Avtor: Mojca Slana, datum: 30.9.2011

Demografija je veda, ki preučuje stanje, sestavo in gibanje prebivalstva. Temelji na matematični osnovi in je povezana tako s socialnimi kot tudi z biološkimi znanostmi, pomembno vlogo pa ima tudi pri globljem razumevanju staranja. Znotraj demografije sta se v zadnjih letih razvili dve izmed najbolj zanimivih demografskih področij – biodemografija staranja in evolucijska biodemografija staranja. Tako kot je Dobzhansky rekel »nič v biologiji ne more biti razumljeno razen v luči evolucije«, bi lahko podobno rekli, da nič v evoluciji ne more biti razumljeno razen v luči demografije (in obratno), kajti evolucijo ženejo rodnost, smrtnost in migracije nečloveških vrst ter, do določene mere, tudi človeške vrste.

Na podlagi podatkov o zmanjšanju smrtnosti pri mormonskih višjih svečenikih je bila pred dvema desetletjema osnovana hipoteza, da je senescenca oz. biološko staranje človeka preloženo za eno desetletje. Zdi se, da hitrost deterioracije z leti ostaja konstantna – preko posameznikov in časa – in da je smrt preložena, ker ljudje dosegajo višjo starost v boljšem zdravju. Prvi trdni dokazi za to izvirajo iz analize švedskih podatkov o smrtnosti. Švedi so namreč že leta 1750 začeli sistematično zbirati podatke o smrtnosti, leta 1861 pa so ta sistem še izboljšali. Leta 1994 sta dve drugi študiji potrdili, da je smrtnost preložena tudi v drugih državah, raziskave pa kažejo, da se od takrat prelaganje smrtnosti še nadaljuje, zaradi česar narašča število stoletnikov.

Informacija, da je smrtnost preložena, je presenetila demografe in aktuarje. Večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo z napovedjo trendov smrtnosti, je verjela, da je človekova pričakovana življenjska doba že zelo blizu zgornje meje. To so sklepali tako na podlagi podatkov kot tudi teorije. Analizirali so namreč podatke o trendih smrtnosti, vendar niso vključili podatkov ljudi, starejših od 85 let. Sprejeli so splošno razširjeno mnenje, da pri visokih starostih obstaja samo en vzrok smrti, tj. visoka starost sama, in da glede tega ni možno storiti ničesar.

Poskus najti gene dolgoživosti je bil malo uspešen. Raziskave na danskih dvojčkih, rojenih od 1870, niso dale nobenega dokaza za maksimalno življenjsko dobo, ki si jo delijo identični dvojčki. Le 25 % variance v odraslosti lahko pripišemo genetskim faktorjem. Pri višjih starostih se ta varianca nekoliko poveča, vendar ima tudi pri zelo starih majhen vpliv.

Smrtnost ni bila preložena zaradi upočasnjenega procesa staranja, temveč zaradi izboljšanja zdravja, kar se še nadaljuje. Napredek pri podaljšanju življenjske dobe in preloženem biološkem staranju je v glavnem posledica medicine, višjega standarda bivanja, boljše izobrazbe, bolj zdrave prehrane in bolj zdravega načina življenja. Če se bo napredek pri zmanjšanju smrtnosti nadaljeval z enako hitrostjo kot v zadnjih dveh desetletjih, potem bo večina otrok, rojenih po letu 2000, v državah z visoko pričakovano življenjsko dobo praznovala svoj 100. rojstni dan.

V primerjavi s smrtnostjo je zdravje težje meriti, poročanja o njem pa so pogosto nezanesljiva. Prevalenca bolezni in obolenj pri starejših se s časom povečuje. To lahko delno pripišemo zgodnejšim diagnozam (npr. diabetes tipa 2, hipertenzija ...). Pričakovano zdravje je število let zdravega življenja, ki jih posameznik lahko pričakuje glede na trenutno zdravstveno stanje. V večini držav se je število let, preživetih v samozaznanem dobrem zdravju, povečalo, medtem ko so se trendi let, preživetih v bolezni, razvili različno – odvisno od resnosti obolenja; zmanjšanje pri resnejših obolenjih in povečanje pri manj resnih obolenjih (z velikimi razlikami med državami).

