Avtor: Herman Berčič, datum: 15.3.2012

V sedanjem času je vedno več spoznanj, ki govorijo o preventivni dejavnosti rednega gibanja in športnorekreativnega udejstvovanja v povezavi z obolenji ljudi v poznejših letih. Med posamezne koristne dejavnosti spada tudi hidroterapija. Avtorja opozarjata na pomen hidroterapije, kjer ima vadba v vodi, še posebej gimnastika (hidrogimnastika), pomembno vlogo. Tovrstne dejavnosti se odvijajo predvsem v zdraviliščih oz. v ustreznem zdraviliškem okolju. Pri celostni obravnavi, zlasti starejših ljudi, je v posameznih zdraviliščih potrebno timsko (skupinsko) delo. Pri tem naj sodelujejo fiziater, internist, fizioterapevt, psiholog-psihoterapevt, socialni delavec, strokovnjak s področja športa in medicinska sestra.

Hidroterapija (grško: hidor – voda, therapeia – zdravljenje) je definirana kot zunanja ali notranja uporaba vode v kateremkoli stanju (tekočem, trdem, pari), katere cilj je zdravljenje različnih bolezni in bolezenskih stanj. Hidrogimnastika oz. hidrokineziterapija pomeni vadbo v vodi, hojo in tek v vodi, tek na mestu, različne gimnastične vaje v vodi in druge dejavnosti. Vadba v vodi je nezamenljiv del vadbenega programa v toplicah zaradi ugodnega učinkovanja na aerobne sposobnosti organizma, krepitve mišičja, sprostilnih učinkov in ugodnih učinkov na lokomotorni (gibalni - op. p.) sistem.

Različne vrste in dejavnosti hidroterapije se s pridom uporabljajo pri vzpostavljanju celovitega ravnovesja v vsakodnevnem življenju starejših ljudi, prav tako pa so pomemben sestavni del wellness oz. protistresnih programov. Ti programi se lahko uporabljajo tudi kot preventivni dejavniki v odnosu na sodobne civilizacijske bolezni (bolezni sedanjega časa), kot so debelost, hipertenzija (povišanje krvnega tlaka), osteoporoza (bolezen kosti), diabetes (sladkorna bolezen), degenerativne bolezni lokomotornega oz. gibalnega sistema, bolečine v hrbtu, depresije in druge.

Pri uporabi in izvajanju posameznih programov hidrokineziterapije pridejo do izraza štirje fizikalni faktorji, ki delujejo na človeško telo, potopljeno v vodo. To so vzgon, hidrostatični tlak, odpor vode in temperatura vode. Terapevtski cilji, ki jim sledimo s programi kineziterapije v bazenu, so pri raznolikih aktivnostih v vodi lažje dosegljivi, ker se posamezne vaje lahko izvajajo v večjem obsegu. Vzgon vode pomembno vpliva na razbremenitev in sprostitev lokomotornega (gibalnega) sistema. Sila vzgona olajša izvajanje gibov v vodi, ki so usmerjeni navzgor, na drugi strani pa se odpor vode izkorišča za gibanje v smeri navzdol, kar pomaga krepiti ustrezno mišičje in pripomore k stabilizaciji nestabilnih sklepov.

Z vadbo v vodi in predvsem s pomočjo različnih gimnastičnih vaj je mogoče vplivati tudi na dihalno funkcijo oz. dihalne sposobnosti posameznika. Dihanje je pri vadbi nekoliko pospešeno in poglobljeno. Zato je to v bistvu tudi trening dihalnega sistema in kostno-mišičnih ter vezivnih struktur prsnega koša. Če je v vadbenem programu postavljen cilj krepitve prsnega in trebušnega mišičja ter mišic zgornjih okončin, hkrati pa tudi izboljšanje aerobne vzdržljivosti, potem bo pri vadbi v vodi treba izbrati horizontalni položaj, kar velja tudi za glavo. Na ta način je celotno telo izpostavljeno vplivu vzgona in hidrostatičnega tlaka na kar se da veliki površini.

Hidrostatični tlak deluje pretežno na srčno-žilni in dihalni sistem v smislu večjega obremenjevanja teh sistemov. Ko vadeči stoji v vodi, največji hidrostatični tlak deluje na stopala. Tako si razlagamo učinek hidroterapije na izboljšanje krvnega obtoka, zmanjšanje oteklin v spodnjem delu nog zaradi slabosti delovanja limfnega in venskega sistema. Poleg tega hidrostatični tlak ugodno deluje pri izvajanju vaj z odporom pri osebah s težavami respiratornega oz. dihalnega sistema. Izvajanje vaj malo pod površino vode je lažje kot na površini, kjer je odpor večji. To dejstvo lahko s pridom uporabljamo pri načrtovanju vaj z odporom za izboljšanje moči. Za povečanje obremenitve v vodi se uporabljajo tudi različni pripomočki, ki omogočajo ustvarjanje še večjega odpora pri gibanju zgornjih in spodnjih okončin skozi vodo (posebne rokavice, različne vodoodporne uteži, ravne plavalne deščice, elastični trakovi, posebej skonstruirani čevlji itd.), prav tako pa se za povečanje obremenitve v vodi uporabljajo tudi nasprotni vodni tokovi. Vse to pa vodi k izboljšanju funkcije mišičja, če pa želimo večji vpliv na aerobno vzdržljivost, pa povečamo hitrost izvajanja posameznih vaj oz. aktivnosti v vodi.

Temperatura vode, v kateri potekajo različne gibalne dejavnosti, je prav tako pomemben dejavnik pri hidroterapiji. Pri tem pa je potrebna določena previdnost. Višja temperature vode ima namreč lahko pri osebah s povečano količino tolšče in ob povečani gibalni dejavnosti v vodi neželene učinke. Maščobne celice oz. maščevje se v telesu pojavljajo kot izolator, ki zadržuje toploto, kar pomeni, da lahko pride do nezaželenega povišanja telesne temperature. Zato mora biti celotna dejavnost pod strokovnim in zdravniškim nadzorom.

Avtorja v sklepnem delu ugotavljata, da je treba z vidika športne stroke in znanosti (kineziologije oz. športoslovja) učinke hidroterapije oz. hidrogimanstike (vodne gimnastike) in drugih gibalnih aktivnosti v bazenu nenehno spremljati in sistemsko preučevati. Kot je navedeno, je najpomembnejše spremembe in učinke mogoče pričakovati na srčno-žilnem in lokomotornem (gibalnem) sistemu starejših ljudi. Dodajata še, da je treba tovrstnim dejavnostim posvetiti več pozornosti kot doslej.