Avtor: Tina Lipar, datum: 21.12.2016

Nameni strategije so zagotovitev preventivnih ukrepov (vzpostavitev pogojev, izobraževanje prebivalstva ter priporočila za zdrav način življenja, uravnoteženo prehrano, redno fizično in mentalno dejavnost), zgodnjega odkrivanja bolezni ter primernega standarda zdravstvene in socialne zaščite in zdravstvene oskrbe oseb z demenco.

Strategija na ravni države opredeljuje tri glavne cilje:

1. zgodnjo diagnozo bolezni,

2. dostopnost do obravnave in zdravljenja z antidementivi,

3. vzpostavitev usklajene podpore osebam z demenco, njihovim družinam in oskrbovalcem.

Osnova za doseganje zgoraj naštetih ciljev je spoštovanje človekovih pravic s pomočjo naslednjih desetih prioritet:

- ozaveščanje in destigmatizacija bolezni;

- zgodnja diagnoza, zdravljenje in nadaljnja celostna obravnava osebe z demenco (načelo verige oskrbe);

- dostopnost ustrezne obravnave in zdravljenja;

- prilagojeni socialnovarstveni programi;

- podpora raziskovalnemu delu na področju demenc;

- vzpostavitev in vzdrževanje nabora epidemioloških podatkov o demenci v Sloveniji;

- paliativna oskrba oseb z demenco;

- vzpostavitev regionalnih centrov za multidisciplinarno obravnavo oseb z demenco;

- izobraževanje strokovnega kadra in načrtovanje – vključevanje – vsebin v obstoječe srednješolske, dodiplomske in podiplomske izobraževalne programe za zdravstvene delavce, vključno s stalnim strokovnim usposabljanjem, za zagotavljanje visokokakovostne oskrbe;

- varstvo pravic oseb z demenco (določila Zakona o pacientovih pravicah in Zakona o duševnem zdravju ter socialno zagovorništvo oseb z demenco in njihovih svojcev).

Vizije strategije so: izboljšanje kakovosti življenja oseb z demenco in njihovih skrbnikov, izboljšanje pogojev za zgodnje odkrivanje (hitra dostopnost do diagnostike) in obvladovanje te bolezni ter kakovostna oskrba vseh oseb z demenco od diagnoze do konca življenja, in sicer v bolnišnicah, v posebnih ustanovah in na domovih obolelih po vsej državi.

Strategija v nadaljevanju opozarja na regionalne razlike na področju obravnave oseb z demenco, problem je tudi veliko pomanjkanje kadra. Vsem regijam je skupno to, da je največ bolnišničnih obravnav po 80. letu starosti. V primerjavi s tujino oziroma z drugimi razvitimi državami je bolnišnična obravnava pogostejša pri mlajših osebah z zapleteno klinično sliko demence. V Sloveniji je več kot 90 % obravnav demenc v domeni psihiatrije in nevrologije, dovzetnost zdravnikov družinske medicine je relativno slaba.

Avtorji strategije poudarjajo, da osebe z demenco in njihovi svojci potrebujejo podporo na domu, ki jim zagotavlja čim kakovostnejše življenje, ohranjanje človekovih pravic in dostojanstva. Storitve in podporo osebam z demenco in njihovim svojcem je treba krepiti ves čas bolezni. Podpora mora biti prilagojena posamezni osebi z demenco in tistim, ki zanjo skrbijo, ne pa upravljavcem različnih storitev ali zdravstvenih služb.

Na področju strokovne pomoči svojcem obolelih za demenco je treba takoj po postavljeni diagnozi omogočiti strokovno pomoč zdravstvenih in socialnih delavcev, psihologov in pravnih služb, ki bo primerljiva z dobrimi praksami EU. Treba je razviti t. i. postdiagnostično strokovno podporo obolelim za demenco in njihovim svojcem. Svojci in skrbniki osebe z demenco naj bi se takoj po diagnozi vključili v skupine, v okviru katerih bi dobili informacije o bolezni, se usposobili za kakovostno skupno življenje z osebo z demenco in se seznanili s pravicami pacientov in z upravnimi postopki.

Na področju javnega delovanja in ozaveščanja javnosti so potrebne aktivnosti za boljše prepoznavanje bolezni. S tem prispevamo k zmanjševanju stigmatizacije demence, zmanjšujemo pa tudi družbeno izključenost obolelih in njihovih svojcev.

Avtorji strategije ves čas poudarjajo pomen zgodnje diagnoze pri osebah z demenco. Prav zgodnja diagnoza in podpora v zgodnjih fazah bolezni namreč vplivata na to, kako se bo oseba z demenco spopadala z boleznijo in ohranjala samostojnost. Dovolj zgodaj postavljena diagnoza omogoča ustrezno ukrepanje in podporo, da lahko oboleli čim dalj časa ostane doma, ter bolniku ponudi možnost izraziti svoje želje glede zdravljenja, pravnih in finančnih zadev ter oskrbe v primeru napredovanja bolezni. Postdiagnostično pomoč svojcem in osebi z demenco naj bi vodil koordinator, ki pripravi individualni načrt za vsako osebo z demenco posebej. Strategija omenja tudi vzpostavitev regionalnih centrov za multidisciplinarno obravnavo (t. i. spominskih centrov, ki bodo omogočali učinkovito multidisciplinarno obravnavo oseb z demenco) in predlaga obravnavo osebe z demenco v referenčni ambulanti družinske medicine. V referenčni ambulanti naj bi medicinska sestra, zdravnik in bolnik skupaj sodelovali pri pripravi individualnih načrtov obravnave osebe, ki ji je bila diagnosticirana demenca. Ena od predlaganih nalog pri zgodnjem odkrivanju demence, ki naj bi jo opravljali zdravstveni delavci v referenčnih ambulantah, je tudi preizkus kognitivnih funkcij, kot sta kratki preizkus spoznavnih sposobnosti in test risanja ure.