Čeprav se rodi več moških kot žensk, ženske v višjih starostih številčno nadvladajo moške. Na Švedskem je do 60. leta več moških, v višjih starostih pa je več žensk – pri stoletnikih je razmerje celo 1:6. Zanimivo pa je, da se moški pri zdravju in zmožnosti funkcioniranja bolje odrežejo kot ženske. Temu rečemo paradoks zdravja in preživetja; moški so bolj zdravi od žensk, vendar umrejo mlajši. Redkeje tudi obiščejo splošnega zdravnika, vendar pogosteje od žensk potrebujejo urgentne storitve, kar nakazuje na to, da moški svoje zdravje zaznavajo boljše, kot dejansko je, in da manjkrat kot ženske poiščejo zdravniško pomoč. Ženske dalj časa preživijo v slabšem zdravju, hkrati pa se moški pogosteje vedejo nepazljivo. Slednje je morda tudi delno genetsko pogojeno.

Senescenca je rezultat kumulativnega neravnovesja med »škodo in popravili«. Napredek pri zmanjšanju škode in povečanju popravil sta dva temeljna vzroka za izboljšanje zdravja. To bi lahko vodilo do zaključka, da upočasnjevanje deterioracije vodi do podaljšanega staranja; da bi se šibkost, ki se sicer pojavlja med npr. 70. in 80. letom, pojavila med 70. in 85. letom. Zanimivo, temu ni tako. Dokazi kažejo, da se deterioracija ne raztegne na več let, ampak se za nekaj let preloži. Ravni smrtnosti, ki so bile včasih značilne za starost 70 let, so zdaj preložene na npr. 80 let. Pri tem je pomembno preučevanje superstoletnikov (tj. ljudi starih 110 ali več let). Podrobna raziskava superstoletnikov je pokazala zanimivo ugotovitev: med leti 110 in 114 je letna verjetnost za smrt konstantna pri 50 % na leto. Rezultat nakazuje, da vsaj pri visoki starosti ljudje deteriorirajo z enako hitrostjo. Ljudje, ki živijo izjemno dolgo, dosegajo visoke starosti zato, ker višjo starost dočakajo v boljšem zdravju, in ne, ker bi bilo njihovo biološko staranje počasnejše.

Poleg blaginje in medicine, dveh glavnih dejavnikov, ki prispevata k odložitvi senescence, obstaja še veliko drugih dejavnikov, ki določajo, zakaj nekateri ljudje živijo dlje ali manj časa, kot je povprečje. Kljub številnim raziskavam struktura družine, socialna mreža, debelost in drugi dejavniki še vedno niso dobro raziskani. Osebno vedenje je ključno za doseganje relativno dolge življenjske dobe v primerjavi s svojimi vrstniki, vendar je splošna dolgoživost v populaciji determinirana z blaginjo in medicino. Če nekdo kadi, je debel in se ne giblje, ima malo možnosti za dolgo življenje, vendar ima celo posameznik, ki se skuša zdravo vesti, le nekajodstotno verjetnost, da bo pod zdajšnjimi zdravstvenimi pogoji dočakal 100 let.

Nadaljnji odlog senescence v prihodnosti je odvisen od napredka pri izboljšanju zdravja ne samo starejših ljudi, temveč tudi mlajših – tako da bodo starost dočakali z boljšim zdravjem. Pri tem bodo pomembni ukrepi javnega zdravstva; narediti dom in zunanje okolje varnejše in zmanjšati tvegano vedenje ter tudi zagotoviti visokokakovostno zdravstveno oskrbo za vse. Za doseganje pričakovane življenjske dobe, višje od 100 let, bodo potrebna nova znanja; pomembni bodo prispevki s področij genetike, dietetike in drugih negenetskih intervencij, regenerativne medicine in celo nanotehnologije.

