Avtor: Marta Ramovš, datum: 21.12.2016

Konferenca je bila sestavljena iz treh delov.

V prvem delu z naslovom Kaj je in kako se kaže nasilje nad starejšimi ter sodobne možnosti njegovega preprečevanja sta Katja Bašič in dr. Jože Ramovš umestila nasilje nad starejšimi v širši družbeni in antropološki okvir.

Katja Bašič, kriminalistka z dolgoletnimi izkušnjami in ustanoviteljica nevladne organizacije Združenje proti spolnemu zlorabljanju, je najprej povedala nekaj splošnih podatkov v zvezi z nasiljem. Nasilje človeku odvzema njegovo človeško dostojanstvo. Izpostavila je tudi, da je nasilje vedno proces in ne samo incident, zato ga je kot takega potrebno obravnavati. Pogosto se zgodi, da se ustavimo zgolj pri nasilnih dogodkih. Kar pa zadeva nasilje nad starejšimi, se o njem običajno ne govori. Ne zato, ker se ne bi dogajalo, ampak zato, ker ga kot družba težko priznamo. Pogosto ga zanikajo ali podcenjujejo njegovo resnost tako žrtve same (»Bom že potrpel.«) kot strokovnjaki, ki jim je tuje, da je tudi starejši človek lahko na primer spolno zlorabljen. V družbi prevladuje stališče: »Je pač tako v obdobju starosti«. Bašičeva vidi rešitev v tem, da žrtvam verjamemo in jih obravnavamo enako kot žrtve drugih starostnih skupin. Pomembno je, da žrtve vedo, na koga se lahko v institucijah obrnejo. V širšem smislu pa je pomembno, da v družbi spreminjamo odnos do starosti.

Jože Ramovš se je osredotočil na preprečevanje nasilja. Že sama uporaba izraza »trpinčenje«, ki je osredotočen na žrtev, pomaga da se bolj vživimo v osebo, ki trpi in nas spodbudi k aktivnemu preprečevanju nasilja. Posebej pomembno pa je razlikovati med hotenim in nehotenim nasiljem nad starimi ljudmi. Celostni pogled na preprečevaje nasilja vsebuje tri vidike, na katere smo lahko pozorni: na storilca trpinčenja, na žrtev in pa na okolje. Obstajajo situacije, ki kar silijo v zlo. V njih se včasih dogaja trpinčenje skoraj avtomatično, vsakdanje, kot kuhanje kosila – Hanna Arendt je to poimenovala »banalnost zla«. Na tak način lahko spodbuja k nasilju nad starejšimi preobremenjena družina in ustanove za oskrbo. Da to lažje razumemo, moramo bolje razumeti naravo oskrbovanja. Skrb za šibkejše je verjetno ena najbolj težavnih nalog, obenem pa je dragocena priložnost, ki nam jih nudi življenje, da se učimo solidarnosti in tako rastemo kot osebe. Večina ljudi se s to priložnostjo sreča, ko skrbi za svoje otroke ali za starejše svojce. Da pa lahko človek ta potencial oskrbe izkoristi, mora biti v to usmerjen; lahko se vprašamo: »Se človek sploh zaveda, da je oskrba tudi njemu v prid?« Prav tako pa oskrba ne sme presegati njegovih moči. Izgorelost domačih družinskih oskrbovalcev je nevarnost za nehoteno nasilje. V institucionalnem okolju je oskrbovanje še težje doživljati kot priložnost za človeško rast; skrb za šibkega človeka je namreč tukaj vpeta v rutino poklica, vsak zaposleni pa skrbi za veliko tujih ljudi. Tako lahko v ustanovi prihaja do raznih oblik nevidnega nasilja, zlasti pa zanemarjanja, npr. pri pomanjkanju gibanja ali hranjenju, ter strukturnega nasilja, zlasti ob nujnosti sobivanja v dvo- ali večposteljni sobi.

Inštitut Antona Trstenjaka se s preprečevanjem nasilja ukvarja že vrsto let, tako preko raziskovalnega dela kot z razvijanjem in vodenjem različnih programov. Model preprečevanja nasilja nad starejšimi in izkušnje s tega področja so nam v drugem delu konference predstavili zaposleni na Inštitutu in dva zunanja sodelavca.

Ana Vujević je povedala, da k preprečevanju nasilja mnogo prispevajo preventivni programi, ki pri ljudeh krepijo varovalne dejavnike in zmanjšujejo dejavnike tveganja. Tak program je na primer tečaj za družinske oskrbovalce, namenjen podpori svojcem, ki doma oskrbujejo svoje družinske člane. S tem posredno preprečujemo nasilje, ki bi ga lahko povzročila izgorelost svojcev.

