Gerontološke raziskave dosledno kažejo na močno in pozitivno zvezo med sodelovanjem v družbenih dejavnostih, posebno med družinskimi in širšimi socialnimi mrežami, ter visoko ravnijo kakovosti življenja. V tej raziskavi smo na osnovi vključenosti starih ljudi v socialne in civilne vloge preučevali stopnjo socialne izolacije ter osamljenosti med starimi ljudmi, ki živijo v različnih skupnostih širom Velike Britanije. Naši podatki temeljijo na dveh nedavno izvedenih empiričnih raziskavah, ki sta preučevali sorodna vprašanja in sta pokazali podobnosti in različnosti glede na vrsto skupnosti, v kateri stari ljudje živijo. Analiza je pokazala, da večina starih ljudi v Veliki Britaniji aktivno sodeluje v številnih neformalnih in formalnih socialnih odnosih. Tako je relativno malo starih ljudi prizadetih zaradi najbolj akutnih oblik socialne izključenosti in osamljenosti. Kljub temu, da se zdi, da je izključenost najmanjša v okoljih, za katere velja visoka stopnja revščine, prihajajo iz teh področij sporočila o najvišjih stopnjah osamljenosti. Prispevek se konča s predlogi za prihodnje preučevanje osamljenosti in izolacije v poznih letih.

Za invalidne osebe skrbijo v Sloveniji različne institucije. Kakovost življenja v teh institucijah je odvisna od številnih dejavnikov, predvsem pa od vzpostavljenega ravnotežja med zadovoljevanjem materialnih pogojev ter potreb po osebnem medčloveškem sožitju. Oskrba z materialnimi dobrinami je vse boljša, za dvig kakovosti medčloveškega sožitja pa institucije ne nudijo optimalnih pogojev, zaradi česar se iščejo nove oblike skrbi za invalidne osebe.

Ena od takih oblik je institut družinskega pomočnika, ki je bil uveden leta 2004. Gre za pravico do izbire družinskega pomočnika oziroma pravico do pomoči pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo potrebuje polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, torej invalidna oseba.

S pravico do izbire družinskega pomočnika je invalidni osebi dana možnost, da lahko namesto celodnevnega institucionalnega varstva v eni izmed oblik tega varstva ostane doma in ji je v domačem okolju zagotovljena primerna oskrba. V tem primeru invalidni osebi nudi pomoč družinski pomočnik, ki zanjo opravlja naloge s področja osebne, zdravstvene in socialne oskrbe ter organiziranja prostočasnih aktivnosti, pa tudi gospodinjsko pomoč.

Da je oskrba v domačem okolju s strani invalidnih oseb in v družbi nasploh naletela na pozitiven sprejem, potrjuje veliko zanimanje invalidnih oseb za to obliko skrbi, ki se izraža v nenehnem porastu števila invalidnih oseb s pravico do izbire družinskega pomočnika in številu vlog za pridobitev statusa družinskega pomočnika.

Od začetka izvajanja storitve do danes je pravico do izbire družinskega pomočnika pridobilo 1245 invalidnih oseb. Večina teh so težko gibalno ovirane osebe ženskega spola, starejše od 55 let. Na podlagi teh podatkov je možno sklepati, da ima institut družinskega pomočnika pomembno vlogo pri ohranjanju kakovostne starosti invalidnih oseb, saj gre pri pravici do izbire družinskega pomočnika predvsem za starejšo populacijo invalidnih oseb. Invalidne osebe so v večini primerov za družinske pomočnike izbrale družinske člane.

Ko gre za povezavo smrti in premoženja, to v večini primerov povzroča spore ali vsaj zamere med vpletenimi ljudmi. Deloma je razlog v našem načinu (ne)sprejemanja lastne smrti. Dejstvo lastne smrti moramo konstruktivno sprejeti v svoje življenje in posledično tudi misliti na primerno ureditev svojih premičnin, nepremičnin in listin v vsakem času življenja. Če želimo tiho zapustiti svet, naj naš odhod ne povzroča po nepotrebnem negativnih posledic v odnosih bližnjih ljudi. Za dobro ureditev moramo biti ustrezno informirani o pravnih možnostih, z mediacijo med generacijami pa lahko uspešno preprečimo potencialne ali rešimo že nastale spore v zvezi s premoženjem. Osnovne informacije lahko vedno dobimo v okviru brezplačne pravne pomoči.

Za invalidne osebe skrbijo v Sloveniji različne institucije. Kakovost življenja v teh institucijah je odvisna od številnih dejavnikov, predvsem pa od vzpostavljenega ravnotežja med zadovoljevanjem materialnih pogojev ter potreb po osebnem medčloveškem sožitju. Oskrba z materialnimi dobrinami je vse boljša, za dvig kakovosti medčloveškega sožitja pa institucije ne nudijo optimalnih pogojev, zaradi česar se iščejo nove oblike skrbi za invalidne osebe.

Ena od takih oblik je institut družinskega pomočnika, ki je bil uveden leta 2004. Gre za pravico do izbire družinskega pomočnika oziroma pravico do pomoči pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo potrebuje polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, torej invalidna oseba.

