Avtor: Jože Ramovš, datum: 7.7.2014

V Sloveniji je 750.000 ljudi starejših od 50 let. 48,5 % jih stanuje v pritličju, od tistih, ki so v višjih nadstropjih, jih ima dvigalo samo 15 %. Povprečno morajo nad 50 let stari prebivalci Slovenije prehoditi do svojega stanovanja 15 stopnic. Podobni so podatki o neprimerni ureditvi kopalnic in drugih pomembnih vidikih za čim bolj samostojno bivanje v starosti. To je slika nespametne gradnje zadnjega pol stoletja, ko se je zgradilo večino sedanjih hiš in stanovanj. Niso upoštevali, da se bodo postarali, medtem pa smo zakorakali v 21. stoletje – stoletje starih ljudi. Že danes je veliko hiš in stanovanj, v katerih živi eden ali dva starajoča se človeka; marsikatero s preveliko površino za potrebe, zmožnosti vzdrževanja in denarnico teh starih ljudi. V evropskih državah, ki zadnji dve desetletji sistematično rešujejo prihajajoče probleme staranja prebivalstva, se s posebno skrbjo posvečajo tudi prilagajanju stanovanj za življenje v starosti. Njihovi nacionalni sistemi za dolgotrajno oskrbo imajo praviloma tudi dokaj velike vsote nepovratnih sredstev, ki jih ljudje dobijo za prilagoditev svojega stanovanja za starost, npr. kopalnice. To ni dobrodelni dar iz javnih financ, ampak zelo rentabilno vložen denar; če z adaptacijo stanovanja človek podaljša svoje samostojno življenje doma samo za nekaj mesecev, je že nekajkrat presežen znesek subvencije. V naslednjih letih bo eno od pomembnih ustvarjalnih izzivov arhitekture ustvarjanje dobrih rešitev za preurejanje stanovanj in hiš za bivanje starih ljudi, za gradbeništvo bo to pomembna delovna niša. Nič manjše niso dobre nove rešitve pri arhitekturi domov za stare ljudi, urbanističnem urejanju starosti prijaznih krajev in oblikovalske rešitve pri izvedbah detajlov predmetov in opreme. V tej številki reviji boste o vsem tem lahko prebrali marsikaj; nekateri evropski trendi so zbrani že v prvem članku, v srednjem delu revije je vrsta prikazov o tem iz tuje literature, temu je posvečen pogovor z arhitektko Vero Klepej Turnšek.

            Podobno kot arhitekturna ureditev bivališč in okolja za kakovostno staranje je pri nas zanemarjeno tudi vprašanje o zaključevanju službene kariere in upokojitvenem prehodu v tretje življenjsko obdobje. Znani so podatki, da smo na evropskem repu po zaposlenosti starejših delavcev (kar je povezano tudi z nizko zaposlenostjo mladih delavcev). V javnosti se pogosto sliši tudi znano dejstvo, da imajo starejši ljudje veliko znanja in zmožnosti, ki bi jih skupnost potrebovala, da bi radi delali tudi po upokojitvi in da naša zakonodaja ni ustvarila pravnega okvirja, ki bi vse to podpiral. Gerontologijo, politiko, javno upravo in gospodarstvo čaka na tem področju veliko dela, ki ga ni mogoče odlašati na jutri. Tudi medije, ki ljudi informirajo in oblikujejo njihova stališča. Na primer razlikovati delo in zaposlitev: da je zaposlitev ali služba pridobitno delovno razmerje za plačilo, ki mora biti pošteno regulirano z zakonom, da od prispevkov in davkov iz tega razmerja živi zdravstveno, pokojninsko in druga solidarna zavarovanja in dobršen del delovanja države. Delo pa je vseživljenjska zadeva, tako rekoč od spočetja, do smrti. Večina dela človek opravi doma zase in za svojo družino ter v skupnosti neplačano, prostovoljsko. Ali pa potrebo po pripravi na življenje in delo po upokojitvi. Razvite evropske države so jo že pred desetletji sistemsko uvajale v zadnjem letu zaposlitve, podobno, kot smo tudi nas denarno odpravnino. To sta dve od vrste gerontoloških nalog, da bomo dosegli večjo zaposlenost starejših delavcev, večje zadovoljstvo ljudi ob prehodu v upokojitev ter aktivno staranje ob smiselnem delu zase, svoje in celotno skupnost. Zato bomo v reviji še iskali odgovore na to vprašanje in na ono o arhitekturi za starost.