Avtor: Tina Lipar, datum: 7.7.2014

Posvet je bil razdeljen v tri sklope. Prvi sklop se je začel z uvodnimi pozdravi treh govornikov. Mag. Nace Kovač z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS je omenil Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005, v katerem so dali premalo poudarka medsektorskemu sodelovanju pri reševanju demografskih izzivov. Pri snovanju strategij in programov je tako potrebno zagotoviti aktivno participacijo vseh ključnih deležnikov, dokumentom pa morajo slediti ukrepi in realizacija. Mag. Nadja Čobal z Ministrstva za zdravje RS je povedala, da se je potrebno zavedati sprememb, ki jih prinaša staranje prebivalstva in delovati v smeri podaljšanja zdravih in aktivnih let življenja. V luči le-tega je izredno pomemben razvoj preventivnih programov vzgoje. Dr. Božidar Voljč z Inštituta Emonicum meni, da je potrebno pogled usmeriti naprej, ob tem pa se na podlagi pridobljenih znanj in izkušenj soočiti z izzivi. Opozoril je, da bolnik ni več samo uporabnik zdravstvenih sistemov, ampak aktivni partner pri obvladovanju kroničnih nenalezljivih bolezni. Govorimo o t. i. zdravstvu, ki je usmerjeno v bolnika.

Sledilo je uvodno predavanje prim. dr. Ivana Eržena z Nacionalnega inštituta za javno zdravje o staranju prebivalstva, v katerem se je spraševal, ali poznamo izzive in ali imamo odgovore. Nekateri izmed njih so dokaj dobro poznani (potrebe starejših, zaposlovanje in zagotavljanje vzdržnega pokojninskega sistema, izboljševanje zdravja, zagotavljanje samostojnega življenja, ohranjanje človeškega kapitala). Na nekatera vprašanja pa pravih odgovorov še nimamo (kako razbiti mite o staranju, kako doseči sodelovanje vseh generacij pri oblikovanju in kasneje pri izvajanju strategije aktivnega in zdravega staranja, kako preveriti strategijo aktivnega in zdravega staranja z vidika primernosti in sprejemljivosti za sodobno in prihodnjo  družbo …). Aleš Kenda z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, je imel predavanje z naslovom Predstavitev pomena priprave strategije aktivnega in zdravega staranja za Slovenijo. Povedal je, da je vse daljša življenjska doba zgodba o uspehu. Staranje prebivalstva je tako eden največjih dosežkov pa tudi izzivov človeštva. V zaključku predavanja je izpostavil, da Slovenija nujno potrebuje strategijo, ki bo prijazna starejšim in tudi drugim generacijam, ki bo spodbujala medgeneracijsko solidarnost in sodelovanje in bo usklajena z drugimi strategijami. Seveda pa mora biti tudi uresničljiva.

Dr. Mojca Gabrijelčič Blenkuš z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je predstavila projekt AHA.SI. Namen projekta je povezati deležnike na področju aktivnega in zdravega staranja, povečati zavedanje splošne in druge javnosti o pomenu demografskih sprememb, pripraviti podlage za oblikovanje predlogov ukrepov in zmanjšati neenakosti med starejšimi. Projekt vsebuje 3 vsebinska področja, in sicer promocijo zaposljivosti starejših in odločitev za kasnejše upokojevanje, aktivno in zdravo staranje za aktivno in zdravo starost ter pomoč pri neodvisnem življenju in dolgotrajni oskrbi starejših odraslih. Vseskozi bodo sodelovali s ključnimi deležniki teh področij in redno komunicirali z javnostjo v okviru 4 večjih konferenc, okroglih miz, delovnih srečanj, seminarjev in skozi pogovore s ključnimi informatorji.

Drugi sklop je bil razdeljen na dve predavanji in razpravo. Manfred Huber, predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije, je spregovoril o evropski strategiji in akcijskem načrtu za zdravo staranje, ki je usklajena s krovno evropsko strategijo za zdravje in blagostanje, Zdravje 2020. Ukrepi so razdeljeni v 4 področja: zdravo staranje, podporna okolja, na uporabnika osredotočeni zdravstveni sistemi za starajočo družbo ter zmanjševanje vrzeli na področju dokazov in raziskav.

Mojca Presečnik je spregovorila o tem, kaj je strategija in strateško planiranje. Povedala je, da akcijski načrt sprejeme vlada RS za obdobje 2 let. Akcijski načrt v splošnem določa, kaj, kje, kdaj in za koliko denarja se izvaja določen ukrep. V nadaljevanju je predstavila načela v strategijah na področju zdravja, ki so naslednja: partnerstvo, komplementarnost, celovita obravnava, kakovost, učinkovitost in varnost, opolnomočenje bolnikov in načrtovanje, skladno s potrebami uporabnikov, enaka dostopnost do kakovostne, učinkovite in varne obravnave, spremljanje. Izhodišča za pripravo strategije pa se nahajajo v identifikaciji problema, analizi stanja, razumevanju širšega družbenega konteksta, iskanju trendov znotraj države (torej razlik med regijami) in v primerjavah z drugimi državami, ko iščemo primere dobrih pa tudi slabih praks. Pri snovanju zdravstvenih strategij je pomembno, da le-te podpirajo vzdržnost zdravstvenih sistemov, spodbujajo premik od bolezni k zdravju, integralno obravnavo in boljše sodelovanje z drugimi resorji.

