Avtor: Jože Ramovš, datum: 1.10.2015

Na področju gerontologije je vedno živa nevarnost institucionaliziranosti ustanov za dolgotrajno oskrbo. Zavestno prizadevanje za stalno deinstitucionaliziranje je pogoj za njihovo kakovostno delovanje. V današnji Evropi in drugod po razvitem svetu so učinkovito sredstvo deinstitucionalizacije oskrbovalnih ustanov sodobni nacionalni sistemi in zakonodaja o dolgotrajni oskrbi, ki jih države sprejemajo po letu 1990 in z njimi izenačujejo oskrbo v ustanovah in doma, javno sofinanciranje oskrbe pa organizirajo individualno, tako da financirajo uporabnika oziroma upravičenca in ne izvajalcev.

            Domovi t. i. druge in tretje generacije, ki so bili narejeni po arhitekturnem in delovnem konceptu hotela in bolnišnice, se v današnjem evropskem prostoru notranje deinstitucionalizirajo tako, da se arhitektonsko prenavljajo v sodoben dom četrte generacije, ki je organiziran kot grozd relativno samostojnih gospodinjskih skupin. Ta notranja deinstitucionalizacija doma se praviloma začne dogajati, ko se vodstvo doma odloči za intenzivno izobraževanje od zgoraj in spodaj – vsi zaposleni v ustanovi postanejo učeča se organizacija. Drugi sprožilec notranje deinstitucionalizacije je vzpostavljanje t. i. sistema kakovosti. Z njim oskrbovalna ustanova zavestno usmeri svoje cilje in dejavnosti v stalen razvoj, tega pa sproti kontrolira po merljivih kazalnikih. Pri tem uporabi primerno metodo za vzpostavljanje in spremljanje razvoja svoje kakovosti.

            Nepogrešljiv dejavnik uspešne deinstitucionalizacije oskrbovalne ustanove je njena tesna povezanost s krajevno skupnostjo. Kaže se v rednem, aktivnem sodelovanju krajanov pri delovanju ustanove, ustanove pa pri življenju kraja. Motivacija za sodelovanje mora izhajati iz obeh strani: iz ustanove in krajevne skupnosti, v kateri deluje. Če skuša z oskrbovalno ustanovo sodelovati samo njeno okolje in posamezniki iz zunanje skupnosti, se bo ustanova čutila ogroženo, češ da ne zaupajo stroki, da motijo njeno delovanje ipd. Sama ustanova pa brez zavzetosti krajevnega okolja težko privabi ljudi k aktivnemu sodelovanju v ustanovi. Za sodelovanje med oskrbovalno ustanovo in krajevnim okoljem so najpomembnejši: svojci stanovalcev in zaposlenih – z njimi mora ustanova sistemsko delati (usposabljanje svojcev, klubi svojcev), prostovoljci (njihovo usposabljanje, organizirano delo v ustanovi, redno vzdrževanje prostovoljske kondicije) ter krajevne zdravstvene, vzgojno-izobraževalne, kulturne in socialne ustanove.