Avtor: Tina Lipar, Martina Starc, datum: 30.9.2011

Opomba: Večina referatov s konference je objavljenih v Zborniku referatov: Medved Robert, Tičar Zdenka in Ramovš Jože (ured.) (2011). Geriatrija in zdravstvena gerontologija v slovenskem prostoru: problemska konferenca, Brdo, 15. septembra 2011: zbornik referatov. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Zbornik ima na voljo Ministrstvo za zdravje.

Ministrstvo za zdravje je 15. 9. 2011 na Brdu pri Kranju organiziralo problemsko konferenco z naslovom Geriatrija in zdravstvena gerontologija v slovenskem prostoru. V sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka je bil izdan tudi zbornik referatov večine predavateljev, ki so predstavili svoja področja. Konferenca je bila razdeljena na tri tematska področja. V prvem delu konference, s predstavljenimi desetimi referati, je bilo govora o strokovnih temah s področja staranja. Tematika drugega dela, s šestimi predstavljenimi referati, je bilo izobraževanje na področju geriatrije in gerontologije. Zadnji del pa je vključeval organizacijsko strokovne teme (pet referatov) in se je po koncu predstavitev nadaljeval z okroglo mizo, katere cilj je bil pridobiti izhodišča za nadaljnji razvoj geriatrije in zdravstvene gerontologije.

Na konferenci so prišla na dan čedalje bolj pereča vprašanja v zvezi s staranjem, delom in organizacijo na področju dela s starejšimi in samim izobraževanjem v okviru geriatričnih strok.

Strokovne teme

Tanja Petkovič, dr. med., je opozorila na problem socialnovarstvenih ustanov, ki zaradi skrajšanih ležalnih dni v bolnišnici dobivajo v oskrbo zelo bolne, polimorbidne bolnike. Opozorila je, da socialnovarstvene ustanove, katerih funkcija je nadomeščanje doma oz. družine starostniku, počasi prehajajo v zdravstvene ustanove. Povprečna starost stanovalcev v takšnih ustanovah je 86 let, tretjina le-teh pa je nepomičnih. Predavateljica je poudarila, da je nujno potrebno prilagoditi standarde in normative dela sedanjim razmeram, mogoče tako, da bi nekaj sob v socialnovarstveni ustanovi preoblikovali v negovalne oddelke.

Martina Horvat, dipl. med. sestra, je predstavila problem patronažnega zdravstvenega varstva, kjer jim zaradi naraščanja kurativnih obiskov (85 %) primanjkuje časa za preventivo pri starejših. Cilj patronažne zdravstvene nege je doseči čim večjo samostojnost starostnika in največkrat tudi možnost, da bi do konca življenja ostal v domačem okolju. Za dosego tega cilja je nujno sodelovanje patronažne medicinske sestre z izbranim zdravnikom, ostalimi zdravstvenimi delavci, pa tudi povezovanje z ne-zdravstvenimi ustanovami, kot so centri za socialno delo, domovi starejših, ter s prostovoljnimi in humanitarnimi organizacijami.

Doc. dr. Zlatko Fras je predstavil internistične bolezni pri starostnikih. S staranjem začnejo pešati različni organski sistemi, vendar pa je kljub temu možno ohranjati funkcionalno sposobnost. Pri starostnikih akutne bolezni ponavadi potekajo netipično, z nespecifičnimi simptomi, pogosto pa so jim pridružene tudi kronične bolezni. Zdravstveni delavci se morajo zato naučiti razlikovati med boleznijo in procesi staranja. Avtor referata je na koncu predstavil še najpogostejše internistične bolezni v starosti:

• bolezni dihal (pljučnice, embolije, rak, edemi),
• bolezni ožilja (srčni infarkt, srčno popuščanje, srčne aritmije, anevrizme),
• nevrološke bolezni (možganska kap, omotica, vrtoglavica, delirij, demenca),
• presnovne bolezni (sladkorna bolezen),
• bolezni prebavil (gastro-intestinalne krvavitve, zapore črevesja),
• bolezni sečil (pešanje ledvične funkcije, okužbe sečil, inkontinenca).

