Avtor: Tina Lipar, datum: 21.12.2016

Knjiga V dom – zakaj pa ne?, ki jo bomo predstavili v tem besedilu, je nastala na osnovi izkušenj triletnega bivanja v Domu sv. Jožefa. Knjiga je razdeljena na 14 poglavij, na koncu pa je dodano še spremno besedilo Jožeta Planinška, direktorja Doma sv. Jožefa.

Če bi morala izbrati rdečo nit predstavljene knjige, bi izmed vseh Metkinih zapisov izbrala naslednjo misel: »Dom si morava ustvariti sami, tega ne more narediti nihče namesto naju.« (str. 41) V celotno besedilo knjige je namreč na nevsiljiv način vpet pomen odgovornega sprejemanja odločitev in zavzemanja aktivne vloge pri načrtovanju lastnega življenja.

To je vidno že v prvem poglavju Zakaj v dom?, ko avtorica med drugim poudarja pomen odgovornega sprejemanja odločitev. Pove, da »če se za nekaj odločiš sam, je čisto drugače, kot če se namesto tebe odločijo drugi« (str. 12). Tako pomembne življenjske odločitve res ni odgovorno prelagati na družinske člane, ampak bi se morali starejši ljudje s svojimi bližnjimi pogovoriti glede tega, kaj storiti, ko domači ne bodo več zmogli bremena oskrbe. Avtorica poudarja, da »takšna odločitev ni stvar enega trenutka, ampak v človeku zori dolga leta« (str. 12), vendar samo v primeru, ko človek misli na starost ne odriva, ampak o njej premišljuje tudi v mlajših letih. Metka o tem pravi: »Zelo dobro sem se ves čas zavedala dejstva, da na stara leta verjetno ne bom mogla živeti doma, v svojem stanovanju, in pri tem ostati aktivna tako, da bi lahko bila zadovoljna in v stiku z ljudmi. Zato je bila ves čas prisotna misel, da se bom verjetno morala enkrat preseliti v dom, seveda, če ne bom prej umrla.« (str. 9) Pravi, da lahko »odločitev za dom, prihod sem in bivanje v domu razumemo kot proces, ki mora zoreti in dozoreti. Če se nič ne dogaja na silo, je veliko več možnosti, da bo stari človek tam zadovoljen.«. (str. 20)

Iti v dom tudi ne pomeni, da starejši človek začenja povsem na novo, od začetka. Metka je prepričana, da gre za nadaljevanje dosedanjega življenja, morda le v drugačni obliki. Še vedno sta učenje in dozorevanje možna in tudi življenje ohrani svoj smisel. Tako s kolegico Julko v Domu sv. Jožefa že tri leta vodita Pogovore o življenju  in smrti, ki se jih lahko udeležujejo tudi ljudje izven doma. Enkrat tedensko pa za stanovalce doma vodita t. i. aktualne pogovore.

V četrtem poglavju z naslovom Pričakovanja in bojazni je poudarjen pomen temeljnega življenjskega realizma, saj človek, ki je stvaren v svojih pričakovanjih, težo dneva lažje prenaša. »Človek marsikaj prenese, če je zadovoljen v svoji življenjski usmeritvi.« (str. 21) Avtorica v nadaljevanju pove, da »ko začenjaš nekaj novega, se vedno srečuješ tudi s strahom pred neznanim« (str. 24). Pojasni, da jo je vedno bilo strah trenutka, ko bo morala sesti na invalidski voziček. Ko je ta trenutek prišel, ga je sprejela, sedaj pa se veseli tega, da je z njim precej bolj mobilna. Njene pozitivne izkušnje s sprejemanjem situacij, ki se jih je nekoč bala, delujejo na bralca zelo opogumljajoče. Tudi nas lahko, tako kot Metko, tolaži njena izkušnja, »da se je v življenju že velikokrat bala, kako bo, a se je potem izkazalo, da je lahko marsičemu kos. Vsakokrat malo drugače, kot je pričakovala, a skoraj vedno bolje, kot se je bala.« (str. 24).

Metka v poglavju Umiranje v domu pove, da najprej ni imela namena, da bi ga vključila v knjigo, ker je o umiranju že veliko pisala v času, ko je bila kot zdravnica zaposlena na Onkološkem inštitutu. Vendar o tem še ni pisala z vidika stanovalke, ki z umirajočimi v domu pravzaprav nima stika. Poudari pomen psihične podpore zaposlenim, ki delajo z umirajočimi. Ob koncu poglavja avtorica našteje »nekaj osnovnih pravil, ki jih potrebuje vsak človek ob umiranju: da ni sam, da ga ne boli, da ohrani človeško dostojanstvo do konca, da slišimo njegove želje, da sme odločati o sebi in da mu dovolimo, da umre« (str. 66).

Eno izmed zadnjih poglavij z naslovom Se na starost lahko pripravimo? je sestavljeno iz 13 podpoglavij, ki imajo zelo pomenljive naslove: Življenje je pot, Umetnost izpuščanja, Življenjski realizem, Biti eno samo uho, Znati biti sam, Hvaležnost, Znati biti zadovoljen, Vaja v nedelu, Notranja svoboda, Videti smisel v vsem, Videti druge, Pogum za nepopolnost ter Zavedati se svoje končnosti in jo sprejeti. V bistvu so ti naslovi že sami po sebi smernice, ki jim je v pripravi na starost smiselno slediti. Avtorica je sicer mnenja, da se na starost nikoli ne moremo popolnoma pripraviti, ker nas življenje vedno znova preseneča, »lahko pa se vse življenje učimo srečevanja s takšnimi presenečenji« (str. 68), kar nam bo zagotovo olajšalo spoprijemanje z vsem, kar nas bo doletelo.