Tik pred natisom pričujoče številke je prišla novica, da je v visoki starosti pri 92-ih letih umrl naš dolgoletni sodelavec, klasični jezikoslovec, akademik prof. dr. Kajetan Gantar. V slovenskem in mednarodnem prostoru zapušča bogato dediščino. Več kakor pol stoletja je z umetniško besedo prevajal v slovenščino grška in latinska klasična dela, skorajda vseh pomembnih pesnikov, pisateljev, dramatikov in celo Svetega pisma. Njegovo raziskovalno delo na tem področju je doseglo izjemen ugled doma in v tujini. Z našo revijo je sodeloval kot avtor odmevnih člankov in kot član sveta Inštituta Antona Trstenjaka. V tej vlogi se je živo zanimal za revijo in svetoval, katerim vprašanjem o starosti in sožitju naj bi se Inštitut in revija še posvetila – njegov zadnji nasvet je bil, da se tudi starostni naglušnosti. Doživeto je pripovedoval svoje lastne izkušnje in doživljanje; kar je rekel, je bilo na las podobno temu, kar je pred tremi desetletji pripovedoval naš prvi predstojnik Anton Trstenjak. Naglušnemu človeku je zelo težko v družbi, če drugi govorijo nejasno, pretiho, preglasno ali pa drug čez drugega; v tem primeru niti slušni aparat ne pomaga. Gantarjev nasvet, naj se posvetimo tudi tej pogosti starostni težavi, je medtem Inštitut že začel uresničevati tako, da plodno sodeluje z zelo dejavnim slovenskim društvom gluhih in naglušnih, revija pa še čaka na dobre članke s tega področja.

Konec leta 2021 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta je temelj za enotno sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe, ki bo omogočila možnost primerljivih storitev in primerljive dostopnosti, dosegljivosti in kakovosti dolgotrajne oskrbe odraslim ljudem, ki imajo zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti primerljive potrebe po pomoči pri opravljanju osnovnih in podpornih vsakdanjih opravil. Področju kakovosti v dolgotrajni oskrbi pa se posveča vedno več pozornosti. Kot ključen cilj prizadevanj za kakovostno dolgotrajno oskrbo se vedno bolj omenja zadovoljstvo uporabnikov in njihova kakovost življenja. S tem naj bi uporabniki dolgotrajne oskrbe bili prepoznani kot končni ocenjevalci kakovosti dolgotrajne oskrbe. V pričujočem članku skušamo predstaviti kakovost dolgotrajne oskrbe, kot jo zaobjema Zakon o dolgotrajni oskrbi. Kot referenčni okvir smo vzeli Donabedianov model, ob katerem smo poskušali prikazati strukture, procese in izide kot del zagotavljanja kakovosti dolgotrajne oskrbe.

Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša degenerativna bolezen nevrološkega izvora s širokim spektrom motoričnih in nemotoričnih simptomov, ki zahtevajo farmakološki in nefarmakološki pristop k zdravljenju. Z izvajanjem v cilj usmerjenih intervencij in z upoštevanjem vseh simptomov lahko bistveno pripomoremo k ugodnejši rehabilitaciji bolnikov, kar se kaže na doseganju večje samostojnosti in boljše kakovosti v življenju. Pregledali smo razpoložljive članke v slovenskem in angleškem jeziku, dostopni v zbirki PubMed ter dLib, in se osredotočili na tiste, ki opisujejo rehabilitacijo z gibalno aktivnostjo in nakazujejo možne rešitve s t.i. nefarmakološkim zdravljenjem. Po izločitvenem protokolu smo v raziskavo vključili 38 relevantnih člankov, od tega dva slovenska. Ugotovili smo, da je Parkinsonova bolezen kompleksna nevrodegenerativna bolezen, ki obsega širok spekter motoričnih in nemotoričnih simptomatik, kar zahteva širok spekter personaliziranih, vodenih, nadzorovanih in konsistentnih rehabilitacijskih intervencij. Samo z upoštevanjem kompleksnosti obeh oblik simptomov lahko kvalitetno vodimo, spremljamo in rehabilitiramo osebo s Parkinsonovo boleznijo, z glavnim ciljen boljše kakovosti življenja.