Akad. prof. dr. Uroš Skalerič je spregovoril o gerontostomatologiji, ki se ukvarja s patologijo ustne sluznice, obzobnih tkiv in zob ter njihovim zdravljenjem. V zadnjih desetletjih je bilo preventivno delovanje na področju stomatologije usmerjeno predvsem v otroke in mladino, kar je bistveno izboljšalo stanje v teh dveh populacijah. Veliko pa je še potrebno storiti za odrasle in starejše ljudi, kjer je stanje zaskrbljujoče. Potrebno se je zavedati, da stanje ustne votline ni samo kozmetični problem, pač pa je lahko resno bolezensko stanje. Parodontalna bolezen je največji javnozdravstveni problem, ki vodi do vnetij, razpada kosti in izpadanja zob. V populaciji nad 65 let nihče ni popolnoma zdrav, vsi potrebujejo poduk glede higiene, skoraj vsi odstranjevanje oblog in skoraj polovica jih potrebuje kirurški poseg. Upravičeno lahko govorimo o pandemičnih razsežnostih te bolezni, celo pri mlajših populacijah. Na tem področju je stanje v Sloveniji med najslabšimi v Evropi. Izredno pomembno je tudi poudariti, da se bolezni ust ne omejujejo na področje ust, pač pa se povezujejo z raznimi sistemskimi boleznimi. Paradontalna rana lahko doseže celo velikost dlani. Medtem ko bi se skoraj vsak posameznik ob tako veliki rani na roki zavedal tveganja in iskal zdravniško pomoč, pa veliko ljudi prenaša vsakodnevno krvavenje ustnih sluznic, kot da je to nekaj običajnega. Skozi rane v ustih v telo vdirajo mikroorganizmi, kar je povezano z razvojem srčnih bolezni, bolezni dihal, s sladkorno boleznijo, osteoporozo, v mlajši populaciji celo s prezgodnjim porodom. Predavatelj je predstavil tudi nekatere kazalnike zdravja ustne votline, npr. GOHAI, ki poleg tipičnih zdravstvenih kazalnikov upošteva tudi kvaliteto življenja z oceno bolečine, psiholoških in socialnih vidikov. Daje celostno epidemiološko sliko oralne patologije. Sklep predavanja je bil v izrednem pomenu preventive in potrebi po uvedbi posebnega profila ustnega higienika v domovih za stare ljudi, kot ga npr. poznajo na Nizozemskem.

Prim. Martin Možina je predstavil problem polifarmacije pri starejših. Do polifarmacije pride takrat, ko posameznik jemlje nepotrebna ali celo neustrezna zdravila. Posledice polifarmacije so naslednje: predoziranje zdravil, manjša učinkovitost zdravljenja, zvečano tveganje škodljivih neželenih učinkov, večji stroški in zvečano tveganje za napake. Kje iskati krivce? So to zdravniki, farmacevti, bolniki, farmacevtske industrije, zavarovalnice? Medtem ko gotovo vsi nosijo del odgovornosti, pa je problem predvsem sistemski in bi ga bilo mogoče odpraviti s hitrimi in učinkovitimi bazami podatkov o zdravilih, ki jih jemlje posameznik, seznami zdravil ipd. V nadaljevanju referata je prim. Možina predlagal nekaj ukrepov za zmanjševanje polifarmacije (napisati osnovna pravila za smotrno predpisovanje zdravil, napisati priporočila za preventivo polifarmacije, omogočiti hiter dostop do klinično relevantnih podatkov o zdravilih, poskrbeti, da imajo bolniki ob sprejemu v bolnišnico in pri pregledu pri specialistih s sabo vedno seznam zdravil, poskrbeti za seznam zdravil ob odpustu iz bolnišnice, vzpostaviti sodelovanje med zdravniki, farmacevti, medicinskimi sestrami in informatiki …).

