Že kar nekaj časa se v uvodniku in delu revije posvečamo vprašanjem dolgotrajne oskrbe. To je eno najbolj perečih socialnih vprašanj v Sloveniji. Čim prej bi morali nanj odgovoriti na način, kot ga v zadnjih dveh desetletjih rešujejo druge evropske države.

Po uvodni definiciji pojmov institucionalizacija, deinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se članek posveti antropološki dinamiki med osnovnima človeškima potrebama po individualnem osebnem razvoju (svobodi) in po sožitju z drugimi ljudmi v skupnosti (odgovornosti). Ti potrebi sta lahko sinergično komplementarni, pogosto pa ena prevlada nad drugo. Odgovori na ta vprašanja so osnova za razumevanje nihanj med institucionaliziranostjo in prizadevanji za deinstitucionalizacijo v človeški zgodovini. Članek oriše razvoj tega dogajanja v preteklosti in danes. Prikaže današnji proces deinstitucionalizacije po svetu in v Sloveniji na področjih vzgoje, zdravstva in drugje.

Osrednji del članka razčleni deinstitucionalizacijo na področju dolgotrajne oskrbe kronično bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi. Sodobna krajevna mreža šestnajstih oskrbovalnih programov omogoča deinstitucionalizirano oskrbo v krajevni skupnosti. Domovi za stare ljudi, ki so eden od teh programov, se lahko notranje deinstitucionalizirajo tako, da se reorganizirajo iz klasičnega bolnišnično-hotelskega tipa v sodoben model gospodinjskih skupin. Tak dom lahko postane srce celotne mreže oskrbovalnih programov v skupnosti, zlasti če je organiziran kot krajevno medgeneracijsko središče za kakovostno staranje.

V zadnjih nekaj letih raste med prebivalstvom vseh dežel sveta delež geriatrične populacije, kar kaže na pomembnost raziskovanja na področju geriatrije. Naša raziskava izhaja iz domneve, da se v procesu staranja spremenijo nekateri nevrofiziološki parametri, ki lahko vplivajo na kakovost življenja. Njen namen je bil ugotavljanje osebnostnih tipov ljudi v starostnem življenjskem obdobju in morebitnega vpliva procesa staranja na tip osebnosti. Raziskana populacija je bila 30 moških in 30 žensk, starih od 65 do 95 let, ki živijo v domu za stare ljudi v Novem Sadu v Vojvodini (v Republiki Srbiji). Uporabljena je Eysenckova anketa za ugotavljanje osebnosti. Dimenzija ekstravertiranost – introvertiranost in dimenzija nevroticizem – stabilnost sta bili v enaki meri, neodvisno od spola,  prisotni pri anketirani geriatrični populaciji. Proces staranja ni vplival na raziskovane tipe osebnosti.

            Depresija pri starejših pomembno prispeva k zmanjšani kakovosti življenja in povišani umrljivosti ter postane posameznikom, družinam in družbi veliko breme. Telesna dejavnost je lahko potencialni varovalni dejavnik pri preprečevanju ali blaženju depresije in njenih posledic. S tem namenom smo v naši raziskavi preverili povezanost med nekaterimi kazalniki depresije in vidiki telesne dejavnosti. Predvidevali smo, da bodo tisti, ki so obremenjeni s kazalniki depresije, manj telesno aktivni kot tisti, ki niso. Podatke za izvedbo raziskave smo črpali iz večje vseslovenske raziskave CINDI Z zdravjem povezan vedenjski slog 2012. Zajeli smo vzorec ljudi, starih med 60 in 74 let. Velikost in lastnost vzorca (N =1872) omogočata posploševanje na populacijo. Rezultati večine domnev niso potrdili. Z dvema kazalnikoma depresije je bila povezana le intenzivna telesna dejavnost, in sicer v trajanju nad 30 minut. S kazalniki depresije se povezujeta tudi ženski spol in slabša samoocena zdravstvenega stanja. Narava raziskave in podatki žal ne omogočajo sklepanja na povezavo med depresivno motnjo in gibanja, prav tako ne na smer odnosa med povezavami. Predstavlja pa korak v smeri opozarjanja na problematiko depresije in pomen gibanja med starejšimi v Sloveniji. Boljše razumevanje dejavnikov, ki prispevajo k zdravju in z njim povezani kakovosti življenja, lahko pripomore k razvoju in uvedbi zgodnjih strategij za promocijo zdravja pri starejših.

Naslov knjige Vsiljivka v družini je na platnici napisan na počenem krožniku s cvetličnim vzorcem; drobne pokline kot nitke segajo na sosednje enake krožnike na lepo pogrnjeni mizi. Vsi so uničeni, eni bolj, drugi manj. Če nekaj trenutkov zremo na počen krožnik z napisom naslova knjige, opazimo pod njegovim obodom droben, nevpadljiv podnapis: Ko se prikrade demenca.

