Življenje je kvalitetno, če ima človek poskrbljeno za svoje materialne potrebe in če živi v lepih medčloveških odnosih. Kakovostno življenje in medčloveško sožitje sta vrhunski vrednoti, zato se splača zanju potruditi.
Nihče si ne more narediti lepega življenja sam, brez pomoči drugih: ne sam oče, ne sama mati, kaj šele otroci, ki so odvisni od njiju. Uspeh in sreča vsakega v družini sta odvisna od uspeha in sreče drugih – kar naredimo za skupni družinski kapital, se nam v življenju vrača in plača z obrestmi.
V družini smo drug od drugega odvisni pri delu, pri pogovoru in pri doživljanju. Kdor se uči doživljati sebe, druge in svet najprej z lepe strani, ima pogoje za lepo komuniciranje in uspešno sodelovanje.
Današnje življenjske razmere zahtevajo, da se za vse dobro osebno odločimo in vsega potrebnega zavestno naučimo. To ne velja samo za nakup in vožnjo avta, ampak tudi doživljanje sebe in drugih, za komuniciranje med partnerjema in pogovarjanje v družini. Komunikacija v družini se razvija v čedalje boljšo, če se starša zavestno usmerjata in učita lepo pogovarjati; če se tega ne učita, se njuno sožitje razvija v čedalje usodnejše spore. Za kar se v življenju zavzemamo in trudimo, to prej ali slej dosežemo.
Pri medčloveških odnosih velja zakon, da smemo zboljšanje pričakovati samo od enega človeka na svetu – od samega sebe. Če računamo, da bodo drugi naredili lepše sožitje, ga s tem svojim pričakovanjem že slabšamo. Sami pa lahko odločilno vplivamo na lepše sožitje, če se zavzamemo zanj in se učimo lepe komunikacije – predvsem s partnerjem, saj otroci spontano prevzamejo kakovostno in slabo komunikacijo od staršev.
Učenje komuniciranja in lepega sožitja med staršema je najboljša naložba za telesno, duševno in socialno zdravje, za kakovost vzgoje in srečo vseh v družini. Lepo sožitje v družini pa je le drug izraz za srečno družino.
Čez dvajset let bo otrok, ki se sedaj pripravlja na rojstvo, odrasel. Odnosi odraslih otrok do staršev so odvisni od tega, kako toplo vzdušje je bilo v družini in kako sta se starša znala med seboj pogovarjati. Naložba v lep partnerski pogovor je torej obenem naložba v lep odnos naših odraslih otrok do nas, ko bodo oni v naših letih. Tedaj bo starih ljudi dvakrat več, kakor jih je sedaj, zato se splača z učenjem lepega sožitja v družini poskrbeti tudi za svoje lepe trenutke z odraslimi otroci in vnuki v svoji starosti. Komur je do tega, da se rodnost dvigne iz sedanje stopnje 1,2 otroka na žensko do tiste, ki zagotavlja ohranitev enakega števila prebivalstva (to je 2,1 otroka na žensko), nima na voljo boljšega načina, kot je učenje lepšega sožitja v družinah. Edina pot do tega pa je zavestno učenje lepega pogovora med staršema.
Komunikacija med staršema odloča o sreči otrok in staršev
Družine in partnerski odnos večinoma ne propadejo zaradi zunanjih problemov ali zaradi razlik v potrebah partnerjev, temveč zaradi načina, kako se partnerja pogovarjata o tem. Sožitje v družini je najbolj odvisno od tega, kako se starša pogovarjata med seboj – njun lep ali grd pogovor otroci prevzamejo kot »svoj materni jezik« za sožitje z drugimi ljudmi.
V partnerski komunikaciji je možno nešteto napak, ki smo se jih naučili od otroštva naprej; postale so naša stara navada, ki je po pregovoru »železna srajca«. Toda v partnerskem odnosu se je možno naučiti tudi lepega pogovarjanja o sleherni stvari, ki je pomembna za srečno življenje obeh staršev in vseh njunih otrok.
Lepo sožitje v družini ni nič manj pomembno kot materialna blaginja in varna vožnja z avtom. Kdor hoče uživati srečo lepega sožitja v družini, mora posvetiti učenju lepe komunikacije vsaj toliko pozornosti kot učenju varne vožnje z avtomobilom.