Avtor: Andrej Gosar, datum: 21.12.2016

Uvodno poglavje v znanstveno monografijo o Gosarju so spomini akademika, fizika in matematika, prof. dr. Petra Gosarja, na svojega očeta, prav tako pa zaključuje vsebinski del knjige kratek zapis njegovega sina, geografa dr. Lojzeta Gosarja, ki je nekaj mesecev pred simpozijem umrl. V monografiji so prispevki več kakor trideset avtorjev z različnih področij znanosti in življenja, kamor je Gosar posegal. Razdeljeni so v štiri dele: Gosarjeva politična in poklicna pot (9 avtorjev), Gosarjeva socialno-ekonomska, politična in filozofska misel (8 avtorjev), Recepcija in aktualnost Gosarjeve misli (7 avtorjev) in Zapisi (7 avtorjev). Knjigi so dodani izčrpna Gosarjeva bibliografija, angleški povzetek monografije in kazala.

            Za današnjo gerontologijo in medgeneracijsko sožitje je pomembna že sama osnovna Gosarjeva socialna misel o sožitju v družbi. Človeka vredna organizacija družbenega sožitja bo v prihodnjih desetletjih ob množici starih ljudi trd oreh držav, civilne družbe in podjetij, ki je rešljiv samo po paradigmi krepitve medčloveške solidarnosti in realizmu učinkovitega gospodarstva. To dvoje pa je bilo temeljna stalnica Gosarjeve misli in delovanja. Gerontološko zanimivo pa je tudi sámo njegovo življenje po 57. letu starosti, ko je bil na višku svojih moči nasilno izločen iz javnega delovanja. To je na socialnem področju podobno temu, kot bi človeku odpovedale telesne in duševne zmožnosti – a Gosar pri tem ni postal niti zagrenjen niti pasiven.

Gosar sodi med najbolj prodorne slovenske socialne mislece. Njegova misel je bila po prodornosti tedaj v svetovnem vrhu, njegove rešitve so v povojnih desetletjih usmerjale socialni in duhovni razvoj Evrope. Vendar pa je skoraj povsem neznan, ker je bil vse do osamosvojitve Slovenije politično zamolčan. Zato moramo najprej kratko oristati njegovo življenje in delo, da bomo lahko prikazali njegov aktualni pomen za reševanje današnjih problemov staranja prebivalstva in potrebe po novi solidarnosti med generacijami.

ŽIVLJENJE IN DELO ANDREJA GOSARJA

            Rodil se je leta 1887 v čevljarski družini v Logatcu. Zaradi izredne nadarjenosti in srečnega naključja se je šolal. Leta 1916 je na Dunaju doktoriral iz prava, takoj po končani 1. svetovni vojni pa je v Münchnu osvojil tedanja svetovna sociološka in ekonomska znanja.

S svojo vrhunsko izobrazbo in osebnostno usmerjenostjo v socialno pravičnost se je življenjsko usmeril v celostno analizo družbenega stanja ter v iskanje rešitev trajne problemske napetosti med človeškim delom in lastnino. Ta napetost je eden od odločilnih dejavnikov, ki so oblikovali socialno zgodovino medčloveškega sožitja, sooblikovali razvoj in povzročali človeško trpljenje v zadnjih tisočletjih vse do danes. V suženjstvu je človek nasilno vzel za svojo lastnino drugega človeka, da mu je postal delovna sila v tako skrajni obliki, da »preneha biti človek« – sužnja, ki ga še veliki grški misleci opredeljujejo kot govorečo žival. Krivično razmerje med človeškim delom in lastnino se je s fevdalizmom in nato s kapitalizmom blažilo, beda delavcev pa je ostajala neznosna tako v zgodnjem evropskem kapitalizmu kakor danes. Mednarodni kapital se s svojo nesocialno motivacijo po dobičku zlasti v tretjem svetu zažira tudi v ekološko ravnotežje in ogroža življenje ljudi, živali in rastlin, kar je dodatno zlo telesni, duševni, duhovni, socialni in razvojni bedi izkoriščanih ljudi v preteklosti.

