Kaj boste naši v prvi številki petnajstega letnika revije Kakovostna starost? Vesel sem, da vam poleg utečenih vsebin lahko ponudimo v branje tri, za našo revijo sveže vsebine.

Svetovna zdravstvena organizacija širi programa Starosti prijazna mesta (Age-friendly Cities) in starosti prijazno podeželje (Age-Friendly Rural and Remote Communities), da bi pomagala prilagajati se na staranje prebivalstva in na širjenje urbanizacije. Ker ta dva programa uvajamo tudi v Sloveniji, smo v raziskavi Potrebe, zmožnosti in stališča starejših ljudi v Sloveniji vprašali prebivalce, ki so stari 50 in več let, tudi po njihovih izkušnjah, kaj je v njihovem kraju starosti prijazno in kaj ne, ter kaj so pripravljeni pri tem narediti sami. Analiza rezultatov kaže, da najbolj pogrešajo druženje in da jim veliko pomeni narava ter prijazno, prijetno in mirno okolje. Na področju družabnega življenja jim veliko pomenijo druženja in srečanja starejših, različne prireditve, športne aktivnosti, kulturne prireditve, izobraževanja in druga druženja, ki so namenjena starejšim in tudi ostalim. Pri tem imajo pomembno vlogo krajevna društva, ki nudijo vse našteto in pomagajo najšibkejšim. V članku smo odgovore raziskave razvrstili po osmih področjih starosti prijaznega mestnega in podeželskega okolja, kot je to storila Svetovna zdravstvena organizacija v obeh svojih priročnikih.

Članek vsebuje prvo analizo dveh komplementarnih raziskav. V prvem delu so prikazani podatki o uporabi računalnika in o potrebi po učenju le-tega, ki so bili zbrani leta 2010 v obsežni raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih na reprezentativnem vzorcu prebivalstva Slovenije starega 50 in več let. Slovenija je računalniški pismenosti starejšega prebivalstva v zgornji polovici evropskih držav, po računalniški pismenosti starejših pa zelo zaostaja za njimi. V naši raziskavi izstopa podatek, da več kot 100.000 starajočih se ljudi v Sloveniji izraža željo in potrebo, da bi se naučili uporabljati računalnik. Dosegljivo možnost za to ima manjšina izmed njih. Drugi del članka analizira rezultate uspešnega akcijsko-raziskovalnega oblikovanja modela medgeneracijskega družabništva srednješolca z upokojencem ob učenju računalništva oblikovali in preizkusili na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v preteklih petih letih. Izkazal se je kot stvarna možnost za hitro in množično računalniško opismenjevanje starejših. Obenem pa je odličen način za medsebojno spoznavanje med mlajšimi in starejšimi ter za uvajanje mladih v prostovoljstvo. Raziskovalna spoznanja v prvem in drugem delu članka torej komplementarno osvetljujejo današnjo potrebo po računalniški pismenosti starejših in odkrivajo stvarne možnosti za njeno rešitev.

V raziskavi je na vprašanja o izbranem zdravniku in njegovi zamenjavi odgovarjalo 1047 anketirancev, starejših od 50 let. Slovenska zdravstvena zakonodaja določa, da imajo vse obvezno zdravstveno zavarovane osebe izbranega osebnega zdravnika. Raziskava je pokazala, da se določilo dosledno upošteva in da ima večina anketirancev izbranega zdravnika v javni zdravstveni ustanovi, manj pa med zasebniki z javno-zdravstveno koncesijo. Pravico do zamenjave zdravnika je izkoristilo 40,3 % vseh anketirancev. Od vseh zamenjav jih je bilo 45,9 %  zaradi sprememb v življenju anketirancev oziroma zaradi njihovih odločitev, med katere sodi tudi nezadovoljstvo z delom zdravnika. 31,5 % zamenjav je bilo zaradi sprememb v življenju zdravnikov, 22,1 % pa zaradi sistemskih razlogov v samih zdravstvenih ustanovah. Med vsemi anketiranci z izbranim osebnim zdravnikom je le-tega zaradi nezadovoljstva zamenjalo 6,7 %, kar kaže, da so starejši pacienti pri nas z odnosom in delom izbranih zdravnikov zadovoljni.