Pomemben varovalni dejavnik pred nasiljem nad starejšimi je njihova vključenost v socialno mrežo. Takšna socialna mreža je lahko za starostnika skupina, v kateri se enkrat tedensko srečuje z drugimi. Na Inštitutu Antona Trstenjaka izobražujemo prostovoljce, ki so voditelji takšnih skupin. Skupine so na lokalnem območju med seboj povezane v mrežo, ki jo vodi prav tako usposobljeni prostovoljski koordinator. Mrežo skupin v Kočevju je predstavila koordinatorka Vesna Krese. Pri njih deluje trenutno pet skupin z dvaintrideset udeleženci, ki jih vodi šest aktivnih prostovoljcev. Značilnost skupin je visoka pogovorna kultura pri izmenjavi dobrih izkušenj ob različnih vsebinah. Na koncu nam je prebrala pesem, pravzaprav himno ene od skupin, ki so jo udeleženci sami sestavili.

Zadnji dve leti (2015 in 2016) se tematiki preprečevanja nasilja na Inštitutu še posebej posvečamo v okviru programa Staranje brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V okviru programa je letos izšel priročnik Varno Staranje, namenjen vodenju preventivnih delavnic. Predstavila ga je Veronika Mravljak Andoljšek. Svoje sodelovanje pri tem projektu je opisal tudi policist kriminalist Franci Čeferin, ki daje na delavnicah Staranje brez nasilja dragocene napotke o tem, kako paziti na svojo varnost.

Raziskovalno delo Inštituta s tega področja, ki je tako empiričnega kot teoretičnega značaja, je predstavila Tjaša Mlakar. Večina izsledkov s tega področja je bila objavljena v različnih številkah revije Kakovostna starost.

            V tretjem delu je potekala okrogla miza o metodah dela in programih za preprečevanje nasilja nad starejšimi po Sloveniji, pri kateri je sodelovalo pet referentov.

            Dr. Viktorija Bevc, koordinatorka za preprečevanje nasilja ljubljanske regije, je preko zgodbe »lesena skleda« opozorila na prehajanje vzorcev nasilja in nenasilja iz generacije v generacijo. Izpostavila je odgovornost in pristojnosti države na področju nasilja. Ko pride do nasilja, to ni več »stvar štirih sten«, ampak postane javna zadeva. Zaščiti pred nasiljem v Sloveniji služita Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08 in 68/16) in Pravilnik o prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju (Uradni list RS, št. 49/14).

            Aleš Kenda z Direktorata za socialne zadeve pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je poudaril, da s staranjem postopoma dobivamo občutek, da postajamo tujci v svetu, ki smo ga pomagali graditi. Tragično je, če se temu pridružijo nasilje, zlorabe in druge oblike staromrzništva (ageizma). Z ničemer od tega se ne smemo sprijazniti. Kot posamezniki in družba moramo storiti vse, da se bodo različne generacije med seboj spoštovale in da staranje ne bo imelo negativnega prizvoka. To razmišljanje je podkrepil z mislimi Barbre Westerholm s Konference Slovenskega predsedovanja Svetu EU leta 2008, ko si je zastavila vprašanje, ali si upa postarati. Nanj je odgovorila: Da, upam si postarati, če bodo v meni videli osebo, če bo ohranjeno moje dostojanstvo, če bodo upoštevali pravico, da o sebi odločam sama, če se mi ne bo treba bati zlorabe in zanemarjanja. V nadaljevanju je skozi mednarodne in slovenske dokumente predstavil prizadevanja za preprečevanje nasilja nad starimi ljudmi.

Družba in posamezniki postajajo vse bolj senzibilni do človekovih pravic starejših, njihovega dostojanstva in nasilja nad njimi. Opozoril je, da je že slovenska Strategija kakovostnega staranja pred desetimi leti vsebovala posebno poglavje o preprečevanju nasilja in da bo nova strategija še posebej izpostavila ta, tako imenovana mehka področja staranja.

            Olga Sočič, višja delovna terapevtka v domu starejših Lendava, je slikovito opisala situacijo v domovih za stare ljudi. Sama se trudi za čim bolj human odnos do starejših tudi preko izobraževalnih delavnic, ki jih izvaja pri izobraževalnem podjetju za zaposlene v socialnem varstvu FIRIS Imperl; nujen je prehod domov iz bolnišničnega modela v socialni model. V bolnišničnem modelu je osebje pozorno na bolezen, zato se zlahka zgodi, da sestra ali negovalka oskrbovanca sploh ne pogleda v obraz. Dejala je: »Zaposleni nismo namerno nasilni, ampak SMO nasilni«. Za razliko od bolnišničnega, socialni model temelji na grajenju odnosov med zaposlenimi, s stanovalci in svojci. Olga Sočič je mnjenja, da je zelo pomembno, da v domu delajo ljudje, ki so za tako delo primerni. Gre za težko delo, ki zahteva veliko empatije. Starejši ljudje so mnogokrat težavni in potrebno jih je razumeti. Sama jih bolj razume, ko pomisli na njihove starostne izgube. Vprašala se je tudi o razliki in povezavi med nasiljem in spodbudo, ko na primer oskrbovalec mora vztrajati, da oskrbovanec kaj poje ali da gre na sprehod. To gre na začetku včasih »trdo«, potem pa se lahko izkaže, da je bilo za oskrbovanca dobro.