V času Gosarja sta se po 1. svetovni vojni širila marksistična ideja socialno pravične družbe, ki naj bi jo vzpostavila revolucija, in krščanski socializem, iz katerega je izšel in ga razvijal Gosar. Pri tem je bil naslednik Janeza Evangelista Kreka (1865–1917), ki je v času kapitalističnega vzpona in naravnih ujm z genialno socialno akcijo učinkovito reševal slovenskega kmeta in obrtnika. Krekovo dediščino je Gosar nadaljeval z iskanjem konkretnih rešitev za pereče socialne probleme. Ko je bil l. 1920 v slovenski vladi, je uspel z nekaj pomembnimi stanovanjskimi in drugimi socialnimi reformami. Socialna politika je bila v ospredju njegovega dela tudi pozneje, ko je bil minister in poslanec v Beogradu. Njegovo pisanje je bilo od začetka usmerjeno v reševanje konkretnih socialnih stisk. Pri tem socialno delo za izboljšanje bednih razmer združuje s prodorno teoretično analizo stanja in z njo išče sistemske rešitve. Primer tega je že članek Reforma življenja iz začetkov njegovega pisanja, ki ga je poslal s fronte časopisu za preprečevanje alkoholizma, Zlata doba; leta 1919 je bil celo urednik te revije za področje ene najhujših socialnih bolezni.

Gosar je bil znanstvenik, raziskovalec možnosti za pravičnejše sožitje v družbi. Svoje izsledke je publiciral v številnih člankih in knjigah. Njegovo največje delo o tem je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – sistem krščanskega socialnega aktivizma (1933 in 1935). Bil je izvrsten pedagog, profesor na Tehniški fakulteti Ljubljanske univerze od 1929 do upokojitve 1958. Bil je aktiven politik na socialnem področju. Zavzeto si je prizadeval za dialoško povezovanje vseh deležnikov, ki oblikujejo sožitje v narodni, državni in mednarodni skupnosti. To je bila njegova stalnica od konca 1. svetovne vojne do leta 1944, ko je bil s somišljeniki, ki so se trudili preprečiti zadnje dejanje bratomornega pobijanja v Sloveniji med in po 2. svetovni vojni, odpeljan v uničevalno nacistično taborišče Dachau.

Za vse Gosarjevo znanstveno, pedagoško, politično in drugo delo je značilna tesna povezava med prakso in poglobljeno teorijo. Na osnovi interdisciplinarnega znanja ekonomske, sociološke in pravne stroke, pronicljivega opazovanja konkretnih socialnih razmer v praksi, prodorne intelektualne analize ter trezne in trdne zakoreninjenosti v krščanskem verovanju in etičnosti je dosegel na več področjih rezultate, ki sodijo v vrh spoznanj tedanjega časa.

Gosar je avtor krščanskega socialnega aktivizma, kot je poimenoval svoj socialno tržni sistem, ki ga je razvil iz krščanskega socializma. Zanj je značilna subsidiarna decentralizirana samoupravna soudeležba na vseh področjih družbenega in delovnega sožitja, začenši s parlamentom, kjer naj bi njegov politični del odgovarjal za politični razvoj, gospodarski za gospodarskega, vzgojno-izobraževalni za svoje področje itd. Izjemno prodorna je bila tudi njegova misel o nujnosti organiziranih potrošnikov kot varovalnem mehanizmu pred malignim razraščanjem pohlepa trgovcev in potrošniškim omamljanjem množic. Gosar je zagovarjal svobodno tržno gospodarstvo, kjer osebna pobuda in korist motivirata razvoj, ter demokratično socialno politično regulativo države za skupno dobro celotne skupnosti in zaščito tistih, ki ne morejo sodelovati na trgu. Ravnotežje v tem dvojem je zanj pogoj za razvoj vsakega posameznika in celotne skupnosti. Družbeni mehanizem, ki bi omogočil uravnotežiti pravice in odgovornosti oziroma individualno potrebo po lastnini z nujo po solidarnosti, je Gosar inovativno odkril v samoupravi, to je udeležbi vsakogar v gospodarskem, političnem, kulturnem in drugem upravljanju po načelu subsidiarnosti. V kombinaciji s tržnim mehanizmom individualne pobude pri proizvodnji in potrošnji ima mehanizem samouprave v sebi moč za dve izboljšavi: celosten razvoj vsake človeške osebnosti v skupnosti in vzpostavljanje pravičnejšega razmerja med lastnino in delom. Zato je Gosar nihče drugi pri nas predvidel tako ekonomski polom komunističnega gospodarstva kakor zmago revolucije med vojno, tako usodne verske posledice tradicionalizma v Cerkvi kakor nepreklicno veljavo krščanskih etičnih in duhovnih načel, tako ekonomski prodor liberalističnega trga kakor tudi posledično stagniranje celostnega razvoja skupnosti in človeka ter ogrožanje okolja. Danes so njegovim spoznanjem na ravni narodnega gospodarstva najbližje razvite države socialno tržnega gospodarstva srednje in severne Evrope ter Kanada in Avstralija.