Negovalni oddelek UKC Ljubljana je namenjen predvsem neakutni obravnavi starostnikov. Pri obravnavi pacientov so pomemben del tima dva fizioterapevta in delovna terapevtka. Namen članka je predstavitev predvsem rehabilitacijskega dela oz. funkcionalnega napredka pacientov. Podatki so zbrani na podlagi ocene funkcionalnega stanja ob sprejemu in odpustu za obdobje štirih mesecev. Uspeh rehabilitacije je prikazan v obliki grafov, ki zajemajo sposobnost obračanja v postelji, posedanja preko roba postelje, sedenja, transferja v invalidski voziček, stoje in hoje. Iz rezultatov je razvidno, da se je pri vseh funkcionalnih sposobnostih pacientov kazal napredek v rehabilitaciji. Ob odpustu je npr. samostojno hodilo 22 % več pacientov kot ob sprejemu. Rezultati bi bili boljši, če bi bili osredotočeni samo na paciente, ki so sposobni sodelovanja in imajo boljši rehabilitacijski potencial, tako kot je to v tujini praksa že vrsto let.

Tveganje za padce se s starostjo veča, sočasno pa se večajo tudi obolevnost, umrljivost in stroški zdravljenja, kar vpliva na kvaliteto življenja. Padci pri starejših so povezani z resnimi posledicami, kot so zlomi in poškodbe glave, in so vodilni vzrok invalidnosti v tej starostni skupini. Dosedanja literatura navaja številne dejavnike tveganja za padce, med drugimi starost, zgodovino padcev, nestabilnost pri hoji in ravnotežju, mišično šibkost, slabši vid, artritis, depresijo, jemanje tablet in otežkočeno opravljanje vsakdanjih aktivnosti.

Vprašanje kakovosti življenja starejših ljudi je v sedanjem času gotovo zanimivo, predvsem pa aktualno vprašanje za raziskovalce z različnih strokovnih in znanstvenih področij. Kako živeti čim dlje in čim bolj kakovostno, sta vprašanji, ki si jih zastavljajo številni strokovnjaki in raziskovalci. Navedena avtorica je v dlje trajajoči raziskavi iskala odgovore na vprašanja, v kolikšni meri je redna, programirana in prilagojena športna vadba povezana s kakovostjo življenja starejših ljudi.

V  Sloveniji se je v okviru ciljnega raziskovalnega programa Konkurenčnost Slovenije (2008–2010) nedavno končal projekt Medgeneracijski dialog za kakovostno bivanje. Ministrstvo, ki ga je sofinanciralo, še ni objavilo poročila o njem, zato bo morda zanimivo pokukati v tri taka oziroma podobna projektna poročila v knjižni obliki, ki so izšla pri različnih založbah v Nemčiji. Avtorica prvega je Tabea Schlimbach, diplomirana pedagoginja. Pri drugem gre za skupno delo petih avtorjev, ki so se osredotočili na vidik trajnostnega oziroma kontinuiranega izobraževanja in učenja z vidika tretje generacije. Avtor tretje publikacije pa je turški avtor, Yalcina Yildiza, ki kot diplomirani pedagog in socialni delavec že vrsto let dela na področju migracij in migrantov, ki se po upokojitvi vračajo oziroma ne vračajo v domovino, od koder so prišli na delo v Nemčijo. Pa pojdimo po vrsti.

Pod monografijo Samo da bo denar in zdravje: življenje starih in revnih ljudi so se podpisali Valentina Hlebec, Matic Kavčič, Maša Filipovič Hrast, Andreja Vezovnik in Martina Trbanc. V Uvodu so zapisali, da prinaša pričujoča monografija v slovenski prostor opis stare revne populacije, posameznih vidikov socialne izključenosti tega dela prebivalstva in poglobljen prikaz življenja starih revnih ljudi ter njihovih načinov shajanja z različnimi vidiki socialne izključenosti.

Padci pri starejših so javnozdravstveni problem, ker do njih prihaja  pri 30 % ljudi, starejših od 65 let in imajo resne posledice. Zlomi, povezani s padci, so vzrok povečane obolevnosti, umrljivosti in večjih finančnih stroškov. Padce pa lahko preprečujemo. V prosto živeči populaciji starejših ljudi jih lahko z ustreznimi intervencijami zmanjšamo vsaj za 18 %, pri hospitaliziranih ljudeh pa celo za 25 %. Učinkovitost intervencije je odvisna od dveh ključnih dejavnikov. Prvi je interdisciplinarni pristop različnih strokovnjakov, drugi pa je multifaktorski, v katerem ima glavno vlogo telesna aktivnost. Vseeno pa taka vrsta intervencije prinese dve težavi. Prva je nujnost vzpostavitve mreže po vsej državi, druga pa je majhna pripravljenost starejših ljudi za sodelovanje oziroma redno izvajanje telesne aktivnosti.