Doc. dr. Aleš Kogoj, dr.med., je predstavil vrsto fizičnih in psihičnih sprememb, ki so povezane s starostjo in niso klasificirane kot bolezni. Meje med starostnimi in bolezenskimi spremembami niso vedno jasne in se bodo z novimi spoznanji zagotovo še spreminjale. Avtor je referat začel z besedami, da se spremembe v našem telesu dogajajo vse življenje. Staranje je le nadaljevanje vseh teh procesov, ki se začnejo že mnogo pred mejo 65 let, a postanejo v starosti bolj opazni. Poslabšajo se zaznavne zmožnosti vseh čutil, kar vpliva npr. na slušno razumevanje govora, ostrino vida, spremembe prehranjevanja zaradi zmanjšanega vonja in okusa ipd. Na okus poleg starostnih sprememb negativno vplivajo tudi številna zdravila. Meje med starostnimi in bolezenskimi spremembami pri obtočilih niso jasne, še zlasti, ker nanje pomembno vpliva življenjski slog. S staranjem se zmanjša največja srčna frekvenca. Po najbolj znani formuli lahko izračunamo njen približek tako, da od 220 odštejemo svojo starost. Neenotna so prepričanja glede zmanjševanja izločanja želodčne kisline s starostjo, kot tudi mnenja glede upočasnitve praznjenja želodca, kar prispeva k občutku sitosti. Slabša občutljivost rektalne stene naj bi bila pomemben razlog za pogostejše zaprtje. Zelo pomembne so spremembe jeter, ki se zmanjšajo, kar doprinese k upočasnjeni razgradnji zdravil. Mišično skeletni sistem doleti veliko sprememb že pred 65. letom starosti. Zmanjševanje kostne gostote se začne pri ženskah že med 40. in 50. letom starosti in je bolj izrazito kot pri moških, pri katerih se začne kasneje. Prihaja tudi do psihičnih sprememb. Starejši imajo več težav pri nalogah, ki zahtevajo hitro preusmerjanje pozornosti, deljeno pozornost ali ob prisotnosti motečih dejavnikov. Več težav imajo tudi pri kratkoročnem oz. delovnem spominu. Na splošno velja, da je kristalizirana inteligentnost (vključuje znanje in izkušnje) v starosti ohranjena ali se celo izboljšuje – zlasti na področjih, povezanih s poklicem. Hitrost in natančnost obdelave informacij (kot so razlikovanje, primerjava in kategoriziranje) – fluidna inteligentnost - pa se v starosti upočasnijo. Avtor referat zaključi z besedami Frederica Vezarja, ki pravi, da starost ni bolezen, je le nadaljevanje življenja z zmanjšano možnostjo prilagajanja in doda, da je v starosti samostojno in kakovostno življenje kljub temu mogoče.

Prof. dr. Helena Meden – Vrtovec, dr. med., je imela referat o staranju ženske populacije. Staranje pri ženski se razlikuje od tistega pri moškem. Pri ženski je starost lahko opredeljena s koncem rodnega obdobja, ki je določen z menopavzo. V ospredje pridejo številne hormonske in presnovne spremembe. Staranje pri moškem je manj opredeljeno, je bolj postopno in je odvisno tudi od dejavnosti testisa, ki je lahko prisotna še v devetem desetletju življenja. Vazomotorna nestabilnost v obliki navalov vročine v glavo je verjetno najbolj neprijeten simptom v obdobju po menopavzi. Izraža se kot ponavljajoče se prehodne faze zardevanja, znojenja in občutkov vročine, ki jih včasih spremljajo palpitacije, tesnoba in mrazenje. Težave z uriniranjem v obliki inkontinence se pojavljajo 5 do 10 let po menopavzi in jo ugotavljajo pri 10–12 % žensk, nastane pa lahko že pred menopavzo. Avtorica poudari, da je urinska inkontinenca velik osebnostni, socializacijski in ekonomski problem (stroški za predloge znašajo v Sloveniji za oba spola 1.300.000 evrov).