Učinkovita oblika preprečevanja družinskega nasilja, pa tudi zanemarjanja in osamljenosti starejših, je pomoč na domu, ki jo nudi Zavod za oskrbo na domu Ljubljana. O tem je govorila Mateja Zabukovec, vodja enote Vič Rudnik. Poudarila je, da veliko gorja lahko preprečijo svojci, če za pomoč prosijo, ko je situacija doma še vzdržna. Žal pa se večinoma dogaja, da si pomoč na domu priskrbijo šele, ko so precej ali pa popolnoma izgoreli. Zasedenost Zavoda za oskrbo na domu kaže na to, da je takšna pomoč zelo pomembna. To je bil tudi poziv, da bi dobili tovrstni programi možnost, kakršno imajo drugod po Evropi, kjer so države sprejele sodobne nacionalne sisteme in zakonodajo o dolgotrajni oskrbi. Oskrbovalci na domu so lahko tudi pomemben člen pri odkrivanju nasilja, vendar pa je potrebno, da ukrepajo primerno; prehitro reagiranje lahko povzroči več škode kakor koristi.

            Katja Zabukovec Karin je predstavila delo Društva za nenasilno komunikacijo, katerega glavne naloge so zmanjševati toleranco do nasilja v družbi, pomagati osebam, ki doživljajo nasilje in nuditi pomoč osebam, ki nasilje povzročajo, da spremenijo svoje vedenje. Vsaka od teh nalog zahteva drugačen pristop. Čeprav se z nasiljem nad starejšimi ne ukvarjajo posebej, se z njim srečujejo. Do nasilja pride, ko je zanj situacija ugodna: ko si nasilnež drzne biti nasilen, ko je žrtev šibka in ko se pokaže priložnost. Pri oskrbi starejših so pogosto izpolnjeni vsi trije pogoji. Metodika dela v njihovem društvu temelji na spreminjanju prepričanj, kar pa je pri starejših ljudeh težje. Čeprav je potrebno upoštevati zdravstveno stanje starejših ljudi, pa je bistveno spoštovati tudi njihovo samostojnost, saj gre za odrasle ljudi z dolgoletnimi izkušnjami.

            Poleg opisanih prispevkov so k boljšemu razumevanju teme prispevali tudi udeleženci konference. Tako po prvem kot po drugem delu se je razvila živahna razprava. Na dan je privrela stiska strokovnih delavcev s Centrov za socialno delo, kam umakniti starejše, ko so žrtve hujšega nasilja. Prenočišča morajo biti namreč varna in urejena primerno zdravstvenemu stanju trpinčenega človeka. Nekaj takšnih prenočišč v Sloveniji nudijo domovi za starejše.

Večkrat smo na konferenci slišali o potrebi po bolj objektivnih in jasnih parametrih o tem, kaj nasilje nad starimi ljudmi je. To je pomembno zato, da ostajamo na nasilje občutljivi in v primeru kršitve človekovega dostojanstva tudi bolj odločno ukrepamo. Nasilje in njegovo preprečevaje je močno povezano z družbenimi vrednotami.

Ob nekaj konkretnih primerih smo lahko jasneje uzrli kompleksnost pojava nasilja nad starejšimi. Včasih je nasilje težko prepoznati zaradi bolezni, za katero se lahko nasilnež skrije ali pa je bolezen (na primer demenca) vir nesporazumov, ki potem pripeljejo do nasilja. Ne gre izključiti tudi možnosti, da so povzročitelji nasilja lahko starejši, žrtve pa mlajši, na primer ostareli starši, ki izsiljujejo svoje otroke. Nasilje se lažje skrije tudi, ker je bil del današnje starejše generacije vzgojen v prepričanju, da je treba vse potrpeti. Pomembna misel je bila tudi, da sta življenjski zgodbi povzročitelja in žrtve mnogokrat tesno prepleteni, neredko z več desetletnim odnosom soodvisnosti.

Posvet je sklenil Jože Ramovš z opažanjem, da je ob tako kompleksni tematiki, kot je nasilje, treba sistematično razlikovati med reševanjem posledic nasilja – torej ukrepanjem takrat, ko do nasilja že pride – in preventivo nasilja – torej preprečevanjem nasilja tam, kjer do njega še ni prišlo, da do njega sploh ne bi prišlo. Metodiki dela sta namreč pri reševanju in preprečevanju zelo različni, včasih celo nasprotni. To razlikovanje se je pokazalo kot nujno pred desetletji, ko je bilo v začetkih zdravljenje zasvojenosti. Dejstvo, da se je na konferenci večinoma govorilo o reševanju posledic nasilja nad starejšimi, kaže, da je potreba govoriti o tej temi velika. Na konferenci je bilo jasno razvidno, da ko do nasilja že enkrat pride, le-to povzroči mnogo trpljenja, ki ne glede na reševanje posledic pušča rane in brazgotine. Zato ostaja sistematičen pristop k preventivi nasilja nad starejšimi v slovenskem prostoru naša velika naloga.