Gosar je bil na samem vrhu razvoja tudi s stališčem, da je rešitev za Evropo njena povezava v celoto ob subsidiarni ohranitvi kulturne in druge avtonomije vsakega naroda. Ob ustanovitvi slovenske Panevropske unije v Ljubljani 1930 je bil Gosar izvoljen za njenega predsednika.

Posebno velika odlika v vsem Gosarjevem intelektualnem in javnem delovanju je njegov celostni pogled na človeka; značilno ga odraža npr. stavek v članku čisto na začetku njegovega javnega delovanja: »Vsa umska izobrazba ne pomaga nič, če je srce skvarjeno, če je volja oslabela.« V luči celote njegova življenja ga ni mogoče interpretirati moralistično, ampak le kot intuitivno pritrjevanje sodobnemu splošno sprejetemu spoznanju celostne antropologije, da je samo kongruentna etična celota človekovega doživljanja sebe, drugih in narave uspešen usmerjevalec in motor osebnega in socialnega razvoja.

Gosar je bil v svojem javnem delovanju in osebnem življenju vseskozi zavesten in poglobljen kristjan. Pri tem je bil, podobno kakor nekateri znani evropski misleci, koncilski kristjan nekaj desetletij pred tem največjim obnovitvenim dogodkom v Katoliški cerkvi v 60-ih letih 20. stoletja. Nekatere Gosarjeve misli so se znašle po čudnem naključju v znamenitih socialnih okrožnicah papeža Janeza XXIII., ki je koncil sklical.

Med 2. svetovno vojno je Gosar odklanjal komunistično revolucijo in protirevolucionarno sodelovanje z okupatorji. Z maloštevilnimi vplivnimi somišljeniki si je prizadeval za demokratično usmeritev in protiokupatorsko sodelovanje. Zaradi tega je bil v zadnjem letu vojne interniran v taborišče Dachau. Po zavezniški osvoboditvi taborišča se je zaradi bolezni lahko vrnil v Ljubljano pozneje, kar mu je verjetno obvarovalo življenje v času povojnih pobojev. Službo na univerzi je ohranil, predaval pa je lahko le manjše pravne predmete. Svojo usodo politične, znanstvene in kulturne anonimnosti v zadnji tretjini življenja je sprejel zavestno ter se razvijal na področjih notranje človeške svobode in omejenih socialnih možnosti: od 1945 do 1958 kot profesor za manjše predmete na svoji fakulteti, po upokojitvi še dvanajst let do smrti v samotnem osebnem starostnem zorenju, ves čas pa v odgovorni skrbi za svojo številno družino ter v duhovnem in verskem poglabljanju.

V slovenskem kulturnem prostoru dobiva njegovo delo svoje mesto šele po padcu komunizma. Njegov primer staranja v skrajno težavnih razmerah je za naš čas demografske krize staranja prebivalstva vsaj tako pomemben kakor njegovo genialno socialno snovanje med obema vojnama.

