Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Stanovanjske razmere, kvaliteta lokalnega okolja, struktura lastništva in prenatrpanost stanovanj s problemi, ki so za Evropejce zelo pomembni. Kot pravijo avtorji pričujoče študije, bi morala trajnostna in učinkovita politika, ki zadeva kvaliteto življenja v državah članicah EU, zato upoštevati potrebo po nujni skupni stanovanjski politiki za vse državljane. Poleg tega bi morala odražati pomemben vpliv drugih politik – npr. politike zaposlovanja, izobraževanja, družine in rodnosti, razvoja lokalne, regionalne in nacionalne infrastrukture – na stanovanjsko politiko. Avtorji opozarjajo, da lahko le holistična, integrirana in dolgoročna politika poveča pozitiven vpliv stanovanjskih politik.

Pričujoče poročilo torej obravnava kvaliteto življenja v kontekstu stanovanjskih razmer. Obravnava pomembne razlike v stanovanjskih razmerah v evropskih državah, s posebnim poudarkom na razlikah med državami EU-15 in državah razširjene EU. Gre torej za zelo temeljito obravnavo stanovanjskih pogojev v državah EU, v katero so vključeni tudi podatki za Slovenijo. Avtorji so zbrali podatke o stanovanjskih razmerah ljudi glede na starostne skupine (18-24, 25-34, 35-49, 50-64, 65+ let), območje, kjer osebe živijo (ruralno, urbano), glede na prihodke družine ipd. Raziskava, na podlagi katere je bila narejena ta študija, je bila izvedena ob koncu leta 2003 v 28-ih državah - državah članicah EU ter v Bolgariji, Romuniji in Turčiji. V vsaki državi so anketirali od 600 do 1.000 ljudi.

Rezultati študije so pokazali, da ljudje v zahodni in vzhodni Evropi stanovanjskim razmeram pripisujejo velik pomen. Študija kaže, da je ustrezno bivališče uvrščeno na vrh človekovih potreb. Za dobro in kvalitetno življenje sta pri ljudeh v povprečju najpomembnejša dobra služba in ustrezno bivališče. Potencialno presenetljiv za mnoge, ki se sicer ne ukvarjajo s stanovanjsko problematiko, je podatek o visokem številu lastništva stanovanj oz. hiš v novo priključenih državah članicah EU in tistih, ki še čakajo na priključitev. To lahko kaže na nepričakovano stopnjo materialnega blagostanja v teh državah, kar se običajno v javnih razpravah ne omenja. Po drugi strani pa avtorji opozarjajo, da je treba pogledati, kakšna je kvaliteta teh lastniških stanovanj. Slovenija sodi med evropske države z najvišjim deležem lastniških stanovanj oz. hiš. Brez posojila je lastnikov kar 80% ljudi, povprečje EU-15 je 38%, povprečje novo pridruženih članic pa 66%. Po deležu so Sloveniji najbližje Litva, Romunija ter Bolgarija, kjer imajo najvišji delež lastništva brez najetih posojil (86%).

Med evropskimi državami obstajajo precejšnje razlike v stanovanjskih razmerah. Kot kažejo podatki, ljudje iz nekdanjih komunističnih držav običajno živijo v slabših stanovanjskih razmerah kot ljudje iz držav članic EU-15. Vendar pa obstajajo tudi precejšnje razlike znotraj vzhodnih in zahodnih držav. Slovenija tako kaže najbolj ugodne stanovanjske razmere med novo pridruženimi članicami EU, baltske države in Poljska pa najmanj ugodne. Še v slabših razmerah živijo v Romuniji in Bolgariji ter v Turčiji. Raziskava je npr. pokazala, da v Sloveniji 13% starih ljudi (65+) v stanovanju nima stranišča na izplakovanje, kar Slovenijo uvršča ob bok državam, kot so Poljska, Slovaška, Madžarska in Turčija. V državah članicah EU-15 (pred razširitvijo) je ta delež precej nižji. S perspektive mednarodne hierarhije o stanovanjskih razmerah so ta spoznanja v skladu s stopnjo bogastva in porabe posameznih držav. Potrjujejo, da ekonomski razvoj - npr. razlike v DBP na prebivalca -  pojasnjuje večino neenakosti v stanovanjskih razmerah.