Poročilo Evropske komisije iz maja 2015 predvideva, da bodo Evropejci v prihodnjih desetletjih živeli dlje in imeli manj otrok, zaradi česar bo prebivalstvo Evrope postalo bolj »sivo«. Delež delavcev, ki podpirajo upokojeno prebivalstvo, se bo do leta 2060 prepolovil. Dolgoročne napovedi v tem poročilu imajo opredeljen časovni okvir in določen obseg, zato se bodo lahko javnost in oblikovalci evropske politike lažje pripravili na pričakovane demografske izzive.

Sledeča raziskava o uporabi spletnih družbenih omrežij med starejšimi in najstniki je bila leta 2008 izvedena v Angliji. Je nekoliko starejša, vendar je zanimiva, saj je v slovenskem prostoru o tem malo raziskovalnih prikazov, zato tukaj prikazujemo njene ključne ugotovitve.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je komunikacija opredeljena kot »sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij«, kar vključuje dve predpostavki, in sicer da sta v proces komunikacije vključena vsaj dva, ki izmenjujeta ali zgolj sporočata podatke. S komunikacijo vstopamo v odnose, jih nadgrajujemo in bogatimo.

• MEDGENERACIJSKA PODPORA STARŠEM NA KITAJSKEM ZARADI VISOKIH ZDRAVSTVENIH STROŠKOV

• NIZOZEMSKI DOMOVI ZA STARE LJUDI ŠTUDENTOM NUDIJO BREZPLAČNA STANOVANJA

• KAKOVOST ŽIVLJENJA V STAROSTI

• ZLORABE MED STAREJŠIMI - DEJAVNIKI TVEGANJA IN VAROVALNI DEJAVNIKI

Izbor gerontoloških dogodkov doma in po svetu.

Institucionalizacija je družbeni proces, v katerem dejavnosti, ki so ljudem potrebne za življenje in sožitje, prehajajo v vedno bolj formalno, z normami določeno organizacijsko obliko ustanov ali institucij, zadovoljevanje teh potreb v skupnosti pa slabi. Pri tem se veča pomen ustanov in sistemov za izvajanje teh dejavnosti, medtem ko ljudje, katerim so ustanove namenjene, in tisti, ki v njih neposredno izvajajo dejavnosti, izgubljajo svobodo pobude, odločanja in ustvarjalnega ravnanja.

Deinstitucionalizacija je družbeni proces, s katerim se preveč institucionalizirane življenjske dejavnosti organizacijsko in doživljajsko vračajo v življenje in sožitje celotne krajevne ali druge človeške skupnosti. Ko se vzpostavlja ravnotežje med nedotakljivim dostojanstvom vsakega človeka in skupnostjo, se upošteva, da je vsakdo enkraten in edinstven, svoboden in odgovoren ter ima svoje potrebe, zmožnosti in stališča, za kakovostno sožitje vseh v skupnosti pa so nujni organizacijski red, poštenost v dajanju in prejemanju ter solidarna empatičnost z drugimi.

Evropski forum o socialnih inovacijah in aktivnem staranju, ki je bil maja 2015 v Bukurešti, je bil tretji forum projekta InnovAge forum. Njegova namena sta bila raziskati projektne rezultate zadnjih nekaj mesecev in identificirati možnosti dolgoročnih učinkov socialnih inovacij. Konferenca je poučevala širši kontekst, v katerem se razvijajo socialne inovacije, ter je poskušala opredeliti možnosti in izzive, ki so povezani s socialnimi inovacijami, v novih državah članicah.

Branko Škrajnar je upokojen radijski tehnik Radia Slovenija. Od glasbene šole v rodnem Ljutomeru je vse življenje povezan z glasbo. Pred štiridesetimi leti se je pri zdravljenju alkoholizma srečal z zdravilno močjo dobre skupine, v naslednjih letih pa zlasti z blagodejnim vplivom skupine na osebnostno rast in na zorenje medčloveškega sožitja v skupini pri pokojnem dr. Janezu Klobučarju. Tam je prisvojil zdrav življenjski slog hoje, teka in kolesarjenja, branja in pisanja, sodelovanja na kulturnih prireditvah ter prijateljske povezanosti v skupini, ki s svojo solidarnostjo zdrži vse ovire starostnega pešanja. S svojimi bogatimi skupinskimi izkušnjami zadnja leta vodi učne skupine za preprečevanje padcev in druge skupine za kakovostno staranje in lepše sožitje.

Dr. Jože Ramovš je antropolog in socialni delavec. Diplomiral je s področja skupine in skupinskega dela. Več kot štiri desetletja dela z različnimi terapevtskimi, preventivnimi, vzgojnimi in drugimi skupinami v praksi, ob tem pa področje skupin in skupinskega dela raziskuje ter o njem predava in publicira.

Veronika Mravljak Andoljšek je profesorica slovenščine in sociologije. Na Inštitutu Antona Trstenjaka sodeluje predvsem pri izvajanju projekta Staranje brez nasilja in pri lektoriranju.

Tina Lipar je diplomirana medicinska sestra in strokovna sodelavka na Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer sodeluje predvsem pri izvajanju programov za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni in pri pripravi revije Kakovostna starost.