            Prikaz Gosarjevega življenja in dela bomo sklenili z zgovornim pogledom njegovega sina, akademika prof. dr. Petra Gosarja, na očetovo znanstveno in duhovno dediščino (str. 10):

• Človeka in družbo moramo obravnavati realistično z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, ne pa z nekega utopističnega pogleda na idealnega človeka in družbo, ki je bil značilen tako za staro katoliško socialno misel kot za komunizem.
• Delo je pravica in dolžnost. Očetovo gledanje na vprašanje dela je imelo name velik vpliv. Delo je pogojeno s samo človekovo naravo. Človek kot posameznik in kot družbeno bitje ima pravico in dolžnost, da dela. Z delom si ne zagotavljamo le sredstev za preživljanje, ampak je delo tudi nujno za srečo in zdrav razvoj osebnosti. Zato je brezposelnost največja rakasta rana sedanjega časa.
• Zasebna lastnina je utemeljena v človekovi naravi. Vendar so pri lastnini omejitve tako v njeni uporabi kot v količini. Čim več je ima nekdo, tem bolj je odgovoren za njeno uporabo v splošno korist. Tedaj postane lastnik le še skrbnik.

Gosar je bil prodoren kritik komunizma in revolucije, nasprotnik katoliške vojaške protirevolucije, okupatorjev in njihovih diktatur, zato je skorajda čudež, da je ostal med vojno in po njej živ. Po vojni je v komunističnem režimu zadnjo tretjino svojega življenja do smrti leta 1970 živel pod strogim policijskim nadzorom in v družbeni izolaciji, za javnost povsem nevidno in tiho življenje. Prav ta del življenja in njegov življenjski slog v tem času pa je za raziskovanje kakovostnega staranja posebej izzivalen.

GOSARJEV POMEN ZA REŠEVANJE DANAŠNJE DEMOGRAFSKE KRIZE

Ena od novosti, ki jih v Gosarjevem času še ni bilo na obzorju, so drastične demografske spremembe staranja prebivalstva po letu 1980. Od njegovih časov, ko je bilo okrog 10 % prebivalstva starega nad 60 let, je danes le-to naraslo nad 20 %, v naslednjih letih se bo ta delež povzpel nad eno tretjino. To stanje je tako za gospodarstvo kakor za vsa druga družbena področja odločilna novost. Politični dokument EU o odzivu na demografske spremembe nanj opozarja z nenavadno jasnim opozorilom: »Evropa se danes sooča z demografskimi spremembami, ki so po svojem obsegu in teži brez primere.«

            Gosarjeva spoznanja o organizaciji socialno pravične države na osnovi uspešnega gospodarstva ter osebnostno in socialno ozaveščenega prebivalstva so odlična osnova za sodobno organiziranje razvojno nujne povezave človeške moči in nemoči pri oskrbi izjemno velikega dela ljudi, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo. Nacionalni sistem dolgotrajne oskrbe mora biti ekonomsko vzdržen, temeljiti pa ne more na tržnem načelu storitev, ampak na razvoju empatične solidarnosti, ki je temeljna človeška lastnost in pogoj za zdrav osebnosti razvoj posameznika in skupnosti.

            Drugi vidik, zanimiv za sodobno gerontologijo, ki mora razvijati učinkovite modele za osebnostni razvoj ob starostnem pešanju moči, pa je Gosarjev primer osebnega soočenja z socialnim upadom možnosti v najboljših letih. Malo ljudi poznam, ki bi na višku življenja doživeli krivičen življenjski poraz v družbi, nato pa živeli četrt stoletja tako, da njihov način življenja zbuja občudovanje in vabi k posnemanju. Dnevno se srečujemo z zagrenjenimi starimi ljudmi in ljudmi srednjih let, ki pripovedujejo vsakemu, ki jih hoče poslušati, o krivicah in težavah – neprimerno manjših, kakor jih je doživel Gosar. Njegov primer je torej vreden posebne raziskave z vidika antropohigiene obvladovanja krivic in življenjskih udarcev, pa tudi z gerontološkega vidika kakovostnega staranja in sožitja starih ljudi z mlajšima generacijama. Današnja povojna (baby boom) generacija se stara z bolj neuresničenimi družbenimi vizijami iz svoje mladosti in srednjih let, kakor katerakoli doslej, obenem pa je razvajeno zahtevna, tako da skoraj onemogoča življenje svojim maloštevilnim potomcem. Pogost pojav staranja v patološki navidezni vitalnosti je ravno obratna smer od Gosarjevega pristno vitalnega staranja po njegovem družbenem porazu.

