V preteklih letih so na lokalnih volitvah stranke in kandidati za župane pogosto obljubljali izgradnjo krajevnega doma za stare ljudi. Ta obljuba odgovarja zelo stvarni potrebi, da živi star človek v svojem domačem kraju, ki ga pozna in kjer ljudje poznajo njega; če že ne more živeti na svojem domu, naj bo vsaj ustanove, v katero se preseli, v domačem kraju.

Ljudje, stari 85 let in več, so najhitreje naraščajoča skupina prebivalstva, ki je v Sloveniji slabo raziskana. Uporabili smo bazo podatkov mednarodne raziskave SHARE, ki  je v vzorec zajela tudi Slovenijo. Podatki o socialnih mrežah starih ljudi, s poudarkom na najstarejših ljudeh, so bili obdelani s statističnim paketom SPSS 20.0 z vidika opisne statistike ter bivariatne analize. Socialne mreže pomembno vplivajo na zdravje, duševno počutje, kakovost življenja, družbeno solidarnost in aktivno staranje. Z vidika teh dejavnikov so najstarejši ljudje ranljiva skupina, saj se v višji starosti zmanjša velikost tradicionalnih socialnih mrež (p=0,002), spremeni se njihova struktura; upade delež partnerjev (p=0,000), prijateljev (p=0,017), bratov in sester (p=0,000). Delež prejemnikov in izvajalcev pomoči se spreminja s starostjo (p=0,000).

V članku opisujem svoje skromne izkušnje pri delu z osebami z demenco med enoletnim delom v enem izmed domov za starejše ljudi. Poleg svojih izkušenj navajam tudi poglede strokovnjakov na bolezen demence in pomoč osebam z demenco z vidika metode validacije. Glede na to, da se življenjska doba podaljšuje in da je demenca vsaj večinoma povezana s starostjo, je pričakovati vedno večji porast te bolezni. Zato je koristno poznati učinkovite metode komunikacije z osebami z demenco, saj je znano tudi, da velik del svojcev v skrbi zanje prej ali slej žal pogosto izgori. In ena od zelo uporabnih metod je ravno validacija po Naomi Feil, ki jo Astrid van Hülsen pregledno predstavlja v svoji knjigi Zid molka.

Svetovne projekcije prebivalstva kažejo, da se bo v prihodnjih letih zaradi staranja baby boom generacije število starejših ljudi naglo povečevalo. Večina starejših ljudi pa si želi starati se v domačem kraju (ang. age in place). Številni dokazi govorijo o tem, da starejši ljudje, ki lahko v domačem okolju ostanejo čim dlje v starost, bolj kakovostno živijo, so s svojci in prijatelji bolj povezani in imajo manj zdravstvenih težav.

Knjiga avtorice Alenke Golob obravnava posamezna vprašanja iz življenja ljudi z Downovim sindromom z vidika aktualnih razmer v Sloveniji in demografskih sprememb. Skozi prikaz primanjkljajev in zmot ter konkretnih predlogov poziva k oblikovanju razmer, v katerih bo kakovostno staranje mogoče tudi za ljudi s tovrstnimi motnjami v duševnem razvoju. Ob tem je potrebno dodati, da problem kakovosti življenja starih oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih svojcev postaja vedno večji izziv in tako zahteva našo pozornost.

Članek prikazuje temeljne ugotovitve pilotske kvalitativne raziskave, ki je proučevala kakovost življenja ljudi z Downovim sindromom, starih med 45 in 70 let. Raziskovalci so s pomočjo delno strukturiranih poglobljenih intervjujev raziskovali življenjske zgodbe oseb s kromosomsko motnjo, izkušnje, povezane s staranjem, in njihov odnos do starosti, staranja in smrti. Prav tako so jih zanimale izkušnje na področju prizadevanj za kakovostno staranje, kaj je bilo v tej smeri že storjenega in kaj manjka. Namen raziskave je bil tudi raziskati in osvetliti pomembne teme v življenju starajočih se oseb z Downovim sindromom, ki so bila dotlej morebiti spregledana.

Irska in Slovenija sta si v marsičem podobni. Obe sodita med manjše evropske države, za nas pa je pomembno, da obe sodita v svetovni vrh gibanja starosti prijaznih mest in skupnosti. Knjiga Nov program o staranju. Kako doseči, da bo Irska najbolj starosti prijazna dežela (ang. The New Agenda on Ageing. To Make Ireland the Best Country to Grow Old In) (2012) ima sedem poglavij, ki so različno razporejena, iz celote pa smo izbrali tista poglavja, ki so za nas še zlasti pomembna in zanimiva, ter jih razdelili v ločena krajša poglavja glede na obravnavano tematiko.