V prispevku je prikazan pogled na delovanje Trubarjevega doma upokojencev z vidika totalne institucije. Domovi za upokojence stanovalcem želijo ponuditi občutek domačnosti, vendar jim pravila hišnega reda to največkrat onemogočajo. V institucionalnem varstvu so starostniki redko samostojni, kot bi želeli biti, ne odločajo po svoji volji, odvzet jim je velik del avtonomije. Prikazan je pojem totalne institucije, avtonomije in mortifikacije. Uporabljeni so bili sekundarni vir zbiranja podatkov, ki so pokazali elemente totalne institucije že ob sprejemu starostnika v dom (administracija, oštevilčenje, nastavitev osebne kartoteke in predaji vse osebne dokumentacije). Element totalne institucije je enoličen potek dnevnega ritma, ko urnik in seznam dejavnosti predpisuje življenje, v katerem je zelo malo prostora za posameznikovo avtonomnost. Stanovalci nimajo enakih možnosti pri nastanitvah: malo je enoposteljnih sob, stanovalec ne more prenesti željene osebne lastnine v dom. Zelo močan element totalnosti je poseg v zasebnost uporabnika pri vsakdanji higieni prostora in osebe ter pri rednih kontrolah sob. Stanovalec se ne more avtonomno odločati o času obrokov in izbiri hrane. Avtonomija stanovalcev se kaže v njihovi pravici do pritožbe po več različnih pritožbenih poteh. Da je dom odprta ustanova izraža že hišni red, po katerem so obiski zaželeni, njihov časovni okvir je sicer določen, vendar pa dopušča tudi možnost podaljšanja, tudi obiska čez noč. Dom omogoča stanovalcu določeno mero avtonomnosti tudi z dovoljenjem, da imamo določene živali. Zaposleni v Trubarjevem domu se trudijo za oseben človeški pristop, ki blaži posledice totalitarnosti sistema na doživljanje stanovalcev domov, njihovih svojcev in oskrbovalcev.

Staranje prebivalstva je eden najpomembnejših demografskih izzivov za Evropsko unijo: leta 2011 je delež prebivalstva nad 65 let približno 21 %, stopnja starostne odvisnosti znaša približno 32 %. Leta 2050 pa naj bi dosegla že 52 % (Eurostat). Zato je nujno izboljšati digitalno vključenost starejših v družbo in jim s tem omogočiti samostojnost in blaginjo. Za to morajo pridobiti ustrezna znanja in spretnosti na področju informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), da jo bodo lahko varno in samozavestno uporabljali. Čeprav je v zadnjem desetletju opazen nesporen napredek, pa tudi pandemija je imela na to pozitiven učinek, je še vedno generacijski razkorak glede poznavanja in uporabe IKT. V prispevku so predstavljeni rezultati raziskave, opravljene med izbranimi deležniki in strokovnjaki v petih državah projekta SHES – Sharing Economy for Seniors, ki ga sofinancira program Erasmus+, to je v Franciji, Grčiji, Italiji, Sloveniji in Španiji. Poglavitni cilj je bil oceniti, kakšne koristi imajo lahko starejši od delitvene ekonomije, o dostopnosti le-te za starejše in na podlagi ugotovitev pripraviti priporočila za ustrezne strateške odločitve na nacionalni in mednarodni ravni, ki lahko prispevajo k boljšemu sodelovanju starejših v gospodarskih in družbenih dejavnostih. Raziskava je pokazala, da mora biti približevanje modernih tehnologij starejšim prednostna razvojna naloga, saj prispeva k zmanjševanju fizične in socialne oddaljenosti, pri čemer je treba upoštevati tudi postopno uvajanje e-uprave. Širša uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri starejših zato zahteva zavezanost in aktivno sodelovanje vseh javnih in zasebnih deležnikov na nacionalni, regionalni in tudi lokalni ravni, pri tem pa ni zanemarljiva vloga medgeneracijske solidarnosti.

Dnevni centri za starejše so oblika skupnostne storitve, ki nudi oskrbo, lahko pa tudi zdravstvene storitve in dejavnosti za kvalitetnejše preživljanje časa. Starejši se lahko v dnevni center vključijo za ves dan, za del dneva in za poljubno število dni v tednu. V Angliji so dnevni centri zelo heterogeni. Različni so njihovi ponudniki, delujejo v različnih stavbah, razlikujejo se po velikosti, ciljni populaciji in virih financiranja. Ker primanjkuje raziskav, ki bi se osredotočale na vlogo dnevnih centrov v angleškem okolju ter na to, kdo in zakaj jih obiskuje ter kakšne so koristi rednega obiskovanja – tako za posameznika kot za skupnost – je Orellana s sodelavci izvedla študijo primera, ki jo povzemamo v nadaljevanju.