Emma Lundholm in Gunnar Malmberg s Centra za študije populacije na Univerzi Umea na Švedskem sta v Delovnem dokumentu št. 309, ki jih izdaja Oxfordski inštitut za gerontologijo v Veliki Britaniji, objavila izsledke empirične raziskave o strukturi štirigeneracijske družine na Švedskem, o položaju vmesne generacije, ki nudi pomoč odraslim otrokom pri varstvu vnukov in onemoglim staršem, ter o trendih v prihodnosti. Pri tem sta upoštevala tudi geografsko bližino, ki vpliva na možnost nudenja pomoči, in socialno-ekonomski položaj družinskih članov.

Zloraba starejših je definirana kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje, ki povzroči škodo ali bolečino starejšemu človeku oziroma kot izogibanje dejanjem, ki bi škodo ali bolečino preprečila. Do zlorabe lahko pride v katerem koli odnosu, kjer je pričakovati zaupanje med ljudmi. Zloraba starejših se pojavlja v različnih oblikah: kot psihična, fizična in spolna zloraba, finančno izkoriščanje, zanemarjanje ali samo-zanemarjanje, zloraba zdravil, zapuščenost, marginalizacija starejših ljudi v institucijah ali socialnih in ekonomskih programih.

Novo poročilo Bostonske svetovalne skupine (Boston Consulting Group – BCG, 2011) poudarja, da bodo morale glavne gospodarske dejavnosti, če bodo hotele v naslednjih desetletjih ostati še naprej konkurenčne, upoštevati učinke globalnega staranja tako pri svojih zaposlenih kot pri poslovnih partnerjih.

V sedanjem času je vedno več spoznanj, ki govorijo o preventivni dejavnosti rednega gibanja in športnorekreativnega udejstvovanja v povezavi z obolenji ljudi v poznejših letih. Med posamezne koristne dejavnosti spada tudi hidroterapija. Avtorja opozarjata na pomen hidroterapije, kjer ima vadba v vodi, še posebej gimnastika (hidrogimnastika), pomembno vlogo. Tovrstne dejavnosti se odvijajo predvsem v zdraviliščih oz. v ustreznem zdraviliškem okolju. Pri celostni obravnavi, zlasti starejših ljudi, je v posameznih zdraviliščih potrebno timsko (skupinsko) delo. Pri tem naj sodelujejo fiziater, internist, fizioterapevt, psiholog-psihoterapevt, socialni delavec, strokovnjak s področja športa in medicinska sestra. 

Ostati čim dlje zdrav in opravilno sposoben, hkrati pa uživati sadove življenja tudi v poznejših letih, je želja večine ljudi, ki so prešli v tretje življenjsko obdobje. Številne poti vodijo starejše ljudi k bolj ali manj uspešnemu staranju, vsak pa si mora izbrati svojo, ker se ljudje med seboj bistveno razlikujemo po telesnih in umskih sposobnostih, osebnostnih značilnostih, psihičnem in doživljajskem svetu, socialnih interakcijah, duševnem in duhovnem ustroju in še v nekaterih drugih značilnostih in sposobnostih. Pravilno izbrana individualna pot naj bi vodila k uspešnemu in kakovostnemu življenju v poznejših letih. 

Zveza medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije je ob koncu lanskega leta s podporo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve izdala tretjo številko novoletnega časopisa Med nami. Časopis je naslednik Pozdravčka, ki je izhajal sedem let. V biltenu Zveze je predstavljeno delovanje le-te v preteklem letu. Zveza medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije povezuje medgeneracijska društva, ki v lokalnih okoljih skrbijo za kakovostno starost vseh treh generacij. Na prvem mestu lahko govorimo o skrbi za tretjo generacijo, ki na mlajše prenaša svoje izkušnje, modrosti in nam predstavlja starost tako s pozitivnih kot tudi z negativnih vidikov. Poleg starejše generacije pa sta v delovanje Zveze vključeni tudi srednja in mlajša generacija, ki na tak način počasi spoznavata kakovostno starost in se nanjo pripravljata.