FIN: Vpliv padca na samozavest glede ravnotežja;

JPN: Telesna aktivnost v povezavi s sarkopenijo;

SLO: Prostofer;

SVET: Vpliv beljakovin na življenjsko dobo;

ZDA: Nočne aktivnosti za ljudi z demenco;

ZDA: Zmanjšanje tveganja za demenco.

Gerontološki dogodki

Staranje je fiziološki proces, ki se začne z oploditvijo in ga ne moremo preprečiti. Pri staranju prihaja do sprememb v celicah, njihovi presnovi, delovanju in obnavljanju.

Gerontehnologija je interdisciplinarno akademsko in profesionalno področje, ki združuje gerontologijo in tehnologijo – gre torej za razvoj in uporabo tehnologij, ki pomagajo premagovati starostne ovire ali prispevajo h kakovosti staranja in starosti.

Življenjska ali starostna obdobja so deli v poteku celovitega človekovega življenja, ki imajo značilne razvojne potrebe in možnosti.

Kakovost človekovega življenja je v vseh življenjskih obdobjih odvisna od dobrega razmerja med njegovo osebno samostojnostjo in ustrezno vpetostjo v medčloveške povezave; uspelo človekovanje je ravnotežje med zrelo osebno samostojnostjo in dobrim občestvovanjem z ljudmi.

Mednarodno združenje za gerontologijo in geriatrijo (International Asssociation of Gerontology and Geriatrics – IAGG) ima poslanstvo spodbujati vrhunsko raven dosežkov gerontološkega raziskovanja in izobraževanja po vsem svetu ter sodelovati z drugimi mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami pri spodbujanju in uveljavljanju gerontoloških interesov. To poslanstvo je usmerjeno tako na svetovno raven kot na korist vsakega člana združenja. Spodbujati želi kar najvišjo raven kakovosti življenja starajočih se ljudi.

V četrtek, 13. 3. 2014, je v Mestnem muzeju v Ljubljani potekalo tretje mednarodno srečanje DiaMind. Rdeča nit srečanja je bila hrana pri ljudeh s sladkorno boleznijo z vidika opolnomočenja, kognitivno vedenjske terapije in čuječnosti. Srečanje je bilo sestavljeno iz izkustvenih delavnic in predavanj.

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje letos praznuje trideset let delovanja. Z namenom obeleženja hvalevrednega jubileja je pripravila slavnostni dogodek, ki se je odvil 20. marca 2014 v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Dogodek je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, poleg predsednika pa so se ga udeležili tudi minister za izobraževanje, znanost in šport in predstavniki Ministrstva za notranje zadeve.

Na Inštitutu stalno izvajamo dejavnosti na področjih gerontologije in medgeneracijskega sožitja, psihologije, logoterapije in antropohigiene ter omam in zasvojenosti. V tem poročilu bomo na kratko prikazali delo v preteklem letu na našem najobsežnejšem področju delovanja – gerontologije in medgeneracijskega sožitja.

Vitomil Zupan, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, pisec scenarijev, pravljičar, prevajalec, vsestranski umetnik, bi bil letos star sto let. Ifigenija Simonovič, Aleš Berger, Alenka Puhar in Nela Malečkar so spomin na umetnika obeležili z izdajo knjige, ki vsebuje biografijo, dokumente, novele in pričevanja z naslovom Vitomil Zupan, Važno je priti na grič. V NUK je na ogled razstava Način biti, v Kinoteki so predvajali filme po njegovih scenarijih, 8. februarja so v knjigarni Mladinske knjige, v Konzorciju o pisatelju spregovorili uredniki monografije in režiser Metod Pevec, ki je pred leti o Zupanu posnel dokumentarni film Mrki kondor.