Dr. Božidar Voljč je predstavil drugačen pogled na starost in staranje, ki izhaja iz teorij epidemiološke tranzicije, zgostitve obolevnosti in spremenjene narave staranja. Prispevek je bil objavljen tudi v 2. letošnji številki revije Kakovostna starost. Helena Žigon, 82-letna maratonka, je živ dokaz, da tudi v tako visoki starosti življenjska moč še ne more biti izčrpana. Seveda obstajajo velike medosebne razlike, vendar je v današnjem času veliko več zdravih in aktivnih starejših ljudi. Epidemiološka tranzicija pomeni, da so vlogo nalezljivih bolezni prevzele kronične nenalezljive bolezni, ki pa se v skladu s teorijo zgostitve obolevnosti večinoma pojavljajo šele v starosti. Tako v nasprotju s splošnim prepričanjem ni nujno, da se bo s staranjem prebivalstva močno povečala prevalenca kroničnih nenalezljivih bolezni, zaradi česar bodo naraščale potrebe po dolgotrajni oskrbi in zdravstveni negi. Pomeni pa, da bo veliko starejših ljudi, osvobojenih službenih obveznosti, predstavljalo potencial, ki bi ga lahko vložili tudi v občo družbeno korist, in ne le v kratkočasne aktivnosti.

Irena Špela Cvetežar je predstavila etične vidike staranja. Poudarila je, da se etika v zdravstveni negi razlikuje od zdravniške etike zlasti v tem, da je pri zdravstveni negi odločilen medsebojni odnos.

Prof. dr. Jože Ramovš pojasni, da so se stoletja s prehodom 20. v 21. prevesila iz stoletij otroka v stoletje starih ljudi. Ena od posledic tega je tudi, da se oblikujejo številne veje gerontologije: geriatrija, zdravstvenonegovalna, psihološka, sociološka, socialnodelavska, ekonomska, politološka, teološka in druge. Vsaka od relevantnih znanosti in strok razvija svoja znanja in metode, ki odgovarjajo na vprašanja staranja. Staranje in starost vključujeta celovito dogajanje s starajočim se človekom in s starajočo se družbo. Zato mora biti gerontologija kot veda o starosti in staranju celostna, integralna ali holistična. Štirje bistveni vidiki socialne gerontologije, ki vse življenje odločajo o kakovosti človekovega socialnega zdravja, na starost pa so posebej odločilni, so: družbeno okolje, človekov življenjski slog, sožitni slog in uporaba razpoložljivih materialnih virov. Zdravstvena gerontologija je brez tesnega partnerstva s socialno gerontologijo nemočna zlasti pri preventivnem delu za kakovostno staranje, socialna pa je brez tesnega partnerstva z zdravstveno gerontologijo nemočna zlasti pri oskrbi onemoglih in bolehnih starih ljudi.

Izobraževanja na področju geriatrije in zdravstvene gerontologije

Marija Verbič je predstavila kurikulum na srednješolskem strokovnem področju zdravstvene nege in oskrbe. Izvajanje izobraževalnega programa zdravstvene nege poteka na enajstih srednjih šolah po Sloveniji. Ključnega pomena je povezovanje izobraževanja in dela, kar za mlade pomeni tudi boljšo možnost za zaposlitev, saj pridobivajo znanje in kompetence za uspešen vstop na trg delovne sile. S področjem gerontološke zdravstvene nege se dijaki seznanijo v različnih letnikih šolanja. Tako spoznajo posebnosti zdravstvene nege starostnika pri obravnavi posameznih življenjskih aktivnosti. Posebno pomemben je praktični pouk v 3. letniku, ki ga opravljajo v zdravstvenih in socialnih zavodih. Organizatorji poskušajo zagotoviti, da se dijaki poleg internistične in kirurške zdravstvene nege spoznajo tudi z gerontološko zdravstveno nego v enem od domov starejših občanov. Sodelujejo tudi z zavodi za oskrbo na domu ter centri za dnevno oskrbo starejših.