Monografija Vsak dan znova je knjiga o demenci. Njeni avtorici sta dr. Anamarija Kejžar in dr. Nika Jenko; pri posameznih poglavjih so sodelovale še študentke Fakultete za socialno delo in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani: Simona Nahtigal, Ajda Puzin, Nika Tomše, Veronika Predovnik, Marija Keserović, Lana Lavrih, Brina Biličič in Mateja Vončina Monografija je nastala v okviru projekta Po kreativni poti do znanja – demenca med generacijami za večjo kakovost življenja, ki ga je vodila dr. Anamarija Kejžar. Pri njem sta sodelovali zgoraj omenjeni fakulteti Univerze v Ljubljani, kot partnerja pa sta ga podprla Gerontološko društvo Slovenije in založba Didakta. Knjiga je bila izdana leta 2020, ponatis knjige je bil leta 2021, ko je izšla tudi audio izdaja. Njen namen je predstaviti demenco, kako jo prepoznamo in kako živeti s to boleznijo. Zelo pomembno je, da prepoznamo že prve znake in ustrezno ukrepamo. Pogosto se zgodi, da se ob pojavu prvih znakov postavi diagnoza izgorelost, kasneje pa se izkaže, da so to že bili začetni znaki demence in ne izgorelosti.

Oskrbovalec je človek, ki pomaga starostno onemoglemu, bolnemu ali invalidnemu človeku opravljati osnovna in podporna vsakdanja opravila ter je ob tem z njim v človeškem odnosu. V sodobni dolgotrajni oskrbi tvorijo komplementarno celoto neformalni in formalni oskrbovalci.

Svetovni kongresi mednarodnega združenja za gerontologijo in geriatrijo (IAGG) so vsaka štiri leta, letošnji se je zaradi pandemije covida-19 zamaknil za eno leto. Pred petimi leti, v juliju 2017, se je v San Franciscu na tem največjem znanstvenem srečanju s področja staranja in starosti zbralo več tisoč raziskovalcev iz vsega sveta.

Tokratna ministrska konferenca o staranju naj bi potekala v duhu uradnega gesla, ki se je glasilo: Vzdržen svet za vse starosti: s skupnimi močmi za vseživljenjsko solidarnost in enake možnosti. V ospredju so bile tri izhodiščne teme: 1. vseživljenjsko aktivno in zdravo staranje; 2. dostopna dolgotrajna oskrba ter podpora družinam in oskrbovalcem, ter 3. prehod k družbi za vse starosti z vključevanjem problematike staranja v vse politike. Panelom, posvečenim tem tematikam, so sledila poročila predstavnikov vlad držav članic o doseženem napredku z zaključno ministrsko deklaracijo. Kot se rado zgodi, je ta uradni okvir v več smereh preskromen. Pred samo ministrsko konferenco, 15. junija, ter v povezavi z njo se je odvijalo izjemno plodno posvetovanje nevladnih organizacij ter predstavnikov znanstvenih in raziskovalnih ustanov, pa tudi nekaterih tako imenovanih odločevalcev oziroma vladnega sektorja (Civil society and scientific research forum) – mimogrede, pristop, ki ga v Sloveniji že nekaj let uveljavlja Festival za tretje življenjsko obdobje. Tudi v okviru same ministrske konference sta se civilna družba in tako imenovana »academia« uspešno vključevali v razpravo.

Zveza za kakovostno staranje pri Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje povezuje usposobljene prostovoljce, ki vodijo več sto skupin in osebnih družabništev za kakovostno staranje po različnih krajih Slovenije. V kraju, kjer delujemo, smo povezani v krajevno društvo ali sekcijo, te pa vodijo zavzeti in sposobni krajevni organizatorji mreže. Prostovoljci se srečujemo na mesečnih srečanjih svoje intervizijske skupine; med epidemijo na daljavo. Tu poslušamo izkušnje drug drugega. Zadnje mesece izstopajo pripovedi o tem, koliko strahu je med starejšimi, kako se izogibajo stikov in doživljajo čedalje več osamljenosti.

