Avtor: Herman Berčič, datum: 15.3.2012

Ostati čim dlje zdrav in opravilno sposoben, hkrati pa uživati sadove življenja tudi v poznejših letih, je želja večine ljudi, ki so prešli v tretje življenjsko obdobje. Številne poti vodijo starejše ljudi k bolj ali manj uspešnemu staranju, vsak pa si mora izbrati svojo, ker se ljudje med seboj bistveno razlikujemo po telesnih in umskih sposobnostih, osebnostnih značilnostih, psihičnem in doživljajskem svetu, socialnih interakcijah, duševnem in duhovnem ustroju in še v nekaterih drugih značilnostih in sposobnostih. Pravilno izbrana individualna pot naj bi vodila k uspešnemu in kakovostnemu življenju v poznejših letih. 

Zaradi navedenega se danes vse več raziskovalcev z različnih strokovnih in znanstvenih področij ukvarja s povsem konkretnimi vprašanji ohranjanja in izboljšanja kakovosti življenja starejših ljudi. Nekaj jih je usmerjenih tudi v iskanje načinov in poti, s katerimi bi izboljšali posamezne človekove funkcije. S starostjo se namreč pojavljajo številni problemi, ki so posledica slabitve delovanja posameznih organskih sistemov in podsistemov. V ospredju je slabše delovanje lokomotornega aparata, torej aparata za gibanje. Slabijo predvsem funkcije kostno-sklepnega, kostno-mišičnega in živčno-mišičnega sistema. Posledično se starejši ljudje počutijo gibalno manj sposobni, manj stabilni in slabše reagirajo na številne zunanje dražljaje. Živčno-mišična funkcija je upočasnjena, zmanjšujejo se motorične sposobnosti, predvsem moč, koordinacija, gibljivost in ravnotežje.

Številne študije so pokazale, da sta porušeno ravnotežje in izguba moči spodnjih okončin največja dejavnika tveganja za izgubo funkcije lokomotornega sistema in največ prispevata k pojavom padcev pri starejših ljudeh. Pogosti padci pri starostnikih so posledica zmanjšane stabilnosti, posledični zlomi pa spremenjene strukture kosti oz. osteoporoze. Zlomi starejšim ljudem povzročajo številne probleme, omejujejo njihovo vsakodnevno opravilno sposobnost, pri nekaterih pa imajo še hujše posledice. S staranjem se število padcev povečuje. Na osnovi raziskave (Evitt in Quigley, 2004), sta avtorja ugotovila, da 30-50 % starejših oseb, starih 60 let in več, ki so bivali v domovih za starejše ljudi, pade enkrat letno, najmanj 10-20 % pa jih pade več kot enkrat. K vsemu temu veliko prispeva tudi pomanjkanje gibanja oz. telesnih in športnorekreativnih aktivnosti.

Do sedaj so bila objavljena številna dela, ki kažejo na ugoden učinek telesne aktivnosti na splošno stanje preiskovanca, na njegov kardiovaskularni sistem in metabolizem oz. prebavni sistem pa tudi na psihično stanje. Tradicionalna vadba (npr. v fitnes studiu - op. p.) zanesljivo vodi k izboljšanju moči in k ohranjanju in izboljšanju funkcije sklepov, predvsem gibljivosti, to pa hkrati predstavlja boljšo preventivo pred padci. Vendar pa tradicionalna vadba velikokrat pripelje do prenehanja aktivnosti starejših ljudi zaradi prevelikega napora in posledične utrujenosti, pa tudi zaradi dejstva, da vaj ne morejo izvajati tako kot vadeči, ki so bistveno mlajši.
Zaradi navedenega so avtorji izbrali primernejši vadbeni program tai chi, ki vsebuje splet počasnih, skladnih in ritmičnih vaj, ki izhajajo iz tradicionalne kitajske veščine. Posebej izbrane vaje naj bi ugodno učinkovale tako na telo kot tudi na dušo. Ob rednem izvajanju vaj naj bi se krepila mišična moč, izboljšalo naj bi se ravnotežje, zmanjšala naj bi se notranja napetost in izboljšalo splošno počutje. 

Premajhna aktivnost lokomotornega oz. gibalnega sistema je pri starejših ljudeh povezana s slabljenjem mišičnega sistema oz. mišičja in posebej koordinacije. Zato je navedena skupina raziskovalcev z raziskavo pokazala na možen vpliv programa vadbe tai chi na izboljšanje stanja lokomotornega sistema in koordinacije, s tem pa tudi zmanjšanja možnosti za morebitne padce pri starejših ljudeh.

Raziskava je bila izvedena na manjšem (N = 20), slučajno izbranem vzorcu starejših preiskovank, ki so izvajale fizikalno terapijo v Zavodu za fizikalno medicino in rehabilitacijo klinične bolnice Sveti duh v Zagrebu. V skupino niso bile vključene preiskovanke, ki so imele nevrološka obolenja, preiskovanke z zlomi stopal ali kolkov ter s poškodbami kolen, preiskovanke z več kot 30 % omejitvijo gibanja ter preiskovanke z amputacijami v področju spodnjih okončin.

V okviru metod dela so bili na začetku preizkusa zbrani splošni in anamnestični podatki, ugotovljen pa je bil tudi splošni funkcionalni status preiskovank. Za ugotavljanje motorične sposobnosti (ravnotežja) je bil izbran ustrezen preizkus vzdrževanja ravnotežja na posebej pripravljeni ravnotežni plošči, ki so ga preiskovanke izvajale v različnih pogojih in v omejenem času (30 sekund). Po izvedenem testiranju v začetnem (inicialnem) delu je sledila izvedba pripravljenega programa TAI CHI, ki je trajala 7 tednov (dvakrat tedensko po 60 minut). V programu so bile posebej izbrane vaje za ohranjanje in izboljšanje ravnotežja. Po končanem programu vadbe je bilo izvršeno ponovno (finalno) testiranje z istimi merskimi instrumenti.

Rezultati so pokazali, da so vse preiskovanke izrazile zadovoljstvo z izvedenim programom in ga ocenile kot primernega za njihovo starost in telesne sposobnosti. Večina se je po izvedenem programu bolje počutila in imela z občutek boljše stabilnosti. Primerjava rezultatov med začetnimi in končnimi meritvami je pokazala na izboljšanje ravnotežja, čeprav nekateri izbrani parametri niso pokazali statistično značilnih razlik.

Ob dobljenih zaključkih je treba zapisati, da so rezultati sicer spodbudni, vendar pa zaradi relativno majhnega vzorca in kratkega časa izvajanja načrtovanega programa dobljenih rezultatov ni mogoče brez tveganja posplošiti na celotno populacijo starejših ljudi. Res pa je, da je navedena (pilotska - op. p.) študija pokazala, da se s specifičnim programom vadbe (tai chi), ki je prilagojena starejši populaciji in temelji na vajah ravnotežja, lahko izboljša to pomembno motorično sposobnost tudi v starejšem starostnem obdobju. To pa posledično pozitivno vpliva na večjo stabilnost starejših ljudi, preprečuje padce in vpliva na njihovo boljše počutje. V to smer pa naj bi raziskovalci načrtovali in programirali prihodnje, bolj obsežne študije.

Ostala literatura:
Evitt in Quigley, 2004. Fear of Falling in Older Adults; A Guide to its Prevelance, Risk Factors and Consequences, str. 278