Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 11.2.2010

Število starih judi, potrebnih dolgotrajne nege, v razvitih družbah iz leta v leto narašča. Pri dolgotrajni negi gre za kombinacijo storitev za ljudi, odvisnih od pomoči drugih pri osnovnih vsakdanjih dejavnostih. Ko se bo baby-boom generacija v naslednjih treh desetletjih postarala, bo potreba po tovrstni negi naglo porasla. Kako so vlade v državah OECD odzivajo na naraščajočo potrebo po dolgotrajni negi? Kaj so že storile, da bi povečale dostop do tovrstne nege in izboljšale kvaliteto storitev? Ali že obstajajo primeri uspešne strategije, ki omogoča večjemu številu starih ljudi ostati na njihovem domu tudi, ko so že odvisni od pomoči drugih? To so vprašanja s katerimi se ukvarja ta študija o zadnjih trendih v dolgotrajni negi starih ljudi v devetnajstih državah OECD (Avstralia, Avstrija, Kanada, Nemčija, Madžarska, Irska, Japonska, Koreja, Luksemburg, Nizozemska, Nova Zelandija, Norveška, Mehika, Poljska, Španija, Švedska, VB, ZDA). Študija obravnava spoznanja držav, ki so šle v zadnjem desetletju skozi vrsto reform. Avtor je analiziral trende v porabi, financiranju in številu prejemnikov oskrbe, ter posebno pozornost namenil programom, ki uporabnikom storitev omogočajo izbiro možnosti oskrbe, vključno z denarnim nadomestilom za družinske oskrbovalce. Glavni cilj te študije je bil: 1. kategorizirati in analizirati različne oblike pomoči, ki dovoljuje uporabnikom pomoči v domačem okolju več izbire, ter analizirati pogostost teh oblik v izbranih državah; 2. oceniti izid z vidika fleksibilnosti, kvalitete oskrbe, zadovoljstva in pogojev za oskrbovalce; 3. analizirati vplive, ki jih ima tovrstna oskrba na zaposlovanje in fiskalno politiko. Pokazalo se je, da oblike politik in stopnja pomoči, ki jo zagotavljajo države med državami močno varirajo.

Velik delež ljudi, ki se bo v prihodnjih desetletjih postaral lahko ogrozi finančno trdnost trenutnih sitemov zdravstva in dolgotrajne nege. V tem kontekstu, bosta morala biti javno financirana pomoč na domu in plačilo za neformalno oskrbo zelo skrbno načrtovana. Povečuje se število let, ki jih bo posameznik preživel v obdobju po upokojitvi, to pa predstavlja vse večje število zdravih in aktivnih starih ljudi, ki so potencialno zelo dragocen vir za neformalno oskrbovanje. Avtor vidi rešitev prej omenjene situacije v prenosu obveznosti za neformalno nego z otrok v aktvni delovni dobi na aktivne stare ljudi – partnerje, sosede, druge v lokalni skupnosti. Vendar pa ima tudi tovrstna rešitev precej pomanjkljivosti kar dobro izpostavi študija Erlinghagena in Hanka, ki jo predstavljamo v nadaljevanju.