Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 11.2.2010

HelpAge International je izdal poročilo o škodi, ki jo je povzročil starim ljudem lanskoletni cunami. V njem obravnavajo posledice cunamija s katerimi se morajo soočati stari ljudje v Indiji, Indoneziji, Šri Lanki in na Tajskem. V prvem delu poročila je predstavljen položaj starih ljudi v Aziji. Ta starostna skupina bo v prihodnih desetletjih predstavljala najhitreje rastočo skupino prebivalstva. Velik delež starih ljudi je bil že pred cunamijem med najrevnejšimi − v Indiji npr. po ocenah 40% starih ljudi živi pod mejo revščine −, potem pa je še ta prizadel revnejša območja.

Drugi del poročila ponuja podatke o umrlih in brezdomcih med starimi ljudmi ter daje kritično oceno pomoči starim ljudem po cunamiju. V cunamiju jih je na teh območjih po ocenah strokovnjakov umrlo okoli 14 tisoč, 93 tisoč pa jih je ostalo brez doma. Raziskovalci so naleteli na pomanjkanje podatkov o starostni in spolni sestavi prizadetih, kar naj bi posledično tudi povzročilo, da so bili stari ljudje pogosto spregledani in diskriminirani. V poročilu omenjajo, kako so bili stari ljudje še posebej ranljivi po cunamiju, kajti pogosto zaradi diskriminacije ali pa pomanjkanja informacij niso prišli do potrebne zdravstvene pomoči, hrane in denarne pomoči. Poleg tega opozarjajo, da stare ljudi niso vključili v različne dejavnosti oz. oblike pomoči, ki bi jo lahko oni nudili prizadetim. Reševalci sojih namreč obravnavali le kot prejemnike pomoči, ne pa tudi kot na osebe, ki lahko aktivno pomagajo, tako kot so bili vajeni tudi prej. V Aziji predstavljajo stari ljudje skoraj 10% prebivalstva in pred cunamijem so aktivno podpirali družine, tako denarno kot tudi pri skrbi za vnuke in različnih drugih opravilih. Ravno zato želijo biti tudi sedaj vključeni v procese odločanja kako naprej po tej katastrofalni nesreči. 

HelpAge International v tem poročilu ponuja vrsto priporočil za vlade in organizacije, ki pomagajo v kriznih situacijah. Ta priporočila naj bi upoštevali v prihodnjih akcijah reševanja prizadetih v katastrofah.  Med drugim naj bi upoštevali, da so stari ljudje ranljiva skupina, hkrati pa tudi skupina, ki lahko pomaga v reševalnih akcijah v njihovi skupnosti tudi po katastrofah.  

To poročilo med drugim prinaša univerzalno sporočilo, ki je pomembno tudi za nas, namreč, da stari ljudje niso le pasivni prejemniki pomoči v družbi, temveč da so tudi ativni člen v družbi, zato jih je treba vključevati v procese odločanja.