Avtor: Julia Doria, datum: 11.2.2010

Čim starejši je človek, tem bolj se čuti porinjenega na stranski tir: priznati mora vodstvo ljudem, ki jih je do nedavna  imel še za nezrele in otročje. Mladi naj se tedaj ne čudijo, ako stari v »novih časih« in  »novih ljudeh« vidijo »vse slabše«, kot je bilo nekoč. Novi čas jim je »nevaren«, »neizobražen«, »pokvarjen«. »Kam plovemo?« Mladi svet naj se zaveda, da bo čez kakih trideset let sam prav tako gledal na rod, ki je sedaj še v zibelki. Zaveda naj se, da brez ugovora nihče ne spusti vajeti iz rok, dokler čuti še količkaj moči v sebi; to bi bilo neživljenjsko. (str. 137)

Za starše je tudi odraščanje otrok velika preizkušnja. Oče in mati sta spočetka varuha, vzgojitelja in učitelja, končno pa jih morata odpustiti kot »zrele« na samostojno življenjsko pot.

Pri tem sta vedno bolj ali manj prikrajšana v svoji težnji po »oblasti«, po »komandi«. Zlasti velja to za očeta. Ne more se prav vživeti v to, da je sin že samostojen, da morda že celo več ve kot on; da utegne biti sinova odločitev pametnejša kot njegova lastna. Izobražen sin očetu večkrat svetuje, kako naj ravna; oče se ne zmeni; ko mu pa isto stvar svetuje starejši, neprimerno manj izobražen človek, ga takoj uboga.  Niti ne zaveda se tega.  A morali bi se tega zavedati stari in mladi; le tako bi znali drug drugega spoštovati in biti obzirni v svojih željah. (str. 138)

Mnogi starši z žalostjo in bridko občutijo, kako se jim otroci izmikajo, ko se ženijo in možijo, ustanavljajo svoje družine, dobivajo otroke in namesto da bi še naprej »ubogali«, že sami »gospodujejo« nad svojimi  otroki in celo nad njimi samimi… Od tod čuden primer, da oče, ki se je sam že tretjič poročil, svojim tridesetletnim  otrokom z vso silo brani, da bi se poročili. (str. 140)

Bridkost izgube »življenja«, oblasti in ljubezni omilijo vnučki. Vnuki veliko pomenijo v življenju starih; so jim vir veselja, ki ga smejo brez odgovornosti uživati. Stara mati in oče sta vnukom dobra, popustljiva in ljubezniva do njih, kakor do svojih otrok nista znala biti. Zlasti stara mati zna ljubezen do vnukov včasih »izrabiti« tudi za orožje v boju z lastno hčerko.

Nadomestilo za izgubljeno ljubezen najde star človek le, ako more še za koga ali za kaj skrbeti. Nesrečen je, ako čuti, da ni več potreben. Zavedati se mora, da je še potreben ali vsaj koristen s svojim delom.(str. 141)

Starost in njena preteklost

Vrnitev k preteklosti in  pogost spomin nanjo pomeni, da je človek zapustil živi tok življenja, da ne more več gledati v prihodnost, zato se obrača tja, kjer najde mir in varnost. V preteklost se zatekamo šele, kadar ne dohajamo več življenjskega toka, če se v svetu, ki nas obdaja, več prav ne znajdemo in ne počutimo domačega, kakor smo se nekoč, v letih moči. (str. 142)

Značilno za staranje je, da sredi dneva na mah priplavajo podobe, spomini iz preteklosti, malenkostni dogodki, na katere morda že več desetletij nismo nikoli več mislili. (str. 142)

V spominih se obnavljajo predvsem otroška leta, manj zrela življenjska doba. Spomin jim obuja glasba, petje, a tudi »nižji čuti«, zlasti vonj, kar je zelo čudno, a zato nič manj resnično, tako da Schopenhauer pravi: »Vonj je čut spomina.« (str. 142)

