Avtor: Tina Lipar, datum: 27.3.2014

Srečanje sta otvorila dr. Miha Kos, predsednik Društva za znanost in izobraževanje DRZNI, in dr. Karin Kanc, direktorica zasebne ordinacije za diabetes – Jazindiabetes. Po uvodnih besedah smo se razdelili v dve skupini. Prva se je udeležila izkustvene delavnice, ki jo je vodil dr. Arie Nouwen. Ta delavnica je imela naslov Kognitivno vedenjska terapija v diabetesu. Druga skupina pa je sodelovala na izkustveni delavnici z naslovom Čuječnost – novi/stari pristop k hranjenju, ki jo je vodila dr. Karin Kanc. Po kosilu sta se skupini zamenjali, tako da smo vsi udeleženci dobili priložnost sodelovati na obeh delavnicah.

Poglejmo si malo bolj podrobno vsebino obeh delavnic. Delavnica vedenjsko kognitivne terapije je bila sestavljena iz krajših predavanj in dela v manjših skupinah. Ena osnovnih predpostavk kognitivnega modela je, da način, kako razmišljamo o stvareh, vpliva na to, kako se počutimo. Včasih so lahko misli tudi negativne in ravno njihovo prepoznavanje je prvi korak k učenju, kako jih spremeniti. Spodaj so navedene nekatere vrste negativnih avtomatskih misli oz. miselnih izkrivljanj.

• Mišljenje vse ali nič. Mišljenje je črno-belo, kaže se tendenca k pogledu na stvari v ekstremih, brez srednje vrednosti.
• Posploševanje, ki je oblikovanje zaključkov na podlagi enega dogodka ali dokaza. Takšne misli pogosto vključujejo besedi 'vedno' ali 'nikoli'.
• Filtriranje je osredotočanje na negativne lastnosti in zanemarjanje pozitivnih.
• Izključevanje ali zanikanje pozitivnega je preoblikovanje pozitivnih izkušenj v negativne.
• Branje misli je oblikovanje predpostavk o tem, kaj drugi ljudje mislijo, čutijo in kako se vedejo, brez preverjanja dokazov.

Avtomatske misli so pravzaprav misli, ki se v nas spontano sprožijo ob posameznem dogodku; so hitre, kratke in se jih komajda zavedamo. Lahko so racionalne in funkcionalne, torej takšne, ki nam pomagajo obvladovati situacijo, ali pa nestvarne in nefunkcionalne, torej takšne, ki nas ovirajo, saj sprožijo neustrezno čustvovanje in vedenje.

Dr. Arie Nouwen, višji predavatelj klinične psihologije na univerzi v Birminghamu, pravi, da ljudje s sladkorno boleznijo pogosto težko ohranjajo navado zdravega prehranjevanja skozi daljše obdobje. Pri prehrani se namreč pogosto čutijo prikrajšane, kar vodi do občutkov jeze in frustracije. Še več, kadar jedo t. i . 'prepovedano' hrano, občutijo krivdo, kar zmanjša njihovo samozaupanje glede zmožnosti obvladovanja sladkorne bolezni. Vse to pa lahko vodi do slabega razpoloženja, zmanjšane skrbi zase in zmanjšanega nadzora nad sladkorno boleznijo. Kognitivno vedenjska terapija govori o tem, da je človekov notranji dialog ključ do razumevanja, kako dogodki vplivajo na razpoloženje in vedenje posameznika. Usmerjena je v prepoznavanje avtomatskih misli in spreminjanje negativnih avtomatskih misli, zato je lahko za ljudi s sladkorno boleznijo izredno koristna.

Na delavnici z naslovom Čuječnost smo spoznavali čuječno hranjenje ali 'čuješčnost', pri katerem se osredotočamo na vsak grižljaj in se ob tem zavedamo, da jemo. Ta metoda je enostavna, poceni in nima stranskih učinkov. S čuječnim hranjenjem želimo preseči sram in krivdo pri hranjenju in spet uživati v hrani.

Kaj čuječnost sploh pomeni? Gre za nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Cilj tega pristopa je naučiti se zavedanja slehernega trenutka, uživanje v življenju, ob tem pa tudi prepoznavanje težav, ko se pojavijo, in iskanje ustreznih rešitev.

