Avtor: Janoš Srdoč, datum: 10.2.2010

To je četrta inačica kratke predstavitve stanja staranja in zdravja v določenem delu sveta. V tokratnem izvodu se prvič usmerja na stanje na evropskih tleh. Kot takšna lahko služi tudi oblikovalcem političnih smernic, saj vključeni podatki predstavljajo razpoložljive informacije ter statistične podatke, na katere (v obliki nekakšnega povzetka) opozarja rubrika Poziv k akciji (Call to Action), dodana ob koncu vsakega poglavja. Podatki prihajajo s strani priznanih raziskovalnih virov.

Prispevek je sestavljen iz štirih poglavij, uvoda in zaključka. Predstavil jih bom posamično. Naj pred tem omenim le uredniški povzetek, v katerem avtorji naredijo nekakšen pregled nekaterih makro ter mikro aspektov problematike staranja.

V uvodu se avtorji posvetijo relevantnemu orisu Evrope kot razmeroma mladega skupka držav različnih regij. Kratka skupna pot je razvidna tudi iz neenakih pristopov k sistemiziranju politike upokojevanja ter povezanih dejavnikov. Iz tega razloga je prispevek v veliki meri opremljen s tabelami podatkov vsake izmed članic Evropske unije. Ločene so regionalno, to pa (se zdi) že samo po sebi v določeni meri oblikuje sposobnost in način soočanja z naraščajočim številom lastnih starih državljanov. V skupini novo pridruženih članic (EU-10) se pojavlja tudi Slovenija.

Z Evropo kot enotnim sistemom soočanja s staranjem prebivalstva torej avtorji opravijo že na samem začetku svojega prispevka. Eden izmed prvih poudarkov je usmerjen na prisotni trend počasnejšega zniževanja okretnosti, vitalnosti pri današnjih starih ljudi. Upoštevaje napoved demografskih sprememb, pa ta podatek ni ravno spodbuden, saj v sklopu povečanega števila starih Evropejcev lahko pričakujemo tudi vmesni delež oskrbe potrebnih. Na tem mestu avtorji navajajo še dve zanimivi dejstvi – staranje prebivalstva samo po sebi ni glavni razlog za trenutno porast uporabe zdravstvenih storitev, tako kot tudi ne drži, da je sama storitev dražja v primeru starega pacienta.

Avtorji v nadaljevanju opozarjajo na različne demografske skupine in posebnost storitev, katerih so in katerih naj bi bili deležni. Nekatere skupine se avtorjem zdijo pozabljene, neupoštevane.

Naslednje poglavje obravnava zdravje starih v Evropski uniji in sicer se najprej posveti pričakovani starosti prebivalstva. Podatki Slovenijo uvrščajo znotraj te kategorije visoko med novo-pridruženimi članicami. Ta podatek je spodbuden, čeprav moramo resno vzeti tudi navedeno dejstvo, da se kot država uvrščamo prav visoko s stopnjo rakastih obolenj malignih novotvorb. Pri smrtnih izidih bolezni, na katere lahko vplivamo (s preventivnim ravnanjem), je Slovenija tudi visoko v evropskem povprečju, še posebno moški, kar pa velja tudi za ostale države članice. Zdravje moških je na splošno bolj ogroženo, najbolj s strani raka na prostati. Ženske za rakom na dojkah v največji meri obolevajo v nekaterih severno-evropskih državah (VB, Benelux) ter na Češkem in Madžarskem. Duševnega zdravja Evropejcev se prispevek dotakne le v kratkem segmentu. Omenja depresijo kot najpogostejšo zdravstveno deviacijo, ta se največkrat kaže kot ena od okoliščin, ki pripomorejo k posameznikovi odločitvi za samomor. Povečan pojav depresije odkrivajo raziskave pri starejših ženskah južne Evrope.

Četrto poglavje osvetljuje napovedi števila let življenja po petinšestdesetem letu starosti glede na državo izvora. Gre za predstavljen vpogled v kakovost zdravja v poznem tretjem obdobju ter predvsem pred smrtjo. Tudi v tem pogledu se Slovenija z Malto in Ciprom uvršča v vrh novih članic in s tem približno v sredino EU-15 (članic z daljšim statusom). Avtorji se dotaknejo dejavnikov, ki vplivajo na zdravje – kajenje, fizična aktivnost, prehrana in alkohol.

Demenca (Alzheimerjeva oblika) predstavlja peto poglavje prispevka (5.), najprej s svojo definicijo in oceno razširjenosti (trenutno živi z demenco 5,5 milijona Evropejcev), nato pa je beseda usmerjena v dejstvo, da posledice Alzheimerjeve bolezni evropski prebivalci sicer dobro poznajo, manj pa so ozaveščeni za vnaprejšnje iskanje pomoči, ki pri razvoju bolezni lahko odigra pomembno vlogo. Avtorji posvetijo več pozornosti različnim vidikom zdravljenja, kot so pravočasna ter ustrezna diagnoza, ustrezna usposobljenost stroke (osebni zdravniki) ter družinskih oskrbovalcev, razširjene možnosti zdravljenja, razbremenitev splošne stigme, strahu, na koncu pa je omenjena še dodatna finančna obremenitev, ki jo prinese demenca.

V zaključku smo bralci ponovno deležni podanih smernic v obliki nagovora k temu, da zdrav pristop k življenju lahko - vključno z nekaterimi organizacijsko-sistemskimi spremembami -  pripelje evropsko prebivalstvo do aktivnega staranja.