustanavljanja domov, opiše različne oblike institucionalnega varstva in njihovo dostopnost. Predstavi projekt vzpostavitve informacijskega sistema za domove starejših, ki bo omogočil pregled nad številom čakajočih za sprejem v dom in tudi hitrejšo dostopnost do informacij. Članek obravnava tudi način plačila stroškov oskrbe v domovih in prikaže strukturo celotnih prihodkov zavodov v letu 2002. Zadnji del prispevka je namenjen prihodnjemu razvoju varstva starih ljudi v Sloveniji.

Avtor v prispevku predstavi prvi dom za stare ljudi v Sloveniji, ki ga je ustanovila župnija. Opiše izzive in probleme, s katerim se je soočal ob njegovi ustanovitvi, nato pa na podlagi lastnih izkušenj predstavi več vidikov, ki jih je treba upoštevati ob ustanavljanju ter kritično oceni trenutni položaj tovrstnih domov. V prispevku natančneje opiše omenjeni dom, njegove posebnosti, način dela v njem in utemelji, zakaj so potrebni tudi takšni manjši domovi. Poleg tega opiše tudi stiske, s katerimi se star človek sooča ob odhodu v dom, in način njihovega premagovanja.

Avtorici sta v prispevku predstavili projekt Terapija z živalmi, ki so ga v Domu upokojencev Ptuj začeli izvajati junija 2002. V okviru tega projekta so vključili živali v različne dejavnosti doma. V prispevku so prikazani primeri pozitivnega vpliva živali na starejše ljudi.

S Programom razvoja varstva starejših do leta 2005 se vzporedno z institucionalnim varstvom daje poseben poudarek organizirani pomoči starejšim ljudem v bivalnem okolju. V občini Laško obstajajo različne neinstitucionalne in institucionalne oblike socialnega varstva starih ljudi. V prispevku so predstavljene predvsem slednje, s poudarkom na rezultatih raziskave o pomoči na domu. Podrobneje pa je predstavljen tudi primer oskrbniške družine.