V okviru projektov Leonardo da Vinci je Inštitut Antona Trstenjaka od 1. oktobra 2009 do 31. januarja 2012 sodeloval v transnacionalnem partnerskem projektu Relais Plus. Cilj projekta je bil prenos in dopolnjevanje pripomočkov in programov za usposabljanje izvajalcev, ki nudijo pomoč zapuščenim otrokom, mladostnikom in starostnikom. Izhodiščini priročniki in programi so nastali pet let prej med projektom Relais 1, v katerem so sodelovale ustrezne ustanove iz Francije, Italije in Romunije. V projektu Relais Plus sta kot »stari, izkušeni« partnerici sodelovali Francija in Romunija, nove partnerice pa so bile Grčija, Latvija in Slovenija, deloma tudi Nemčija in Norveška. Partnerice v projektu Relais Plus izdelkov projekta niso samo prevedle, ampak so na osnovi obstoječega stanja v posamezni državi po že preizkušeni skupni metodologiji pripravile štiri lastne dokumente: popis stanja in diagnozo potreb na področju usposabljanja izvajalcev nudenja pomoči zapuščenim otrokom, mladostnikom in starostnikom ter tri poklicne priročnike za nudenje pomoči tem trem ciljnim skupinam. Na osnovi nacionalnih priročnikov so ekspertne skupine v Franciji in Romuniji pripravile evropske poklicne priročnike in priročnike za usposabljanje izvajalcev, ki nudijo pomoč zapuščenim. Za pripravo evropskega priročnika za starostnike je bila zadolžena GIP FIPAG – akademija v Grenoblu, ki se ukvarja zlasti z nadaljnjim poklicnim usposabljanjem, z njegovim načrtovanjem in izvajanjem.

Paliativna oskrba
Kako se želimo postarati?
Depresija in telesna aktivnost
Velike Britanija: Vitamin D v preventivi obolenj
ZDA: Ohranjanje spomina
ZDA: Smo v resnici dolžni poskrbeti za svoje starše?
Švedska: Starejši z nižjimi dohodki pogosteje uživajo neprimerna psihotropna zdravila
Nemčija: Vpliv posledic vojne in lakote na zgodnje upokojevanje
Nemčija, Japonska, ZDA: Vpliv staranja in priseljevanja na gospodarstvo in socialno blaginjo
Avstralija: Proti stigmatizaciji v oskrbi starejših homoseksualcev

Izbor gerontoloških dogodkov doma in po svetu.

Negovalna bolnišnica je namenjena neakutni zdravstveni oskrbi in negi bolnikov, največkrat starostnikov, pri katerih je končano akutno zdravljenje bolezni ali poškodbe, zaradi katere so bili sprejeti v bolnišnico. Obravnava bolezni praviloma več ne zahteva diagnostičnih postopkov in terapevtskih posegov, pacienti pa zaradi splošnega zdravstvenega stanja vseeno potrebujejo zdravstveno nego, ki je ni mogoče zagotoviti v domači oskrbi ali v socialnem zavodu. Negovalne bolnišnice omogočajo nižje stroške zdravstvene obravnave in krajše ležalne dobe v bolnišnicah; s tem razbremenijo prezasedene bolnišnice.

Rehabilitacijska bolnišnica je namenjena rehabilitaciji ljudi z različnimi nevrološkimi, mišično-skeletnimi, ortopedskimi in drugimi zdravstvenimi stanji, ki sledi stabilizaciji akutne bolezni. Rehabilitacijske bolnišnice pogosto delujejo kot samostojni oddelki znotraj bolnišnic za akutno oskrbo, včasih pa so od bolnišnic za akutno oskrbo tudi krajevno ločene. Bolnikom po poškodbi, kapi ali drugi bolezni nudijo telesno, delovno, govorno, socialno in drugo rehabilitacijo z namenom, da okrevajočega bolnika čim bolje prilagodijo na relativno samostojno življenje po odpustu iz bolnišnice. Podobno kot v splošnih bolnišnicah je tudi v rehabilitacijskih zagotovljena 24-urna medicinska in negovalna oskrba.

Negovalni dom za stare ljudi je ena od oblik doma za stare ljudi ali institucionalne oskrbe starostnikov. Namenjen je predvsem starejšim ljudem, ki potrebujejo zaradi starostne onemoglosti in bolezni stalno oskrbo, nego in pomoč pri vsakdanjih življenjskih opravilih. Organizacija in storitve negovalnega doma so usmerjene v trajno zdravstveno nego in socialno oskrbo stanovalcev. Negovalni dom se razlikuje od negovalne bolnišnice po tem, da so stanovalci v njem nastanjeni za trajno. Poleg tega ni njegov prednostni cilj rehabilitacija po bolezni ali poškodbi za ponovno samostojno življenje.