Čuječnost lahko uporabimo tudi zato, da ponovno najdemo ravnotežje v prehranjevanju. Lahko nam pomaga, da se spomnimo načinov prehranjevanja iz otroških dni. Vse to pa lahko vodi do bolj zdravega načina življenja, zmanjševanja stresa in večjega zadovoljstva z življenjem. Obstajajo dokazi, da lahko čuječno prehranjevanje prepreči razvoj sladkorne bolezni oziroma pri ljudeh, ki to bolezen že imajo, omogoči dober glikemičen nadzor. 

Na delavnici smo tudi sami preizkusili metodo čuječnosti in čuječnega hranjenja, saj dr. Kanc meni, da je potrebno najprej na sebi preizkušati metodo čuječnosti, da imamo osebno izkušnjo, na podlagi  katere lahko potem pacientu bolje svetujemo in ga usmerjamo. Preizkusili smo vajo tristopenjskega dihanja, kjer pozornost usmerimo na dihanje in telo. Skozi delavnico pa smo tudi spoznali čuječno hranjenje in 7 vrst lakote.

V nadaljevanju smo se seznanili s sladkolesom. Sladkolo je v bistvu simulator za diabetes tipa 1. Tisti, ki se usede na kolo, se postavi v vlogo bolnika z diabetesom tipa 1. Eksperiment traja približno 5 minut, v tem času pa posameznik poganja kolo. Na ekranu pred seboj zagleda cesto, ki predstavlja varno vrednost sladkorja v krvi, ki jo mora vseskozi vzdrževati tako, da 'poje' primerno vrsto hrane in si 'vbrizga' zadostno količino inzulina. Če sladkor v krvi zaniha nad spodnjo ali zgornjo mejo, kolesar zavije s cestišča. Po končanem eksperimentu vsak sodelujoči prejme grafičen izpis svoje vožnje.

Po popoldanski kavici sta Bob Anderson in Martha M. Funnell skozi igro vlog prikazala klinične primere opolnomočenja bolnikov s sladkorno boleznijo. Nadaljevali smo s krajšim predavanjem Marthe M. Funnell o vrstniški pomoči pri samovodenju sladkorne bolezni.

Število ljudi s sladkorno boleznijo po svetu narašča, zato narašča tudi potreba po izobraževanju in podpori sladkornim bolnikom. Narašča tudi število dokazov, ki govorijo o tem, da lahko sladkorni bolniki s primernim usposabljanjem pomembno dopolnijo že obstoječe zdravstvene programe edukacije in podpore sladkornim bolnikom. V vrstniški podpori je moč najti neizkoriščen potencial za zmanjševanje bremena in izčrpanosti kot posledice sladkorne bolezni in njenega uravnavanja. Poleg tega lahko vpliva na zmanjševanje potreb po zdravstvenih storitvah, zmanjšuje zdravstvene stroške in vpliva na boljše metabolično stanje telesa in kvaliteto življenja sladkornega bolnika.

Dr. Arie Nouwen je imel zaključno predavanje o depresiji in diabetesu. Predavanje je bilo na neki način napovednik teme naslednjega srečanja DiaMind. Povedal je, da za depresijo zboli eden od petih bolnikov s sladkorno boleznijo. Tako naj bi imeli okoli 20 % sladkornih bolnikov tudi depresijo, kar je veliko višji odstotek kot med splošnim prebivalstvom (okoli 8 %). V raziskavah je bilo ugotovljeno, da je sama prisotnost sladkorne bolezni pri posamezniku, pa tudi stres, povezan z njenim uravnavanjem, dejavnik tveganja za razvoj depresije. Vendar je ta vpliv opazen le pri ljudeh, mlajših od 65 let. V raziskavah pa so opazili tudi obratno povezavo, da depresija poveča tveganje za razvoj sladkorne bolezni. Toda kljub dvema desetletjema raziskav še vedno ne razumemo dobro mehanizmov, ki povezujejo depresijo in sladkorno bolezen. Poleg tega pa tako bolniki kot zdravstveni delavci še vedno pogosto spregledajo simptome depresije in jim ne dajo dovolj velike teže.

Tretje mednarodno srečanje smo zaključili v zgodnjih večernih urah z obljubo, da se drugo leto spet srečamo.