Avtor: Klemen Jerinc, datum: 30.9.2011

Medgeneracijsko društvo za kakovostno starost Ljubljana je v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka v petek, 20. 5. 2011, za svoje prostovoljce pripravilo strokovno ekskurzijo v dolino reke Kolpe. Na avtobusu so se nam pridružile predsednice medgeneracijskih društev Ribnica, Trbovlje in Zagorje. Pot nas je vodila iz Ljubljane proti Ribnici, kjer je doma suha roba. Cesar Friderik III. je leta 1492 Ribničanom in Kočevarjem podelil pravico do proste trgovine z živino, platnom in lesnimi izdelki. Iz Ribnice smo pot nadaljevali proti Kočevju, od koder so izhajali pisateljica Zofka Kveder, pesnik Matej Bor, skladatelj Viktor Parma in še mnogi drugi.

Naša prva postojanka je bila v občini Kostel. Najprej smo si ogledali gavge, na katerih so včasih obešali hudodelce iz nižjih slojev, nato pa cerkev Svetih treh kraljev, ki stoji ob vznožju grajskega kompleksa. Za celjskim je kostelski drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Njegova posebnost pa je še živo naselje pod njim. Grad je v postopku prenove, tako da nismo uspeli videti njegove notranjosti. Med vožnjo smo se ustavili pri polnilnici vode Costella. Pot smo nadaljevali proti stari šoli TRIS. V njej je pouk potekal med leti od 1858 do 1958. Stavba je povsem prenovljena in namenjena turistični dejavnosti. V dveh sobah smo si pogledali multimedijsko predstavitev Kostela, njegovih značilnosti, ljudi in njihove govorice. Druga razstava prikazuje kočevske obzerante oz. krošnjarje, ki so hodili okrog po svetu s krošnjo in s tem služili kruh. Košara, v kateri so nosili prodajno blago, je imela skrivni prostor, v katerem so hranili stvari, ki so jih tihotapili čez mejo. S seboj so imeli tudi krošnjarsko tombolo, imenovano fiks-niks. V vrečki so bili številke od ena do devetindevetdeset. Vsak, ki se je odločil za igro, je dal trgovcu določen znesek, potem pa iz vrečke vlekel tri številke. Če je bil seštevek teh treh števil manjši kot sto, mu je trgovec vrnil dvakratno vsoto, v nasprotnem primeru je trgovec znesek obdržal. Kljub revščini so bili v Kostelu lepo oblečeni. Posebej zanimiva je kostelska noša. Bolj ko je bil predpasnik širok in nabran, več denarja je bilo pri hiši. Ogledali smo si tudi zbirko oblačil graščakov in kmečkih oblačil v Kostelu. Kmečka oblačila so replike oblačil iz obdobja okrog prve svetovne vojne. Posebnost Kostela je tudi redka poseljenost. Ljudje živijo v malih vasicah, ki so druga od druge precej oddaljene. Nekaj vasic je praznih, v nekaterih pa živi le kakšna starejša ženica. V Kostelu so izjemno ponosni na belo vrbo, ki v višino meri 23 metrov, obseg njenega debla pa je kar 557 centimetrov. Vrbovo skorjo, katere glavna lastnost je velika vsebnost salicilne kisline, so do 19. stoletja uporabljali proti revmatizmu in visoki temperaturi. Les vrbe uporabljajo za izdelavo vžigalic, cokel, igrač, uporaben pa je tudi kot polnilo pri pohištvu.

Iz Kostela smo pot nadaljevali proti Osilnici, ki je najmanjša slovenska občina. Znana je po svojem junaku Petru Klepcu, ki je bil reven kmečki fant, drobne postave, zaradi česar je bil tarča posmehovanja drugih pastirjev. Želel si je, da bi postal močan, in Bog mu je dal moč, s katero je naredil hišo za mamo, iz gozda naredil njive in s svojo močjo obvaroval Osilnico pred turškimi vpadi. V Osilnici smo se najedli in napili in pot nadaljevali nazaj proti Kostelu, od tam pa skozi nekdaj vojaško zaprto območje Gotenico. Za to območje je značilno, da je bilo nekdaj poseljeno s kočevskimi Nemci – Kočevarji. Ob cesti so bile včasih gosto posajene smreke, ki so onemogočale pogled v notranjost gozda. Pot nas je naprej vodila skozi Sodražico proti Loškem potoku. Naravna znamenitost Loškega potoka je kačasta smreka, katere veje so v obliki kačjega repa. Ogledali smo si Dom starejših občanov, ki sprejme šestdeset stanovalcev in je dislocirana enota Doma starejših občanov Grosuplje. Vodja dislocirane enote, gospa Lidija Knavs, nas je prijazno sprejela in nam razkazala sodobno opremljen dom. Posebej smo bili navdušeni nad sproščenostjo vseh v domu. Namen našega obiska je bil tudi obisk Medgeneracijskega društva Loški potok, katerega predsednica je prav tako gospa Lidija Knavs in se priključuje Zvezi medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije. S prijetnimi občutki smo se poslovili in jim zaželeli veliko poguma pri prostovoljskem delu, predvsem pa sočutja do starejših, ki so ga še kako potrebni. Pot nas je potem vodila nazaj proti Ljubljani. Med vožnjo so prostovoljci prihajali naprej in strnili svoje vtise z ekskurzije. Vsi zadovoljni in polni novega prostovoljskega zagona smo se poslovili z upanjem, da se vidimo na naslednji ekskurziji Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ljubljana.