Avtor: Blaž Lenarčič, datum: 11.2.2010

Zaradi višanja pričakovane življenjske dobe in nenehnega povečevanja deleža starih ljudi v razvitem svetu postaja problem samostojnosti starega človeka v današnji družbi vse aktualnejša in pomembnejša tema ne le na znanstvenem, ampak tudi na širšem družbenem področju. Učinki, ki jih ima staranje na ljudi povzročajo postopno oženje samostojne obvladljivosti tako bivalnega okolja kot tudi lastnega telesa, ki v večini primerov postopno privede do življenja omejenega zgolj na lastno stanovanje.

Najodmevnejše delo v slovenskem gerontološko-sociološkem znanstvenem prostoru s področja samostojnosti starih ljudi brez dvoma predstavlja monografija Ide Hojnik-Zupanc z naslovom Samostojnost starega človeka v družbeno-prostorskem kontekstu. V njem avtorica med drugim ugotavlja, da se s fizično onemoglostjo posameznika zmanjšuje tudi njegova prostorska mobilnost, fizični prostor pa mu postaja ovira za dostopnost do ljudi, stvari in informacij. Skratka, življenje starega človeka sčasoma postaja vse bolj omejeno zgolj na stanovanje, s čimer posameznik postaja omejen tudi v svoji samostojnosti, kar v ekstremnih primerih lahko privede do popolne družbene izolacije. Pomembno sredstvo, ki preprečuje oz lajša nesamostojnost starih ljudi predstavljajo novi tehnološki pripomočki, ki omogočajo preseganje časovno-prostorskih omejitev oz. prispevajo k fizični mobilnosti starih ljudi, kot tudi (umetno) izboljšujejo njihove senzorne ter perceptivne sposobnosti. 

Maja 2003 se je v Lizboni pričel projekt ˝Hiša prihodnosti˝ (House of the future), ki so ga postavili v Muzeju komunikacij; hišo je oblikoval vodilni Portugalski arhitekt Tomas Taviera. V prvi vrsti je namen projekta prispevati k širjenju uporabe tehnoloških pripomočkov v vsakdanjem življenju starih ljudi. Zaradi tega so v okviru projekta predstavljeni predvsem pripomočki, ki starim ljudem omogočajo lažje in samostojnejše življenje,  med katere sodijo: prilagojen telefon, ki omogoča lažje odčitavanje številk, ˝govoreča˝ kuhinja, samodelujoči sesalec, naprave, ki jih upravlja človeški glas ipd. Poleg tehnoloških pripomočkov pa Hiša prihodnosti vsebuje tudi arhitekturne rešitve, ki prispevajo k reševanju fizične (ne)mobilnosti starih ljudi. Tako hiša nima stopnic, ampak klančine, prav tako nima vrat med posameznimi sobami zaradi lažjega prehoda, ipd.

Da je samostojnost starih ljudi pomembna tema v današnji družbi tudi na nivoju vsakdanjega življenja med drugim dokazuje tudi 20.000 obiskovalcev, ki so leta 2004 obiskali Hišo prihodnosti, organizatorji pa pričakujejo, da bo njihovo število v letošnjem letu še bolj poraslo. Glavni ustvarjalci in oblikovalci Hiše prihodnosti so raziskovalci iz lokalnih univerz, poleg tega pa lahko s svojimi idejami in nasveti sodelujejo pri izboljšanju pripomočkov tudi vsakdanji obiskovalci, med katerimi so posebej zaželeni stari in hendikepirani ljudje. Kot je bilo že omenjeno projekt poteka s tesnim multidsciplinarnim sodelovanjem skupin profesionalcev in akademikov katerih cilj je doseči optimizacijo Hiše prihodnosti in na takšen način prispevati k fizični (prostorski) in družbeni (javne razprave) samostojnosti starih ljudi .

V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi dogajanje na Japonskem, kjer se delež starih ljudi tako hitro veča, da jim oskrbniške službe s svojimi storitvami ne morejo več slediti. Japonski raziskovalci vidijo rešitev tega problema v razvijanju posebnega robota, ki bi oskrboval oz. pomagal pri negi starega človeka. Nedavno so japonski znanstveniki razvili robotsko obleko, ki staremu človeku s šibkimi mišicami olajša gibanje. Gre za oklepu podobnega robota opremljenega s posebnimi senzorji, ki si ga star človek nadene na roke in noge. Motorji robota imajo senzorje, ki zaznavajo živčne impulze, katere proizvajajo možgani, ko želi posameznik premakniti določeno okončino in mu jo pomagajo premakniti. Glavni cilj tega projekta je povečati oz. omogočiti fizične zmožnosti starih ljudi, ter jih na takšen način dlje časa ohraniti samostojne.

Nesporno dejstvo je, da so stari ljudje v večini primerov zadovoljnejši, če lahko tudi v pozni starosti ostanejo na svojem domu v poznanem okolju, kjer jim je z različnimi oblikami pomoči omogočena tudi določena samostojnost. Zaradi tega večina držav razvitega sveta usmerja ukrepe varstva starih ljudi v smer ki omogoča da ostanejo na domu. Kot je ugotavljala že Ida Hojnik-Zupanc med te države sodi tudi Slovenija in sicer s  spodbujanjem ukrepov, ki omogočajo starega človeka čim dlje ohraniti v domačem okolju. Vendar pa v Sloveniji trenutno ne gradimo na pomoči, ki jo omogoča tehnologija, temveč na pomoči, ki jo omogočajo ljudje (družabniki, varstvo v dnevnih centrih, pomoč na domu ipd.). Kar pa ni presenetljivo, saj je uvajanje novih tehnologij v življenje starega človeka in ugotavljanje posledic tega procesa sorazmerno mlado raziskovalno področje, ki je šele v zadnjih letih začelo pridobivati na pomenu. Med tehnološkimi pripomočki, ki omogočajo določeno samostojnost in varno bivanje starega človeka (če izvzamemo različne proteze) je v Sloveniji trenutno na voljo le varovalno alarmni  sistem.