            Iz Gosarjevega življenja po vojni je jasno troje.

1. Poraz in krivice ga niso strle, da ne bi zavzeto delal, kar je mogel in je bilo potrebno: opravljal službo za preživetje svoje številne družine, skrbel za študij in dobro vzgojo otrok, za lepo sožitje v družini ter se osebnostno razvijal.
2. Svojih travm zaradi največjih krivic, ki jih je doživel (nasprotovanje s strani katoliških vodilnih ljudi, Dachau, onemogočeno javno delovanje v zrelih letih …), ni prenašal na nikogar od bližnjih, niti jih ni ohranjal zapisanih za kulturni spomin skupnosti. Ko je v družini prišel pogovor na to, je utihnil, le solza mu je prišla v oko, se spominjajo njegovi danes ostareli otroci. Koliko svojih travm so prenesli izseljenci, domobranci in partizani na svoje najbližje drugega in tretjega rodu, koliko vsakdanjih razočarancev to dela danes! In koliko po vojni rojenih ljudi v poznih srednjih letih prenaša svoje neobdelane stresne izkušnje na vse okrog sebe, nazadnje na oskrbovalce v domu za stare ljudi. Množica navidezno vitalnih starostnikov, kakor smo poimenovali v raziskavah in praksi odkrito čedalje večjo skupino ljudi s temi značilnostmi, je ena največjih ovir za medgeneracijsko sodelovanje in njihovo kakovostno oskrbovanje v onemoglosti. Zato je ta Gosarjeva drža ne le vrhunski primer sproščene, vedre in enostavne starosti, ampak z vidika krščanskega verovanja, ki ga je Gosar v tretjem življenjskem obdobju tako zrelo poglabljal, prav svetniški vrhunec njegovega življenja.
3. Prevladujoča življenjska usmeritev v njegovi starosti je osebno duhovno poglabljanje. Tu izrazito gre za notranjo osebno izkušnjo in vsakdanje življenje po njej ­– krščansko ortopraksijo. Med pisnimi deli govori o tej njegovi usmerjenosti zlasti medvojna knjiga Eden je Gospod s podnaslovom Misli o božjem kraljestvu na zemlji. S to duhovnostjo je ob življenjskem porazu ohranjal vero v dokončno božjo rešitev in v nadaljnji relativni napredek človeške družbe; kdaj in kako se bo uresničevalo božje kraljestvo je popolnoma zaupal Bogu. Prošnjo v Očenašu, Zgodi se tvoja volja, je molil zares kot Jezus v Getsemaniju.

Gosarju je bilo torej dano, da je tudi svoje tretje življenjsko obdobje po družbenem porazu živel tako, kakor prosi stara molitev mistika, ki jo moli pri vsakem srečanju deset tisoče alkoholikov in drugih ljudi, ki urejajo svoje življenje v skupinah po programu AA. Ta molitev se glasi:

Bog, daj mi spokojnost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti,

daj mi moč, da spremenim, kar lahko,

daj mi modrost, da sprevidim razliko.

            Ključ do tega Gosarjevega življenjskega sloga je njegova duhovnost. Duhovni razvoj pa je najbolj odprta pot za razvoj v starosti. Telesne in duševne zmožnosti v starosti gotovo upadajo, po Franklovih spoznanjih pa za duhovne zmožnosti to ni nujno – notranja svoboda, odgovornost, orientacija in doživljanje smisla lahko s starostjo zorijo. Skupaj z duhovnim zorenjem pa se v starosti lahko krepi in razvija tudi medčloveško sožitje. Zato prihaja vprašanje duhovnosti čedalje bolj v ospredje gerontološkega zanimanja.