V Dublinu na Irskem je od 28. do 30. septembra potekala 1. mednarodna konferenca Starosti prijaznih mest. Organizirala jo je Svetovna zdravstvena organizacija v sodelovanju z irsko organizacijo Starosti prijaznih okolij in Mednarodno zvezo o staranju. Konference se je udeležilo 400 predstavnikov mest in ustanov iz več kot 40 različnih držav sveta, ki so v svojih okoljih že vpeljale program Starosti prijaznih mest ali pa ga koordinirajo in tudi proučujejo. Iz Slovenije se je konference kot predstavnik Ljubljane udeležil dr. Bogomir Gorenšek, z Inštituta Antona Trstenjaka, ki je koordinator Starosti prijaznih mest in občin ter njihovih aktivnosti v Sloveniji, pa mag. Ksenija Ramovš in Mojca Slana. Na povabilo organizatorjev je  na konferenci s predstavitvijo slovenskih izkušenj sodeloval tudi dr. Božidar Voljč.  

Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo bili tudi v letu 2011 zelo aktivni. Ob naglem staranju prebivalstva Evrope, in Slovenije še posebej, ki se dogaja od začetka 21. stoletja, je ena od najbolj perečih nalog trajnostnega razvoja ta, da poznamo stanje na področju gerontologije in medgeneracijskega sožitja ter dobre rešitve, ki jih nudijo domača in tuja znanost ter stroke in politike drugih držav.

V svetu so že vrsto let razvite različne oblike negovalnih bolnišnic in oddelkov, ki imajo organizirano prehodno ali dolgotrajno obliko zdravstvene nege. Tudi pri nas veliko pacientov po končanem akutnem bolnišničnem zdravljenju ne zmore samostojno živeti, zato potrebujejo zdravstveno nego. Ker so domovi za upokojence večinoma zasedeni, bolnišnice pa tudi, se znajdejo v velikih težavah.

Letošnje evropsko leto je posvečeno aktivnemu staranju in medgeneracijski solidarnosti. Navezuje se na lansko leto, ki je bilo evropsko leto prostovoljstva. Leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti želi opozoriti na pomen, ki ga imajo starejši ljudje v družbenem življenju. Kot je zapisano na uradni spletni strani, gre za spodbudo snovalcem politike in deležnikom na vseh ravneh k ukrepom, s katerimi bi omogočili aktivno staranje in močnejšo solidarnost med generacijami.

Prof. Drago Ulaga je v svojem strokovnem in pedagoškem delu na področju telesne kulture oz. športa poglobljeno preučeval tudi probleme in vprašanja glede športa starejših ljudi. Ukvarjal se je s problemi staranja in upočasnitve starostnih pojavov in procesov, povezanih z vsakodnevnim gibanjem in ukvarjanjem z različnimi športnorekreativnimi aktivnostmi. Pri tem je sledil celostni obravnavi ljudi v poznejših letih in je njihovo gibanje in športno dejavnost povezoval z zdravjem, telesnimi sposobnostmi, emocionalnim in doživljajskim svetom, druženjem, intelektualnim delom ter duševnim in duhovnim ravnovesjem. V članku so zbrani pomembnejši citati njegovih del, ki obravnavajo gibanje in športno udejstvovanje starejših ljudi kot nepogrešljivo sestavino kakovosti njihovega življenja.

Inštitut Antona Trstenjaka v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo uvaja v Sloveniji program Starosti prijaznih okolij od leta 2008. Ko smo pričeli, smo govorili o starosti prijaznih mestih, v letu 2012 govorimo o starosti prijaznih okoljih. V spremenjenem imenu ni le vsebinska razlika, ampak tudi pot, ki smo jo na Inštitutu v sodelovanju z mesti in občinami, člani nacionalne mreže, prehodili v teh štirih letih. Starosti prijazno gibanje se širi na podeželje, kjer prav tako živijo stari ljudje, ki se v želji po njim prijaznem okolju prav nič ne razlikujejo od svojih vrstnikov v mestih. Krivično bi bilo, če bi s programom ostali le v mestih. Čeprav so razlike v načinu življenja med mestom in deželo v Sloveniji danes manjše kakor nekoč, predstavlja širjenje programa na podeželje njegovo veliko vsebinsko in sporočilno obogatitev, ki lahko dopolnjuje tudi dogajanja v mestih. Svetovna zdravstvena organizacija je od leta 2007, ko je program predstavila svetu, zbrala veliko izkušenj, ki so jo pripeljale do Starosti prijaznega podeželja. Še več! V letu 2012, evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijskega sožitja, se programu pridružuje tudi Evropska unija, ki želi biti prijazna njenim vse številnejšim starejšim državljanom.