Ko človek gleda v preteklost, pri tem nehote z njo obračunava. Zavest, da se ne dá več ponoviti in popraviti, ga navdaja s čudno grenkimi čustvi kesanja in obžalovanja. Nekateri stari večkrat strahotno trpijo. Hude očitke vesti imajo. Očitajo si, da so toliko lepih let brez koristi preživeli, zapravili; koliko lepih priložnosti za dobra dela so zamudili; napačno so živeli; šli so za zgrešenimi cilji; koliko so grešili zoper družino, zoper bližnje, zoper sebe. (str. 143)

Vzrok nemirne vesti je pri starih v duševni otožnosti ali potrtosti in v nam težko doumljivih spremembah ali doživetjih v telesu. Potrtost je lahko posledica kakega srečanja z osebami ali spomina na pretekle dogodke, ki so že nekoč  slabo nanj vplivali, sedaj pa se to doživetje obnovi. (str. 144)

V starosti peša zapomnjivost; ljudje tožijo: »Nič si več ne morem zapomniti; le s težavo se še česa naučim.« A tudi spomin jim peša; letnic, imen, ki so jih nekoč poznali, se več ne spominjajo. Čudna praznina nastaja tam, kjer je bilo prej polno dogodkov, zanimivosti, imen in podatkov. (str. 145)

Star človek si najbolje v spominu ohrani podatke iz zgodnjih let; čim dalje pa gre naprej, tem manj se spominja; najmanj pa ohrani v spominu neposredno preteklost, se pravi pravkar doživljeno sedanjost. Ne ve, kam je pred eno uro spravil površnik, klobuk. Niti lastne obleke ne prepozna več. Potem pa se jezi, da mu jo je nekdo zamenjal. Ne prepozna več svojih znancev. (str. 146)

Ne ve,  ali je bilo že poldne ali ne, in se jezi: »Saj mi niti jesti ne dajo!« - čeprav je pred eno uro jedel. Jezi se, da mu je nekdo skril ključe: »Ključe skrivajo pred menoj!« - čeprav ima ključ v  žepu. Ne zna se več prav obleči, natika si hlače na roke, ne najde svoje postelje. Govori v hladnem luknjičavem spominu o stvareh, ki jih drugi ne razumejo, in napravlja vtis, kakor da se mu blede, čeprav se mu ne, le spomin mu je tako nepopoln, da je njegovo govorjenje nesmiselno.

Vrzeli skuša dopolniti z domišljijo. Zato pripoveduje o dogodkih in stvareh, ki jih nikoli ni doživel. Mladi, ki tega ne razumejo, se krivično zgražajo: »Ne veste, kako nesramno naš stari laže.« Stari pridejo v hudo zadrego, če jih primemo ostro za besedo. Saj ne lažejo in zmote svojih pripovedovanj se ne zavedajo.(str. 146)

Starost in njena prihodnost

Mladi so polni hrepenenja in načrtov, upanja in vzorov, zato težijo naprej; nestrpni so; čas jim gre prepočasi, ker bi radi čimprej in čim zanesljiveje dosegli svoje cilje. Zato jim pogled v prihodnost doživetje ali občutek časa in njegov potek še podaljša. Dolgčas jim je. Pri starih je to ravno narobe. Njim se nikamor več ne mudi; nasprotno, čutijo se pomaknjene že predaleč naprej.

Zato se mnogi na stara leta prav nič ne dolgočasijo. Znajo živeti s starostjo kot prijateljico, pravi lepo Goncourt. To je veljalo nekoč zlasti za francoske gospe, češ da so »znale stare biti«. Človek se pomakne nekako v ozadje, gre v zatišje, živi, če ga preveč ne motijo starostne nadložnosti (bolezni), nemoteno življenje, kakršno si je prej vse življenje zaman želel.(str. 150)

Viljem Humboldt trdi, da je večerni pogled na življenje »vedra umirjenost«. Star človek se bolj ali manj nagiblje k skrivnostnosti, kakor da bi veljalo tudi za druge ljudi, kar Indijci pravijo o sebi, češ da mora biti vsak braman najprej učenec, potem družinski oče, nato vojak in končno samotni brat.(str. 153)