Avtor: Jože Ramovš, datum: 27.3.2014

Čeprav večina teh obljub ni bila izpolnjena, kažejo le-te na bistveno načelo kakovosti človekovega življenja in sožitja: oskrba onemoglih starih ljudi in varstvo predšolskih otrok sodita v domač kraj, v krajevno skupnost. Postavlja se vprašanje, odkod v Sloveniji anahronizem, da je mreža domov za stare ljudi v domeni države? (Občine imajo dolžnost do-plačevanje stanarine za tiste, ki sami ne zmorejo, ne odločajo pa o mreži domov in načinu življenja v njih.) Ta organizacijska slabost nam je ostala od nedokončane posocialistične tranzicije. Leta 1992 je bilo v novem zakonu o socialnem varstvu dragoceno izhodišče, da nič dobrega od dotedanje sociale ne sme propasti. Slovenska mreža domov za stare ljudi je bila takrat še zelo visoko na svetovni lestvici razvoja. Ker so bile občine v naglem preoblikovanju (stare so se delile na manjše) in ker niso imele zadostnega lastnega financiranja, je bila ohranitev državne odgovornosti za mrežo domov nujna. Toda za pet do največ deset let, ko bi bili morali vzpostaviti pokrajinsko strukturo države in stabilno financiranje občin za vse osnovne skupne potrebe skupnosti. To se do danes ni zgodilo, država pa tudi ni razvijala domov niti sledila ostali Evropi v razvoju sodobnih deinstitucionaliziranih programov oskrbe v domačem okolju. Krajevne politike in uprave so pri tem, da bi zadovoljile potrebe in želje ljudi po oskrbi v domačem kraju, prepuščene sebi. Tu je prihajalo še do druge usodne deviacije: krajevni politiki in uprave seveda ne morejo sami spremljati evropskega razvoja na področju organiziranja oskrbe starih ljudi, v Sloveniji pa ni bilo razvojnih modelov na očeh vsem. Zato so v volilnih programih obljubljali zastarele pristope izpred treh desetletij, ne da bi se zavedali anahronizma. V tem smislu je še sreča, da večina načrtov glede izgradnje domov ni bilo uresničeno.

Letošnje krajevne volitve bodo priložnost za sodobne programe oskrbe onemoglih starih ljudi v krajevni skupnosti in s tem povezane programe krepitve medgeneracijskega sožitja. Nekaj novih izhodišč je ugodnih. V javnosti so se precej razširile informacije o njih ter o sodobnem sistemu dolgotrajne oskrbe, ki ga imajo sosednje evropske države. Demografski problemi čedalje večjega števila starih ljudi so čedalje bolj vidni. Slovenija se odloča, da bo svoja kohezijska sredstva iz EU porabljala za posodobitev tega področja. Finančna kriza, ki tare tako družine, ki potrebujejo oskrbo, kakor občine in državo, ki jo mora organizirati in do-plačevati, ne dopušča širjenja dragih institucionalnih programov, ki oskrbujejo kvečjemu tretjino onemoglih, ampak uvajanje t. i. mehkih (poceni) in učinkovitih programov za ohranjanje in krepitev neformalne družinske oskrbe, ki ima danes na plečih dve tretjini oskrbe potrebnih ljudi. Krajevne politike imajo torej ugodno priložnost za resnični razvoj svojih skupnosti na tem področju. Sedaj, ko pripravljajo svoje predvolilne programe, si postavljajo temeljno vprašanje o njih. Ali so a) varljiva vaba volivcem z zavestjo, da obljube ne bodo uresničene, b) so resne dobronamerne obljube, ki odgovarjajo potrebam ljudi, zaradi neznanja pa rešitve ne odgovarjajo razvoju – obljubljajo slabše in dražje rešitve za oskrbo starih ljudi, kot so v nam primerljivih državah Evrope, c) je to stvaren in pošten razvojni politični načrt, ki je vzdržen (uresničljiv) glede na razpoložljive finančne in človeške vire občine – to je vizija, ki nagrajuje stranko kratkoročno in dolgotrajno. Vsaka stranka si želi to zadnje, saj povečuje njeno moč v tem in naslednjih mandatih. V pričujoči številki je v rubriki Starosti prijazna mesta in občine prikaz, kaj bi moral vsebovati dober krajevni načrt za področje staranja in domografske problematike. Znanje je tisto, s čimer lahko nacionalni Inštitut Antona Trstenjaka za področje staranja in sožitja pomaga politiki, občinam in drugim skupnostim, da izdelajo dobre načrte za to področje in jih potem uresničijo v praksi.