Avtor: Jože Ramovš, datum: 30.9.2011

Zato je podlo poigravati se z pobudami kapitala, da bo za skupnost prevzel to zahtevno nalogo in jo reševal predvsem z zasebnim zavarovanjem. V evropskem pokojninskem sistemu je to kot dobra marmelada na kruhu, toda odločilno je pridelovati zdrav in dober kruh solidarne skupnosti. Pravkar doživljamo, kako se sesipa celo pravi kapitalski trg proizvodnje in prodaje, tako da sta mu Amerika in Evropa zadnji dve leti celega krpali s solidarnostnim denarjem vseh prebivalcev. Slovenija je leta 2002 že nasedla zmotam, da lahko zasebni kapital »neprofitno« oskrbuje onemogle stare ljudi in da bo pognal razvoj slovenskih domov za stare ljudi. Oboje se je pokazalo za utvaro, čeprav se vodstva in zaposleni v mnogih koncesijskih domovih zelo trudijo. Samó skupnost in njena lastna neprofitna samoorganiziranost v civilnih organizacijah je zmožna pristno poskrbeti za svoje osnovne skupne potrebe: varstvo otrok v vrtcih, (osnovno) šolanje, zagotavljanje zdravega in varnega okolja, varstvo dostojanstva vsakega človeka, vključno z umrlimi, osnovno zdravstvo ter za oskrbo in nego svojih onemoglih ljudi. Zadnje tri slovenske vlade so v svojih načrtih resno obljubljale ureditev nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe in njenega financiranja. To kaže, da se politika zaveda, kako pereče potrebe imajo ljudje na tem področju in kako Slovenija zaostaja za drugimi evropskimi državami pri njihovem sodobnem reševanju. Toda nobena od vlad ni naredila preboja, ki bi Slovenijo približala ostalim evropskim državam. Tam npr. na enega starega človeka, ki je nastanjen v domu, prejemajo povprečno trije javno pomoč in oskrbo na domu. Pri nas je obratno: trije so nastanjeni v domovih  za stare ljudi na enega, ki je deležen javne oskrbe na domu. Tudi južna soseda Hrvaška nas je zadnja leta v tem prehitela – tam je razmerje ena proti ena. Sistematična ureditev celovitega nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe torej ostaja naslednji slovenski vladi. Ta naloga je akutna, postaja pa ekonomsko in organizacijsko z vsakim letom težja.

Kaj preostaja gerontologiji v času, ko oblast ne rešuje svojih nalog na tem področju? Preostane nam, da usmerimo strokovne moči v to, kar lahko naredimo za kakovostno staranje, tudi če vlada ne naredi nič – v medvladju res ne more skoraj ničesar. Oziroma v to, kar mora kot stroka in znanost narediti tudi v primeru, če bi vlada naredila na najboljši način vse, kar more. To so temeljni razmisleki o neizkoriščenih možnostih za kakovostno staranje in lepše sožitje med generacijami: katere rezerve so ostale znanosti neopažene? Smer je nakazala psihologija, ki se je pred prelomom v novo tisočletje usmerila v pozitivno psihologijo, to je v raziskovanje posrečenih primerov osebnostnega razvoja in sožitja ljudi. Slovenski psiholog Anton Trstenjak je naredil ta korak že četrt stoletja prej s knjigo Človek in sreča (1974). Iz stotih živih primerov zelo kakovostnega staranja in lepega medgeneracijskega sožitja je veliko lažje dobiti spoznanja za uspešen program kakovostnega življenja po upokojitvi, kakor iz stotih zelo negativnih primerov. Naša dobra možnost je torej razvoj pozitivne gerontologije. Na njeni osnovi razvijamo nove programe za zdravo staranje in lepše sožitje – torej za srečno staranje, kot to dvoje doživljajo naši ljudje. O doživljanju sreče pri starejših Slovencih govori osrednji raziskovalni članek v pričujoči številki revije. Eno izmed njegovih pomembnih spoznanj: Slovenci smo po 50. letu starosti tem srečnejši, čim bolj doživljamo, da uresničujemo smisel svojega življenja.