Janko Kos je zapisal: Vitomil Zupan spada med pisatelje, katerih literaturo je nemogoče ločiti od življenjske zgodbe. (…) Tu je seveda še dejstvo, da je Zupanova biografija, kolikor jo poznamo iz njegovih pripovednih spisov, pa tudi drugih virov, že sama po sebi vsaj toliko zanimiva, kolikor je zanimiv njegov literarni svet, ki ga je iz te snovi načrpal v svoje knjige. Res so se bralci za Zupanovo zasebno življenje že od nekdaj zanimali prav toliko kot za njegovo literaturo. (Berger, 1993, str. 7)

Bil je neulovljivega, nemirnega duha, človek številnih identitet – mornar, boksar, filozof, slikar, učitelj smučanja …, pustolovec, zapornik, nagrajenec … »Nagrade in sramotenja prihajajo kot gosi v vrsti«, je sam zapisal.

»Pisati je začel kot predšolski otrok, svoje 'spise' je šival v zvezke. Prvo novelo je natisnil leta 1933 v reviji Mladika.« (Iz Zupanovega v tretji osebi napisanega Gradiva za življenjepis, besedila, napisanega leta 1979, objavljenega v Inerpretacijah 3, Nova revija). V pismu Francetu Piberniku pa piše: »Spominjam se drobnih čarov iz predšolske dobe. Navedel bi jih kot podobe po spominu: neko stanovanje v tedanji Škofji ulici, sedenje pri toplem štedilniku, mamína (tako sem imenoval materino mater, babica to ime se pri nas ni uporabljalo) mi pripoveduje zgodbe o raziskovalcih …« (Pibernik, 1978)

Živel je pri babici v Trnovem. Njegov oče, bančni uradnik in avstroogrski oficir je padel v vojni dve leti po rojstvu sina, mati, učiteljica, se je znova poročila.

Ob branju njegove romansirane biografije Komedija človeškega tkiva spoznamo, kako pomembno vlogo v njegovem življenju je imela babica.

Njegovo mamíno v Interpretacijah 3 omenjata tudi Manca Košir: »Pisatelj preklinja: 'O babica, zakaj si me naučila govoriti!'« in Ifigenija Simonovič: »Vitomil ni povedal kaj dosti. Kakšno prigodo o svoji babici, drugo je bilo robantenje čez politiko in kulturo – nepolitiko in nekulturo ali o boksanju, tega na gobec, onega v rebra.«

Mamíno v romanu imenuje babica, je lepa visokorasla gospa, z očmi barve spominčic. Vnuk občuduje njene lepe roke z dolgimi prsti. Je njen varovanec, mama ga obišče le dvakrat ali trikrat na leto. Babica bdi nad njegovim zdravjem, skrbi za hrano in obleko, zna ravnati z denarjem, a je radodarna. Njegovo nagnjenje k ekstravaganci jo moti. Želi si, da bi diplomiral, vzgaja ga z mislimi iz starih pregovorov, vendar fant dela vse po svoje. Večno je v skrbeh zanj, še posebej, ko izgine na potovanje ali pa takrat, ko ga zaprejo zaradi posedovanja orožja. Babica skuša zvedeti, kako je z njegovimi obiskovalkami, zgrožena bere njegove zapiske, najdene v njegovi sobi. Marsikaj se ji zdi neprimerno, marsičesa se ustraši, malo razume. Ko se začne vojna, sprejme v hišo ilegalca, posreduje pri policiji, ko vnuka zaprejo, in uspe ji, da ga izpustijo. Prosi ga, naj ne hodi k partizanom, a je ne uboga. Roman se začne in konča s 'pismom' babici, v katerem ji sporoča, da je vojno preživel, ji opiše, kaj vse je doživel in kako doživlja razmere v novi državi. Izpove ji svoje občutke in jo opiše kot samotarsko, a ne čudaško, vzravnan značaj brez napuha, ki ne izraža nežnosti in je vljudna brez sladkobe. V 'pismu' zapiše, da ga je ona naučila tvoriti stavke, bila je občutljiva za lepoto slovenščine, naučila pa ga je tudi vsega pomembnega za vsakdanje življenje. Včasih sta se sicer pogovarjala, a zanj je kljub vsemu ostala tujka. Naučila pa ga je največ od vseh, noben filozof ji ni enak.

V življenju hodijo z njim njene modrosti.

Program starosti prijaznih mestnih in občinskih skupnosti je pred leti spodbudila Svetovna zdravstvena organizacija z namenom, da bi človeštvo čim bolje obvladalo izziv staranja prebivalstva. Globalna mreža starosti prijaznih mest in občin se naglo širi po svetu, na evropski ravni jo podpira EU. V naši reviji že dalj časa redno pišemo o njej ter o krajih, vključenih v slovensko mrežo starosti prijaznih mest in občin, ki jo koordinira Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.