Gosar je kot kristjan imel in poglabljal duhovnost v tradicionalni katoliški obliki. Menim, da je vseeno, v kateri obliki nekdo živi krščansko duhovnost: tradicionalni, moderni ali postmoderni, meniški ali laiški. To je na neki način podobno temu, da nekdo kuha kosilo na drva, drugi na plin, tretji na elektriko. Pomembno pa je, da ga kuha s tistim gorivom, ki sodi v njegovo okolje; še taka ljubezen do kuhanja na drva ne more uspeti v mestnem bloku, ki nima dimnika. Skratka, pri krščanski duhovnosti je odločilno, da jo človek živi pristno doživeto in da ima neločljivo povezavo med vero in svojim vsakdanjim življenjem. To povezanost je močno naglasil 2. vatikanski koncil in pri tem edinkrat uporabil cerkveno strokovno besedo »krivoverstvo«: »To pri mnogih nastopajočo razklanost med vero, ki jo izpovedujejo, in njihovim vsakdanjim življenjem je treba prištevati med največje zablode našega časa.« Sam Gosar je o tem zapisal: »Katoličani se od nekdaj radi sklicujemo na svoja večno veljavna krščanska načela in ne po krivici. Samo tega ne bi smeli nikdar prezreti, da načela, tudi najlepša in najboljša, še ne pomenijo življenja po njih.« Nepogrešljiva značilnost duhovnosti je poglabljati vsakdanjo življenjsko izkušnjo, kakršna je, in v njej izkopati vodnjak do žive vode za lastno življenje, za sožitje z bližnjimi in celotno družbo ter za odnos do zadnjega obzorja in smisla naše življenjske poti. V tem je Gosarjeva duhovnost vzorčna.

Zdi se, da obstaja notranja povezanost v trikotniku, ki ga obdajajo etičnost, duhovnost in verovanje. Gosarjeva pristna celovitost v njegovem etičnem, duhovnem in verskem življenju se kaže v njegovem pisanju in vsakdanjem življenju. O tem se ujemajo vsa pričevanja njegove družine, njegovih (bivših) študentov, njegovega prijatelja, sodelavca in sotrpina v nacističnem taborišču, znanega slavista in katoliškega duhovnika Jakoba Šolarja, ki ga je brez obotavljanja postavil na prvo mesto med živečimi Slovenci, ki živijo svetniško – sveto pa je strokovni (Rudolf Otto) in krščanski izraz za duhovno. Gosarjeva duhovna ustvarjalnost v starosti ne zaostaja za njegovimi socialnimi in ekonomskimi uvidi o organizaciji gospodarstva, družbe in države v njegovih srednjih letih.

            Osnovni Gosarjev pomen je in ostaja na področju družbenega razvoja in socialne ureditve v državi in civilni družbi. Ta njegova spoznanja so danes aktualna za organiziranje solidarnega sožitja v starajoči se družbi z zahtevno nalogo humane dolgotrajne oskrbe onemoglih ljudi. Gosarjevo duhovno poglobljeno, vedro, sproščeno in enostavno staranje pa je primer izjemno dobre prakse, ki je aktualen za današnje razmere. Njegova sprava z družbo, ki ga je krivično marginalizirala, in s samim seboj je zahtevna paralela človekove sprave s svojim telesnim in duševnim pešanjem v starosti. Gosarjev osebni primer je vzročen še posebej v povezavi z njegovo življenjsko usmerjenostjo v učenje dialoga, komuniciranja, sodelovanja, sprejemanja danih osebnih življenjskih in družbenih razmer brez idealiziranja in brez demoniziranja ali depresivnosti. To je z duhovnim razvojem neločljiva celota, ki je pri Gosarju vzorčno vidna skozi vse njegovo življenje, v nesrečnih okoliščinah življenja v zadnji tretjini njegovega življenja pa se je pokazala njena polna vrednost.

SOCIALNO UČENJE KOMUNICIRANJA – POGOJ ZA KAKOVOSTNO STARANJE IN SOŽITJE GENERACIJ

            Ob navedenih Gosarjevih spoznanjih in njegovem življenjskem primeru dobre prakse staranja v težavnih razmerah je v monografiji posebej izpostavljena pomembnost učenja dialoga, spravnega komuniciranja in sodelovanja v Sloveniji (str. 353–355). Ker je to odločilno tudi za reševanje današnjih problemov staranja in sožitja generacij, povzemamo tudi v tem prikazu.

