Avtor: Jože Ramovš, datum: 21.12.2016

Vsebina te številke je posebej po meri ljubiteljev te vrste spoznanj. V njej je članek o stoletnikih na rimskih nagrobnikih v Emoni in okolici. Dr. Marjeta Šašelj Kos je z vso raziskovalno natančnostjo iskala sledi o stoletnikih in o dojemanju visoke starosti pred skoraj dvema tisočletjema po naših krajih. Eden od člankov raziskuje gerontološko-medgeneracijski pomen Dickensove pravljice Božična pesem v prozi. Njen junak Stispuh ima skrajno odurne poteze starega skopuha – lastnosti, o kateri je Ciceron pred 2060 leti dejal: »Nikakor pa ne razumem, kakšen naj bi bil smisel skoposti v poznih letih. Mar more biti kaj bolj neumnega kot kopičiti tem večjo prtljago, čim krajša ostaja pot?« (Pogovori o starosti, 66). Dickensova pravljica nas s svojim razpletom usmeri v eno od perečih današnjih nalog. Stara se številčna in razvajena baby boom generacija. Starši so ji po vojni dali vse materialno udobje, ki je bilo možno. V svoji mladosti je zavrgla vrednost in veljavnost etičnih vrednot. Z delom in znanjem je ta generacija v svojih srednjih letih dosegla največjo materialno blaginjo in najboljše zdravje v človeški zgodovini. Svojim otrokom in vnukom zapušča svet, v katerem skrajno težko pridejo do dovolj varne službe za preživljanje, do stabilne družine in do lastnega gospodinjstva – do osnovnih treh stebrov za gradnjo svoje življenjske stavbe. Sama v starosti množično boleha za psihosocialnim stispuhovstvom. Ko ji peša zunanja moč, doživlja devalvacijsko paniko padanja svoje vrednosti in smisla na borzi lastne zavesti in družbe. Za svoje kakovostno staranje nujno potrebuje obrat iz samozadostnega doživljanja, da sta življenje in celotna danost njeno imetje, v smer sočutnega, sproščenega in vedrega človeka. Poleg pravljičnega je v reviji tudi živ primer korenitega obrata v prilagajanju na skrajno neugodne razmere v tretjem življenjskem obdobju. Najdete ga v prikazu zbornika s simpozija o prodornem slovenskem socialnem mislecu med obema vojnama Andreju Gosarju. Pot v socialno sočutno staranje in v uspešno učenje veščin za lepše sožitje med generacijami pa utira tudi raziskovalni članek o stališčih do medgeneracijskega prostovoljskega druženja s starimi ljudmi. Dve tretjini polnoletnih prebivalcev sta se pri nas pripravljeni prostovoljsko družiti s starimi ljudmi; to je več kakor milijon prebivalcev Slovenije. Štiri petine pa jih želi, da bi jih v njihovi starosti obiskoval prostovoljec. Tako množično pritrdilno stališče do medgeneracijskega prostovoljstva je socialni potencial, ki ne obeta le uspešnega obvladovanja demografske krize v naslednjih desetletjih, ampak tudi možnost za predstarostno ali vsaj starostno preobrazbo iz navidezne vitalnosti v enostavno, sproščeno in vedro staranje. Bolj kakor kjerkoli drugje se namreč danes tega lahko učimo v medgeneracijskem prostovoljstvu.