Poleg razlik v stanovanjskih razmerah obstajajo med državami neenakosti tudi znotraj teh držav. Nekatere skupine prebivalstva so v večji nevarnosti, da se bosta njihova kvaliteta življenja in življenjski standard poslabšala. Mladi ljudje so najbolj v nevarnosti na Poljskem, v Italiji, na Slovaškem, Portugalskem in na Malti, kjer se pozneje odselijo na svoje, saj primanjkuje stanovanj. Stari ljudje so bolj ogroženi v Grčiji, na Portugalskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Romuniji, Bolgariji, na Poljskem in na Madžarskem, čeprav so pogosto lastniki večjih stanovanj ali hiš, saj nimajo zadostnih finančnih sredstev za renoviranje, moderniziranje in ohranjanje lastnine v določenem stanju. Tretja skupina tveganja so prebivalci iz ruralnih območij v Romuniji, na Poljskem, v Turčiji, Bolgariji, Latviji, Litvi in Estoniji, ki živijo v nizko standardnih bivališčih.

Na splošno prenatrpanost stanovanj ni večji problem EU, čeprav so nekatere države članice pod, ali pa zelo blizu minimalnega standarda vsaj ene sobe na osebo. V to kategorijo spada Poljska z 0,9 sobe na osebo. Na Madžarskem, v Latviji in Turčiji imajo v povprečju 1,1 sobe na osebo, v Sloveniji, Litvi in Romuniji pa 1,2 sobe na osebo.

Rezultati v nekaterih evropskih državah kažejo na jasno povezavo med lastništvom stanovanja in kvaliteto stanovanjskih razmer; v povprečju imajo lastniki v teh deželah boljše stanovanjske razmere kot najemniki. Vendar pa na makro nivoju, ko primerjamo države med seboj, ta spoznanja niso potrjena. V vzhodnoevropskih državah članicah je visoko lastništvo hiš in stanovanj povezano s slabšimi stanovanjskimi razmerami, v nekaterih državah pa celo z zelo slabimi stanovanjskimi razmerami.

Pokazalo se je, da je kvaliteta življenja v veliki meri odvisna tudi od dejavnikov, kot so osebna varnost, bližina lokalne infrastrukture ter kvalitete okolja, kot so npr. čista voda, čist zrak in zelena območja. To poročilo npr. kaže na nizko stopnjo občutka osebne varnosti v njihovih soseskah pri ženskah in starih ljudeh, še posebej v Litvi, Italiji, na Danskem, Finskem, v Estoniji, na Malti, Irski in v Nemčiji. Rezultati študije tudi kažejo, da je lokalno okolje pomemben dejavnik, povezan s kvaliteto bivališča. Kljub temu pa kvaliteta stanovanjskih razmer petkrat bolj vpliva na človekovo zadovoljstvo z bivališčem kot kvaliteta lokalnega okolja. Sicer pa je višja stopnja pritožb nad okoljem vidna v južnoevropskih državah EU. Na Češkem, v treh baltskih državah, Madžarski, Grčiji in Romuniji so stari ljudje omenjali nezadovoljiv dostop do lokalne infrastrukture (npr. zdravnikov ipd).

To poročilo ne obravnava celotne stanovanjske problematike, ampak le tisto, ki izpostavlja največje razlike v stanovanjskih razmerah, katere so vplivale na kvaliteto življenja številnih Evropejcev. Avtorji odkrijejo nekatere zaskrbljujoče neenakosti med evropskimi državami in socio-ekonomskimi skupinami. V poročilu pa se npr. ne ukvarjajo z brezdomstvom, kajti, kot pravijo raziskovalci, njihova metodologija za raziskovanje te problematike ni bila ustrezna.

Namen avtorjev študije je, da bodo z njo pripomogli k oblikovanju politik zaposlovanja in socialnih politik EU, ki so usmerjene k reševanju stanovanjske problematike in končno k izboljšanju kvalitete življenja vseh ljudi, ki živijo v EU. Kot poudarjajo, do izboljšanja kvalitete življenja, boja proti izključevanju in diskriminaciji ter utrditve socialne kohezije ne more priti ne da bi uskladili stanovanjske razmere Evropejcev.