S pravico do izbire družinskega pomočnika je invalidni osebi dana možnost, da lahko namesto celodnevnega institucionalnega varstva v eni izmed oblik tega varstva ostane doma in ji je v domačem okolju zagotovljena primerna oskrba. V tem primeru invalidni osebi nudi pomoč družinski pomočnik, ki zanjo opravlja naloge s področja osebne, zdravstvene in socialne oskrbe ter organiziranja prostočasnih aktivnosti, pa tudi gospodinjsko pomoč.

Da je oskrba v domačem okolju s strani invalidnih oseb in v družbi nasploh naletela na pozitiven sprejem, potrjuje veliko zanimanje invalidnih oseb za to obliko skrbi, ki se izraža v nenehnem porastu števila invalidnih oseb s pravico do izbire družinskega pomočnika in številu vlog za pridobitev statusa družinskega pomočnika.

Od začetka izvajanja storitve do danes je pravico do izbire družinskega pomočnika pridobilo 1245 invalidnih oseb. Večina teh so težko gibalno ovirane osebe ženskega spola, starejše od 55 let. Na podlagi teh podatkov je možno sklepati, da ima institut družinskega pomočnika pomembno vlogo pri ohranjanju kakovostne starosti invalidnih oseb, saj gre pri pravici do izbire družinskega pomočnika predvsem za starejšo populacijo invalidnih oseb. Invalidne osebe so v večini primerov za družinske pomočnike izbrale družinske člane.

Knjiga Jožeta Ramovša na kratko povzema programe za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje v kraju, ki so povezani v krajevno medgeneraijsko središče. Drugi, večji sklop v knjigi predstavlja rezultate raziskave o življenju in potrebah tretje generacije, ki je bila leta 2005 v občini Komenda opravljena na reprezentativnem vzorcu 271-ih ljudi, starih 60 let in več, kar predstavlja tretjino starih ljudi v občini.

Priročnik o pravicah starejših ljudi je pripravljen zelo praktično: posamezna poglavja pravic delijo kartonske pregrade, ki so širše od knjižne obreze, da imajo zunaj napisane naslove poglavij, na koncu je dodan obširen seznam naslovov, e-naslovov in telefonskih številk različnih organizacij, ki so pomembne za pravice starejših, poglavja o posameznih področjih pravic vsebujejo poleg strokovnih spoznanj tudi informacije o raznih organizacijah v zvezi s obravnavano tematiko ter literaturo za poglabljanje spoznanj.

Pričujoče evropsko poročilo obravnava kvaliteto življenja v kontekstu stanovanjskih razmer. Osredotoča se na razlike v stanovanjskih razmerah v evropskih državah in daje poseben poudarek razlikam med državami EU-15 in državami razširjene EU. Gre torej za zelo temeljito obravnavo stanovanjskih pogojev v državah EU, v katero so vključeni tudi podatki za Slovenijo.

Londonski inštitut je v pričujočem poročilu povzel drugi niz rezultatov iz angleške longitudinalne študije o staranju (ELSA). To je najbolj obsežna študija o ekonomskih, socialnih, psiholoških in zdravstvenih vidikih procesov staranja v Evropi. V tej multidisciplinarni študiji so v dveletnem intervalu spremljali življenjske izkušnje sloja ljudi, rojenih pred letom 1952.

To je četrta inačica kratke predstavitve stanja staranja in zdravja v določenem delu sveta. Tokrat prvič obravnavajo stanje v Evropi. Publikacija lahko služi tudi oblikovalcem političnih smernic, saj predstavljajo vključeni podatki razpoložljive informacije ter statistične podatke, na katere opozarja rubrika Poziv k akciji, dodana ob koncu vsakega poglavja.

Inštitut MetLife Mature Market je izdal poročilo o oskrbovalčevem doživljanju oskrbovanja. Vanjo so vključili tako bolnike z Alzheimerjevo boleznijo (AD) kot z drugimi podobnimi demencami ter jih obravnavali pod skupno oznako »bolniki z Alzheimerjevo boleznijo«. Anketirali so 423 primarnih oskrbovalcev ljudi, starih 65 let in več. Zanimala jih je razlika v tem, kako družinski oskrbovalci doživljajo oskrbo sorodnika z AD in kako tisti, ki oskrbujejo človeka s težjo fizično boleznijo.

V obsežnem poročilu o oskrbi v Ameriki so avtorji opozorili na prihajajočo neizogibno krizo oskrbovanja. Bazen družinskih oskrbovalcev je namreč zaradi demografskih in družbenih trendov v državi vse manjši. Družinski oskrbovalci pa so daleč največji vir oskrbe starih ljudi.

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev je med letoma 2004 in 2005 izvedla obsežno raziskavo o delovnem času v 21-ih državah EU, tudi v Sloveniji. Dobljene rezultate so predstavili v pričujoči študiji. Poudarek so dali  različnim ureditvam dela. Problematika je obravnavana po posameznih proučevanih državah, v nekaterih primerih pa po regijah, ki jim države pripadajo.

Iz knjige Antona Trstenjaka Človek samemu sebi smo zbrali nekaj misli, ki govorijo o življenjski modrosti.