Demografi prihodnjo stopnjo smrtnosti večinoma napovedujejo z ekstrapolacijo preteklih trendov in občasnimi popravki za spremembe v trendih. Tekom zadnjih 170 let se v državah z visoko pričakovano življenjsko dobo življenjska doba povečuje s hitrostjo 2,5 leti na desetletje oz. 6 ur na dan. Če bi bilo možno upočasniti hitrost, s katero se smrtnost veča s starostjo, bi bila senescenca bistveno upočasnjena. Vzemimo npr. preostalo pričakovano življenjsko dobo pri 50 letih. Pri Švedinjah bi za polovico zmanjšana verjetnost za smrt po 50. letu povečala pričakovano življenjsko dobo iz 84 na 90 let. Polovično zmanjšanje hitrosti staranja po 50. letu pa bi leta pričakovane smrti zvišalo kar na 118. Čeprav zmanjšanje smrtnosti zaradi specifičnih bolezni ne bo radikalno spremenilo pričakovane življenjske dobe, se napredki pri zdravljenju bolezni sinergično krepijo, zlasti ker je komorbidnost pri starejših zelo pogost pojav.

Biološko staranje človeka je preloženo za desetletje. Ta temeljna ugotovitev biologije človeškega staranja ima pomembne implikacije tako za posameznika kot tudi za družbo in ekonomijo. Zaradi daljše življenjske dobe bodo ljudje želeli spremeniti način svojega življenja na področjih zaposlitve, upokojitve, zdravja, izobrazbe in drugje. Če bi mlad človek vedel, da bo najverjetneje dočakal 100 let in od teh 90 ali 95 z dobrim kognitivnim in fizičnim zdravjem, bi najverjetneje želel preživeti svoje življenje drugače kot večina ljudi danes.

V Nemčiji npr. ljudje delajo v povprečju 16,3 ure na prebivalca na teden. Če se njihova delavnost do leta 2025 ne bo spremenila, bo zaradi sprememb v demografski piramidi (več starejših ljudi) povprečno število ur dela na teden na prebivalca padlo na 14,9 ur. Da bi zagotovili ohranjanje nemškega gospodarstva, bi bilo torej treba delati več. Politike skušajo to zagotoviti z dviganjem zaposlenosti med 50- in 60-letniki, kar pa ni najboljša možnost, saj ljudje, ki so večino svojega življenja trdo delali, nočejo delati dalj časa. Ena izmed dobrih alternativ tega bi bila, da bi mladim ljudem omogočili, da bi delali 7 ur na dan in dalj časa svojega življenja. Skupni izplen gospodarstva bi bil enak, če bi delali manj ur in več let.

S tem, ko se je življenjska doba povečala, se je varianca let smrti zmanjšala: v državah z najvišjo pričakovano življenjsko dobo so razlike v dolgoživosti najmanjše. Večina ljudi v bogatih državah in večina ljudi v razvijajočih se državah lahko pričakuje dolgo in v glavnem zdravo življenje, kar je nedvomno največji in najpomembnejši napredek moderne civilizacije.

Čeprav se politiki zavedajo, da se prebivalstvo stara, še vedno niso prepoznali, kakšne socialne, ekonomske in zdravstvene posledice to prinaša. To, da je senescenca lahko in je preložena, bi moralo voditi ter spodbujati gerontološke in geriatrične raziskave in politične reforme. Prihodnje raziskave bodo skušale ugotoviti, če in kako lahko upočasnimo hitrost staranja. Najmanj tako pomembno je raziskati tudi, zakaj in kako lahko preložimo senescenco v prihodnosti. Raziskava o kontroverzni hipotezi, da je hitrost, s katero se veča možnost smrti z leti pri ljudeh biološka konstanta, zelo podobna in morda nespremenljiva preko posameznikov in časa, bi močno prispevala k razumevanju tega, kako in zakaj se staramo.