Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 11.2.2010

Do leta 2050 bo le 1,2 milijarde od 1,5 milijard starih ljudi živelo v manj razvitih državah. Le  22% starih ljudi bo živelo v državah, ki jih danes prištevamo med bolj razvite. Ta demografski trend bo, kot je bilo že večkrat povedano, močno vplival na zdravstvo in socioekonomski razvoj vseh svetovnih držav. Na staranje prebivalstva lahko gledamo kot na zgodbo o človekovem uspehu, ki pa hkrati prinaša vrsto težkih izzivov. Madridska svetovna konferenca o staranju je leta 2002 postavila v ospredje tri prioritetna področja: stari ljudje in ekonomski razvoj, podaljšanje zdravja in blagostanja tudi v obdobje starosti ter zagotavljanje podpornega okolja. Ta posebna številka revije Population Bulletin obravnava več problematik, ki spadajo pod omenjene prioritete. Avtorja skozi sedem poglavij predstavita problematiko globalnega staranja prebivalstva:

1. globalni proces staranja (najstarejših 20 svetovnih držav – ravno na repu je Slovenija, opredelitev starih, najstarejši stari, .... );

2. demografski vplivi na staranje (spremembe v starostni strukturi in pričakovani življenjski dobi; rodnost in umrljivost, starostna struktura prebivalstva v bolj in manj razvitih državah, ...);

3. staranje in upad števila prebivalstva (fenomen brez primere: sočasno staranje prebivalstva in vsesplošen upad celotnega števila prebivalstva v nekaterih državah – po projekcijah naj bi do leta 2030 11 držav izgubilo vsaj milijon ljudi. V Rusiji naj bi število prebivalstva upadlo za 12 milijonov, na Japonskem za 11, v Južni Afriki pa za 10 milijonov (pri slednji, zaradi umrljivosti zaradi virusa HIV/Aidsa);

4. spremembe v zdravju (merjenje odvisnosti, izzivi, ki jih prinaša Alzheimerjeva bolezen in demenca, vpliv virusa HIV na staranje prebivalstva v manj razvitih državah, ...)

5. spol in staranje (starostna sestava starih ljudi, zakonski stan, ...);

6. medgeneracijski odnosi (družinska struktura, s kom živijo stari ljudje, oskrbovanje, ...);

7. delo, upokojevanje in blaginja (sodelovanje na trgu delovne sile po 50-em letu, pokojninski sistemi in pokojninske reforme, ekonomska rast, staranje in nacionalna varnost, ...).

Avtorja omenita, da je bilo leta 2004 na svetu 461 milijonov starih ljudi (65 let in več). Njihovo število se je v enem letu povečalo za 10,3 milijone. Ta trend se bo nadaljeval tudi v naslednjem desetletju. Poleg tega 60% svetovnega starega prebivalstva živi v manj razvitih državah, kar predstavlja 279 milijonov ljudi. Do leta 2030 se bo ta delež povečal na 71% oz. 690 milijonov ljudi. Najstarejša država na svetu je Italija z 19% starih ljudi. Med drugim avtorja na kratko predstavita tudi obstoječe družbene teorije o staranju, ki jih navajamo: teorija vlog, teorija aktivnosti, teorija umika, teorija kontinuiranosti, subkultura teorije staranja, modernizacijska teorija, teorija izmenjave, feministična teorija  (str. 35). Predstavita model uspešnega staranja, ki vsebuje tri elemente: neprisotnost bolezni in odvisnosti, vključenost v družbo, visoko kognitivno in fizično delovanje. Omenjena revija je zanimiva, saj strnjeno ponuja pregled problematike staranja danes in v prihodnje ter opozarja na izzive, s katerimi se bo morala družba spoprijeti.