Projekt, ki smo mu dali ime Z roko v roki, je stekel 1. januarja 2021 in se je začel izvajati v zelo neugodnih razmerah pandemije covida-19. Kljub preprekam so bile potrebe po druženju, zlasti medgeneracijskem, zelo močne, zato smo v tem času iskali nove poti povezovanja v krajevni skupnosti. O druženju in življenju starejših v času epidemije covida-19 in pomoči Inštituta pri tem, smo pisali v prejšnji številki, tu pa bomo popisali nekaj utrinkov iz zanimivega projekta Z roko v roki, ki ga sofinancirajo Republika Slovenija in EU Evropski sklad za regionalni razvoj ter Inštitut Antona Trstenjaka iz lastnih sredstev, pri dejavnostih pa sodeluje Zavod Medgeneracijsko središče Komenda. V projekt so bile poleg Komende vključene še občine Mengeš, Trzin, Medvode in Vodice. S tem projektom smo napisali uspešno zgodbo o vrsti dejavnosti, ki smo jih ob epidemiji in posledično omejitvam ter velikemu trudu ustvarjalno izvedli. Prenos življenjskih izkušenj, znanj in spretnosti je tekel v obe smeri: od mlajših k starejšim pri učenju napredne rabe informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), od starejših k mlajšim pa pri prenosu kulturne dediščine. Opisali bomo nekaj utrinkov iz dejavnosti, ki so prispevale k razvoju posameznikov in življenju ljudi v lokalnih skupnostih, ki si prizadevajo biti prijazne starejšim in mlajšim prebivalcem.

Good Quality of old age: Journal for Gerontology and Intergenerational Relations, Vol. 25, Num. 2, 2022

INDEX

0. Editorial (Jože Ramovš)

1. Scientific and expert articles

1.1. Tina Lipar: Quality of long-term care in the light of Long-Term Care Act

1.2. Alen Kapel: Parkinson disease – what is good to know

1.3. Katja Križnik, Irena Potočnik: Retirement home through the analysis of total institution

1.4. Marie-Noëlle Duquenne: Experts on Sharing Economy for Seniors: results of the study

2. Review of gerontological literature

2.1. Day centres for older people in England (Blažka Kolenc)

2.2. Every day again (Bojana Sečnjak)

3. Glossary of gerontological terms

3.1. Carer (Jože Ramovš)

4. Symposiums, workshops

4.1. Old age is the present for some and the future for all – 22nd IAGG Congress, Argentina, 12-16 June 2022 (Ksenija Ramovš)

4.2. From Ageing to Longevity - UNECE Ministerial Conference, Rome, 16-17 June 2022 (Marjan Sedmak)

5. Age-friendly cities and rural communities

5.1. Hand in hand in passing on the cultural heritage (Ksenija Ramovš)

6. Reflecting on intergenerational programmes

6.1. From fear to joyful encounters after the epidemic (Jože Ramovš)

The editorial of the summer issue of the Slovenian scientific and professional journal on ageing and intergenerational relations is dedicated to the memory of its collaborator, academic Prof. Dr. Kajetan Gantar, who died just before the publication of the journal. For more than half a century, Dr. Gantar translated the Greek and Latin classics of almost every major poet, writer, playwright and even the Bible into Slovene. His research work in this field has achieved an outstanding reputation at home and abroad. He has been a long-time contributor to our journal's Classics section on ageing and coexistence. Most recently (2020, no. 1) he contributed insights on Wisdom of the aged and ailments in Sophocles' last tragedy. There is also a story that the 90-year-old champion of Greek tragedy, at the time of writing this work, was accused, out of greed, by one of his sons, of being demented, in order to invalidate his will and thus inherit all his property himself. In his defence before the Athenian high authorities, the father read a passage from his play. He achieved full recognition of the clarity of mind and the honour of artistic creation that he had always possessed. Professor Gantar had published two articles in our journal on Nestor and Cicero's view of intergenerational dialogue. He also played an important role in the translation of the oldest known book on old age and intergenerational relations - Cicero's Discourses on Old Age, which the institute published together with the Slovenian Academy of Sciences and Arts with his extensive introductory study. Kajetan Gantar's great life's work and his collaboration with our journal is an additional stimulus to base scientific contemporary answers to the questions of ageing and intergenerational coexistence on three sustainable sources: on the experience of past generations, on today's conditions and our needs, and on the ecologically and anthropologically sustainable development of nature and culture for future generations.

In this issue there are scientific articles and new expert insights; one of them is an extensive report on the recent world's largest gerontological event - the 22nd IAGG Congress in Argentina. The title of the congress features a meaningful phrase: Old age is the present for some and the future for all people. As on the previous occasions, participants from the Anton Trstenjak Institute took active part at this year's conference too, with their own contribution – a symposium. The journal also contains an in-depth report from the UNECE Ministerial Conference in Rome.