Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Od približno 4,5 milijonov Američanov, ki so oboleli za Alzheimerjevo boleznijo, jih več kot dve tretjini živi v domačem okolju, kjer jih oskrbujejo družina ali prijatelji. Pričakovati je, da se bo število obolelih za to boleznijo do leta 2050 potrojilo, kar pomeni, da jih bo takrat 13,2 milijona, in za večino bodo morali skrbeti njihovi družinski člani. Bolezen družinskih članov ima močan vpliv na njihove družinske oskrbovalce.

Inštitut MetLife Mature Market je letos izdal poročilo o oskrbovalčevem doživljanju oskrbovanja (The MetLife Study of Alzheimer’s Disease: The Caregiving Experience). V študijo so vključili tako bolnike z Alzheimerjevo boleznijo (AD) kot z drugimi podobnimi demencami ter jih obravnavali pod skupno oznako »bolniki z Alzheimerjevo boleznijo«. Alzheimerjeva bolezen je med starimi ljudmi najpogostejši povzročitelj demence. Anketirali so 423 primarnih oskrbovalcev ljudi, starih 65 let in več; 178 oz. 42% je oskrbovalo osebe z AD, vključno s tistimi, ki so imeli hkrati AD in težjo fizično bolezen, 245 oz. 58% oskrbovalcev pa je oskrbovalo osebe, ki so imele resne fizične težave, vendar ne demence. Zanimala jih je razlika v tem, kako družinski oskrbovalci doživljajo oskrbo sorodnika z AD in kako tisti, ki oskrbujejo človeka s težjo fizično boleznijo.

Profil anketiranih oskrbovalcev se ni bistveno razlikoval glede na razlog (bolezen), zaradi katerega je bila oskrba potrebna. Tako so oskrbovalci po povprečni  starosti spadali v srednja šestdeseta leta. Partnerji oskrbovalci so bili v povprečju stari 75 let, otroci 51 let, 60 let pa drugi neplačani oskrbovalci. Povprečna starost oskrbovanih oseb je bila 79 let. Skoraj tri petine oskrbovalcev je bilo žensk. Polovica oskrbovalcev v obeh skupinah je oskrbovala zakonca, dobra tretjina pa je oskrbovala starše oz. tasta/taščo. Skoraj štiri petine oskrbovalcev je bilo poročenih, še nekaj odstotkov višji delež je imel otroke, ki pa so večinoma živeli od staršev v razdalji do 40 km in ne skupaj z njimi. Dobri dve tretjini oskrbovalcev je živelo skupaj z osebo, kateri so nudili oskrbo. Obe skupini oskrbovalcev sta oskrbovali okoli 3 leta; oskrbovalci bolnikov z AD so oskrbovali 3 mesece več.

Raziskava je pokazala, da tisti, ki oskrbujejo družinskega člana z AD, nudijo več ur oskrbe (47 ur na teden) kot oskrbovalci fizično bolnih starih ljudi (33 ur na teden). Oskrbovalci bolnikov z AD so doživljali tudi več stresa ter so omenili, da je njihovo oskrbovanje vplivalo na njihovo zdravje. Oskrbovalci so bili na splošno sicer dobrega zdravja, vendar pa je tretjina oskrbovalcev bolnikov z AD in dobra petina oskrbovalcev fizično bolnih dejala, da se je njihovo zdravje zaradi oskrbovanja poslabšalo. Posamezniki, ki so oskrbovali družinskega člana z AD, so 45% bolj verjetno kot oskrbovalci fizično bolnih dejali, da je oskrbovanje povzročilo poslabšanje njihovega zdravja.

Medtem ko je pri večini zaposlenih oskrbovalcev, ne glede na bolezen oskrbovane osebe, oskrbovanje vplivalo na njihovo delo, pa je večji delež družinskih oskrbovalcev, ki so oskrbovali osebo z AD, moral prenehati z delom. Tako je prenehalo z delom 10,6% oskrbovalcev oseb z AD in 4% oskrbovalcev fizično bolnih. Povprečna starost zaposlenih oskrbovalcev je bila 54 let.

Kot so ugotavljali raziskovalci, so stroški oskrbovanja osebe z AD v skupnosti za 31% višji od stroškov oskrbe z resnimi fizičnimi težavami. Pokazalo se je tudi, da so oskrbovalci, ki so živeli z oskrbovano osebo, nudili 63% več ur oskrbe tedensko kot ostali oskrbovalci. Prav tako so ženske oskrbovalke nudile 17% več ur pomoči tedensko kot moški oskrbovalci. Raziskovalci so ugotovili, da večje število ur plačane pomoči ni zmanjšalo števila ur družinske oskrbe. Pač pa se je spremenil tip oskrbe, ki so ga nudili družinski oskrbovalci – ti so zagotavljali več osebnega družabništva, skrbeli so za kvaliteto življenja stare osebe, ne pa tako kot prej, ko so se osredotočili le na njene osnovne potrebe.

Rezultati raziskave zajemajo razlike med oskrbovalci oseb z AD in oskrbovalci težje telesno bolnih. Pomembno je spoznanje, da je formalna oskrba dopolnilo družinski oskrbi, ne pa njeno nadomestilo, kar velja tudi za naš prostor.