Dr. Marija Zaletel je predstavila kurikulum na visokošolskem strokovnem področju. V Sloveniji imamo dve fakulteti in šest visokih strokovnih šol za dodiplomsko izobraževanje medicinskih sester. Na ljubljanski Zdravstveni fakulteti obstaja študij na višjem in visokošolskem strokovnem nivoju že od leta 1951, leta 1996 pa se je preoblikoval v visokošolski strokovni program. Za sedanjo generacijo je pomembno, da so v študijskem letu 2004/2005 začeli z izobraževanjem za reguliran poklic, ki je usklajen z direktivami EU.  V študijskem letu 2009/2010 pa so pričeli z izobraževanjem po Bolonjski deklaraciji. Z letošnjim letom so začeli z vpisi na podiplomski študij. Tako dodiplomski kot podiplomski študij zdravstvene nege vsebujeta vsebine iz zdravstvene nege starostnika, razmišljajo pa tudi o uvedbi specializacij iz gerontološke zdravstvene nege.

Prof. dr. Dušan Šuput je predstavil poučevanje geriatričnih vsebin na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V kurikulumu sicer ne obstaja poseben predmet za to področje, vendar pa so geriatrične vsebine vključene v večino predmetov, saj so posebnosti človekovega organizma, ko se stara, pomembne na vseh področjih medicine. Posebno zanimiva je bila opazka, da se v današnjem času že mladi »hitro starajo« zaradi naraščajočega pojava debelosti, uporabe drog in nezdravega življenjskega sloga.

Prof. dr. Radovan Hojs je predstavil predmet Geriatrija na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. V Mariboru je medicinska fakulteta povzela program po medicinski fakulteti iz Oula in že od začetka vsebuje predmet geriatrija. Študenti se spoznajo z zdravo starostjo in pomembnimi posebnostmi bolezni pri starejših, anamneze in pregleda, testov ter zdravil. Posebno pomembno je tudi razumevanje dela v interdisciplinarni skupini, ki je za delo s starostniki nujna. Splošnemu delu sledijo še posamezna področja ter seminarji.

Mag. Zdenka Tičar je na primeru Španije predstavila specializacijo iz gerontologije. Slovenija je glede sistemov zdravstvenega varstva v evropskem prostoru najbolj primerljiva s Španijo, ki pa specializacije iz zdravstvene nega izvaja že od leta 2005, in sicer tudi na področju geriatrične zdravstvene nege. Tako izobražena medicinska sestra je usposobljena za učenje, načrtovanje procesa dela, planiranje in raziskovanje v zdravstveni negi starejših oseb. Sposobna je vodenja in upravljanja skupin in vstopa kot svetovalka na vseh stopnjah socialnega zdravja. Zato je možen tudi prenos aktivnosti z zdravnika na medicinsko sestro.

Dr. Gregor Veninšek je predstavil geriatrično medicino in specialistično usposabljanje na področju geriatrične medicine v Evropi. Le-to v Evropi ostaja precej heterogeno. Iz demografskih sprememb izhaja, da bo vedno večji delež populacije potreboval tudi geriatrično oskrbo, delovne sile pa je že ta trenutek premalo. Zato bo potrebno usposobiti veliko število geriatrov za delo s starimi ljudmi. Geriatrična medicina je zaradi značilnosti starejših pacientov primorana k bolj celostni usmeritvi in multidisciplinarnosti. Opredeljena pa ni s starostjo samo po sebi, pač pa z bolezenskimi stanji, ki se značilno pojavljajo pri starejših ljudeh. Izobraževanje in usposabljanje na tem področju se izvaja na do- in podiplomski ravni. Evropsko združenje zdravnikov specialistov – Sekcija za geriatrično medicino je izdalo Listino za usposabljanje medicinskih specialistov v EU, kjer so predvideni splošni pogoji za specializacijo iz geriatrije, vendar jih države zaenkrat še ne upoštevajo povsem. Obstaja več modelov izobraževanja iz geriatrije, v nekaterih državah in tudi v Sloveniji pa podiplomskega izobraževanja iz geriatrije sploh ni.