V razpravi so udeleženci posveta dobili priložnost predstaviti svoje poglede na obravnavano problematiko in predavateljem postaviti vprašanja. Prof. dr. Radko Komadina, generalni sekretar Slovenskega zdravniškega društva, je izpostavil problem nerazvoja geriatrije in gerontologije v Sloveniji; Slovenija je poleg Belgije namreč edina EU država, ki nima geriatrije. Dr. Božidar Voljč je pojasnil, da smo bili v Sloveniji s prof. Accettom pionirji geriatrije in gerontologije, z njegovo upokojitvijo pa je prišlo do postopnega upada v razvoju teh dveh strok. Dr. Voljč meni, da za nastalo situacijo ne moremo kriviti politike, problem je namreč v stroki, kjer se kaže velika inercija. Poudaril je tudi pomen pomanjkanja ustrezno usposobljenega kadra, na katerega bi se razvoj geriatrije v Sloveniji lahko oprl; nujno potrebujemo vsaj 2 specialista geriatrije, ki pa bi morala specializacijo opraviti v tujini, kjer je takšen program na voljo.

Jelena Aleksić, svetovalka evropskega poslanca Iva Vajgla in sociologinja, je povedala, da na posvetu pogreša predstavnike gospodarstva in delodajalcev. Področje socialnega podjetništva naj bi bilo v Sloveniji usmerjeno predvsem v mlade, kar bi bilo potrebno razširiti tudi na starejšo populacijo. Razmišlja tudi o uvedbi certifikata 'starejšim prijazno podjetje'.

Brigita Skela Savič, dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice, je poudarila pomen razvoja novih storitev za starejše ljudi, ki pa bodo brezplačne in promocije zdravja v populaciji, kar pa naj ne bo samo domena zdravstva.

Jože Gašperšič, član strokovnega sveta pri ZDUSU, je opozoril, da so starostniki z demenco postavljeni ob rob družbe. Dementnega človeka pri zdravstvenih obravnavah ne obravnavajo celostno, ne upoštevajo vseh njegovih bolezni in simptomov, pogosto se usmerijo le na akutno zdravstveno težavo in spregledajo celovitost potreb človeka z demenco.

Sklop 3 je bil namenjen delu v treh delovnih skupinah. Prva je obravnavala promocijo zaposljivosti starejših in odločitev za kasnejše upokojevanje. Glavne izzive tega področja so udeleženci v skupini prepoznali v ozaveščenosti, informiranosti in dostopnosti, v zagotavljanju ustrezne prehrane in telesne dejavnosti, v informacijski tehnologiji, v smislu zagotavljanja sredstev za nakup le-te in razvoju prilagojene opreme za starejše, in v geriatričnih sindromih ter kronično nenalezljivih boleznih.

Druga skupina je govorila o aktivnem in zdravem staranju za aktivno in zdravo starost, in sicer so se usmerili na pokojninski sistem in na vprašanje trga dela. Govorili so o izzivih na področju vprašanj trga dela (pozitivna diskriminacija starejših, manjša zaposljivost in produktivnost, manjša fleskibilnost tako na strani starejšega delavca kot delodajalca) in na področju pokojninskega sistema (vzdržnost, primernost pokojnin, pogoji dela in spodbude za zaposlovanje starejših). Na koncu so iskali še glavne spodbude, ki prispevajo k reševanju omenjene problematike (selektivno informiranje/izobraževanje javnosti o odpravi pozitivne diskriminacije, sprememba davčne zakonodaje, postopno upokojevanje v kombinaciji z mentorstvom, povečanje prilagodljivosti starejših na drugačno delo, izobraževanja in usposabljanja starejših, reforma pokojninskega sistema, vključevanje vseh deležnikov v proces priprave reforme).

Tretja skupina je obravnavala pomoč pri neodvisnem življenju in dolgotrajni oskrbi starejših ljudi. Iskali so prednosti v različnih vrstah nudenja oskrbe (pri neformalnih oskrbovalcih, zasebnikih, javnih službah za oskrbo in v preostalem javnem sektorju, ki je na kakršen koli način povezan z zagotavljanjem dolgotrajne oskrbe). Problemi in izzivi pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe so precej dobro poznani, v veliki meri izhajajo iz tega, da v Sloveniji nimamo vzpostavljenega nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo, zato storitve dolgotrajne oskrbe potekajo nekoordinirano, niso vsem enako dostopne in so nepregledne. Udeleženci te skupine menijo, da je potrebno vzpostaviti medsektorsko povezovanje (predvsem Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), dati večji poudarek lokalnim skupnostim, izboljšati koordinacijo med različnimi deležniki, določiti standarde oskrbe in nenazadnje končno sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi urejal to področje na nacionalnem nivoju.

Delovni posvet se je zaključil v popoldanskih urah. Dogovorjeno je bilo, da se z izzivi, ki so bili prepoznani na tem srečanju, seznani kandidate in poslanske skupine, da se v okviru predvolilnih kampanj z njimi seznanijo, do njih opredelijo in začno razmišljati v smeri pospeševanja aktivnega in zdravega staranja.