Odločilna ovira, da se Gosarjeva spoznanja kljub aktualnosti niso uresničila, je bila nezmožnost vladajočih elit vseh političnih strani za komuniciranje in razvojno sodelovanje. Ta usodni primanjkljaj se kopiči že dve stoletji, ko tradicionalni model družbenega sožitja slabi, učenje za sožitje, komuniciranje in sodelovanje pa je zapostavljeno in prezirano. Voditelji naroda, z njimi pa izobraževanje in kultura, so od Prešernovega časa preko marksističnih komunistov do zadnjih dveh desetletij samostojne Slovenije uvajali mlado in staro v ločevanje (diferenciacijo) na »naše« in »one« ter v pozornost na slabo. To je kronična hipoteka, ki onemogoča razvoj slovenskega naroda in države kot celote, usodna ovira pa je tudi za kakovostno staranje in sožitje med generacijami. Javna šolska in medijska socializacija sicer poudarja, da je vsakdo drugačen, ne razvija in ne uči pa učinkovitih načinov za sodelovanje v različnosti. Dejstvo je, da so vsakemu človeku nekateri ljudje in skupine ljudi še posebej nerazumljivo drugačni in jih težje sprejema. Vendar pa nas vse druži dejstvo, da približno enako vsakdo potrebuje hrano, obleko in streho nad glavo, topel človeški dom v skupni domovini ter da je spoštovan kot človek. Gosarju je bilo vse to samoumevno jasno v teoriji in praksi.

Potem ko so se naši očetje med seboj pobijali bolj množično in bolj kruto kakor so jih tuji okupatorji, ko je marksističnim komunistom ekonomsko propadel projekt kolektivizirane gradnje socialne blaginje, katoličanom krščanska podoba nacionalne kulture, delu slovenske Cerkve nedavno več premoženja, kakor »ga premore«, in so naša država, narodna zavest in kultura na nizki ravni samozavesti in spoštovanja sebe, je na vseh straneh aktualna beseda o spravi. Da jo bomo začeli uresničevati v praksi, moramo premagati isto oviro, kot je bila usodna že v Gosarjevem času: zavestno se učiti veščine učinkovitega komuniciranja in sodelovanja, to je dialoga. Pogoj za kakovostno staranje je dialoška sprava z lastno preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ter uspešno komuniciranje z vsemi, s katerimi smo v stiku.

Danes smo glede tega neprimerno na boljšem, kakor so bili v Gosarjevem času. Te naloge se danes zavedamo, praktično znanje in metode za socialno učenje komuniciranja in sodelovanja se danes naglo izpopolnjuje. Če se učenju dialoga zavestno posvetimo kot prednostni nalogi, bomo v času reševanja demografske krize dosegli velik del življenjskih ciljev Andreja Gosarja in nadoknadili zamude, ki so v veliki meri onemogočale uresničitev njegovih spoznanj v času, kateremu so bila namenjena. Ta naloga čaka Katoliško cerkev – v njej je pogoj za uresničevanje ljubezni. Čaka slovensko izobraževanje in gospodarstvo – tu je pogoj za uspešnost. Čaka politiko – v njej je pogoj za razvoj slovenske države. Čaka mlade, srednjo in upokojensko generacijo – lepo sožitje med njimi je pogoj za rešitev demografske krize. Kdor se nauči opazovati razmere, poslušati druge, jasno in strpno povedati svoje stališče, smiselno ukrepati, kjer je možno, in v duhovni spokojnosti sprejeti nespremenljivo, bo v dialogu z naravo, drugimi ljudmi in vsem, kar ga presega, obvladoval vsakdanje sožitje.

Ob staranju prebivalstva in porazu idealov sedanje srednje in stare generacije so akutno potrebni dobri modeli za spravo starajočega se človeka s svojim življenjem: za spokojno radost nad dobrim, ki ga je naredil, za kompostiranje slabega, ki je pri njem sodeloval ali se mu je zgodilo, ter za zaupanje v prihodnost, ki je večja od njega in ga ne zavrača, ampak sprejema takega, kakršen je in v razmerah, v kakršnih se nahaja.

Andrej Gosar, velik slovenski družboslovno-socialni znanstvenik, poštenjak in zrel človek, je vzoren primer za to.