Organizacijsko-strokovne teme

Dr. Robert Medved je prestavil stanje na področju geriatrije v Republiki Sloveniji in smernice za nadaljnji razvoj. Problemska konferenca, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zdravje, je bila namenjena prav pridobivanju izhodišč in usmeritev s strani strokovnjakov in ostale zainteresirane javnosti s področja geriatrije in gerontologije. Potrebe po zdravstvenih obravnavah pri starostnikih so drugačne kot pri ostali populaciji, kar zahteva tudi nove pristope na političnem nivoju. Do nedavnega je bilo, na žalost, vključevanje gerontoloških in geriatričnih znanj v izobraževalne programe prepuščeno pobudam posameznih ustanov, kar ima za posledico neenotnost pristopa in pomanjkljivo povprečno znanje s tega področja. Težnje po obnovitvi delovanja inštituta za geriatrijo so leta 2007 vodile tudi v sodelovanje na področju geriatričnih vsebin med Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje in Ministrstvom za zdravje. Porajajo se številna vprašanja: ali potrebujemo terciarno geriatrično institucijo, kako zagotoviti raziskovalno dejavnost, kakšno specializacijo in koliko specialistov potrebujemo, je specializacijo smiselno organizirati doma ali se je bolje zanašati na tuje programe, kako zagotoviti enoten koncept izobraževanja in ali bi bilo smiselno uvesti vsebine gerontologije, geriatrije in medgeneracijskega sožitja tudi v vrtec in osnovno šolo.

Dr. Gregor Veninšek je prestavil preteklost, stanje in možnosti geriatrije v Sloveniji. V začetku je predstavil nastanek, razvoj in delovanje Inštituta za gerontologijo in geriatrijo v UKC Ljubljana. Inštitut je začel delovati leta 1966 v prostorih dotedanje Ftiziološke klinike, katere delovanje je bilo ukinjeno zaradi zmanjšanih potreb po prostorih za obravnavo bolnikov s tuberkulozo. Inštitut je deloval kot pedagoška, raziskovalna in klinična ustanova. Sočasno z delovanjem Inštituta za gerontologijo in geriatrijo v Trnovem se je po Sloveniji vzpostavila manjša mreža gerontoloških dispanzerjev. V dispanzerjih se je zagotavljala preventivna in kurativna oskrba starih ljudi, zagotavljali pa so tudi zdravljenje na domu in koordinacijo socialnovarstvenih aktivnosti. Po upokojitvi prof. Accetta se je leta 1988 Inštitut za gerontologijo in geriatrijo preimenoval v Klinični oddelek za žilne bolezni in prenehal s svojo dejavnostjo. Postopno je ugasnila tudi dejavnost gerontoloških dispanzerjev. V nadaljevanju se je avtor dotaknil polifarmacije med starejšimi (opredeljena je kot jemanje 3–5 oziroma 9 zdravil dnevno, bolj praktična definicija pa opisuje polifarmacijo kot stanje, ko bolnik jemlje več zdravil, kot bi bilo potrebno glede na njegovo zdravstveno stanje). Spregovoril je tudi o pojavnosti delirija in demence med starejšimi, pa tudi o padcih in osteoporozi. Referat je zaključil z mislijo, da če želimo slediti bolj razvitim članicam Evropske unije, moramo vzpostaviti geriatrično dejavnost na specialistični ravni tudi v Sloveniji. Glede na pomanjkanje domačih izkušenj bi bilo smotrno, da se vsaj prva generacija geriatrov izobrazi v tujini.

Jelka Černivec je opisala problem sistemske neintegriranosti zdravstvene in socialne oskrbe starejših v domovih in v domačem okolju. V domovih jim npr. Ministrstvo za zdravje in zavarovalnica očitajo, da opravljajo psihosocialno obravnavo, sociala pa, da hočejo imeti zgolj zdravstveni model obravnave onemoglega starostnika. Poudarila je tudi drug velik sistemski problem; da so v sedanjih domovih za starejše, kjer je med 40–70 % neposrednih sprejemov iz bolnišnice, bolj bolni oskrbovanci, kot je po normativih predvideno za sprejem v negovalno bolnišnico.

Dr. Božidar Voljč v referatu pove, da se na Inštitutu Antona Trstenjaka v okviru zdravstvene gerontologije ukvarjamo predvsem z zdravim načinom življenja v starosti. Samostojnost vsakega starejšega posameznika je tesno povezana z zdravjem, za večino starih ljudi pa je samostojna, zdrava in aktivna starost idealen cilj, za katerega se splača potruditi. Na Inštitutu Antona Trstenjaka razumemo zdravo in aktivno starost kot povezanost psihofizičnih navad z aktivno vključenostjo v socialno okolje. Zdrave psihofizične navade nas varujejo pred nevarnostmi, ki so vzročno povezane z najpogostejšimi boleznimi in vzroki smrti. Predstavljajo tisto ljudsko, vsem razumljivo primarno preventivo, ki jo lahko uresničuje vsak sam. Da bi jo lahko uresničevali v vseh okoljih, je potrebno aktivirati zanemarjene potenciale tistih, ki jim je preventiva namenjena.

Mag. Ksenija Ramovš je delo Inštituta Antona Trstenjaka izčrpno opisala že v 1. številki letošnje revije Kakovostna starost, zato bomo na tem mestu navedli le nekaj ključnih podatkov. Delovanje Inštituta je od ustanovitve dalje usmerjeno v preventivno delo na perečih družbenih področjih; zadnjih petnajst let sta to medgeneracijsko sožitje in stari ljudje. Novo pridobljena znanja in spoznanja sproti vgrajujemo v razvojno-eksperimentalne programe za kakovostno staranje, ki jih širimo v lokalnih skupnostih po Sloveniji. Osnova usmeritev Inštituta je neločljiva povezava med teorijo, to je raziskovanjem in izobraževanjem, ter prakso, to je razvijanjem in širjenjem sodobnih programov v praksi na terenu. Druga konstanta je interdisciplinarni in intersektorski pristop k nalogam staranja in medgeneracijskega sožitja. V tem smislu je aktualna naloga vključiti poleg zdravstva in socialnega varstva v gerontološko in medgeneracijsko prizadevanje tudi resorje za okolje in prostor ter za vzgojo in izobraževanje.

Predavanjem je sledila še okrogla miza, ki jo je moderiral dr. Božidar Voljč, na njej pa so sodelovali: Jelka Črnivec, doc. dr. Aleš Kogoj, doc. dr. Zlatko Fras, prof. dr. Pavel Poredoš, dr. Gregor Veninšek, Janja Romih, Martina Horvat, Andreja Peternelj, Tanja Petkovič, mag. Zdenka Tičar in dr. Robert Medved.

Konferenca se je dotaknila številnih pomembnih vprašanj na področju geriatrije in zdravstvene gerontologije. Večkrat je bila poudarjena potreba po sodelovanju in povezovanju posameznih strok. Konferenca je priložnost za tako srečevanje in skupinski dialog, zato jo Ministrstvo za zdravje načrtuje tudi v prihodnjem letu.