Avtor: Jože Ramovš, datum: 11.2.2010

 O letošnjih »Mohorjevkah« pišem iz dveh razlogov.

Prvi so same »Mohorjevke« – redna knjižna zbirka najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe. Ta zbirka je že več kakor 150 let predbožični kulturni dar članom Mohorjeve družbe. Člani Mohorjeve družbe pa niso bili nepomembna skupinica, ampak tudi množica sto in več tisoč slovenskih družin, ki so »Mohorjevke« naročali, jih brali ob zimskih domačih opravilih skupaj kot družina in kot posamezniki. »Mohorjevke« so častitljiv prvak opismenjevanja, bralnega izobraževanja in kulturnega bogatenja mlade, srednje in tretje generacije v slovenskem narodu.

Redna zbirka »Mohorjevk« je v bralnem kultiviranju slovenskega naroda to, kar je reka Sava med našimi vodami: izvira na tleh domačega duha iz Slomškovega izvira sredi 19. stoletja in se vije po tleh naše zgodovine do današnjega dne. Bili so časi, ko je Mohorjeva družba kot edina ali najmočnejša založba napajala večino narodovega telesa. Po drugi svetovni vojni izdajajo »Mohorjevke« vse tri sestrske Mohorjeve družbe:  »celjska« v matični domovini, »celovška« na avstrijskem Koroškem in »goriška« v Italiji. Celjska ima še vedno zavidljivo visoko naklado sedem tisoč izvodov redne zbirke, ob njej pa izda letno še blizu sto knjižnih naslovov za najrazličnejše potrebe in okuse bralcev. Redno zbirko od nekdaj sestavlja poleg obširnega koledarja še vsaj eno leposlovno delo – »večernice«, poljudnoznanstvena knjiga, knjiga za otroke in še kaj.

Danes spada slovenski človek po pismenosti med najbolj razvito četrtino Zemljanov. Elektronska in avdiovizualna občila ter storilnostna šola z dresuro informacij pa ga ogrožajo z novo polpismenostjo, ko ljudje izgubljajo kulturno in socialno razgledanost, ne znajo miselno povezovati sedanjosti s preteklostjo in prihodnostjo, ne zmorejo ustvarjati odgovorne razdalje med svojim trenutnim občutjem in celoto svojega življenja ter sožitja z drugimi ljudmi. Dobra zaščita proti tej nevarnosti je poglobljeno branje knjige. Zato so dragocene pobude za dviganje bralne kulture, kakršna je gibanje za bralno značko pri otrocih v osnovnih šolah, branje z Manco Košir pri izobraževanju odraslih, ipd.

Na Inštitutu Antona Trstenjaka s posebno skrbjo gojimo biblioedukacijsko metodo – to je socialno učenje za lepše medčloveško sožitje s pomočjo branja in pisanja. V naših programih za kakovostno staranje in sožitje generacij ter psihoterapevtskih in socioterapevtskih programih so dobra knjiga, redno branje ter zapisovanje utrinkov v osebni bralni dnevnik nepogrešljiv pripomoček za zboljšanje kakovosti osebnega življenja in medčloveškega sožitja. Več sto ljudi, ki se letno usposabljajo na naših tečajih, prejme majhno zbirko literature in poseben »bralni rokovnik«, ki je kombinacija tiskanega priročnika in dnevniškega bralnega zvezka. Pri vseh naših tečajih posvetimo vsaj desetino časa izmenjavi dobrih izkušenj vsakega udeleženca ob branju prejete literature in zapisovanju utrinkov v bralni dnevnik pod geslom: Če si človek lepo misel, ki jo prebere ali se mu posveti ob branju, sproti zapiše v svoj bralni dnevnik, mu ostane kot dragoceno osebno bogastvo, če tega ne stori, pade v brezno pozabe. Ker potekajo naši tečaji v majhnih skupinah po en dan skozi več tednov ali en dan mesečno skozi vse leto, se takšna biblioedukacijska metoda dobro obnese in pri marsikom utiri kot dobra osebna navada. Pri tečajih za kakovostno staranje in lepše sožitje med ljudmi je naš cilj, da si družina ali posameznik oskrbi zbirko dobrih knjig o staranju in sožitju med ljudmi, ki dobijo svoje mesto v družinski ali osebni knjižnici ob kuharicah ali knjigah o negi dojenčka. Med tečajem se naučijo, kako knjigo koristno uporabljati: kar preberemo o medčloveškem sožitju, primerjamo z lastno življenjsko izkušnjo, pomembno ali lepo misel zapišemo v svoj bralni dnevnik in jo ob priliki pripovedujemo drugemu ali drugim.

Inštitut nabavi posamezne knjige, ki posebej odgovarjajo našim potrebam pri tečajih, tudi v več sto izvodih letno. Ena tistih, ki sodijo v osebno ali družinsko knjižnico o staranju in sožitju generacij, je tudi med letošnjimi »Mohorjevkami«. Preden jo predstavimo, se pomudimo pri letošnji redni zbirki celjskih »Mohorjevk«.

Njen dolgoletni urednik Matija Remše je pripravil Mohorjev koledar za leto 2005, ki na 296 straneh nudi poleg izčrpnega koledarskega dela še več deset prispevkov – od aktualnih dogodkov do spominjanja ob obletnicah velikih Slovencev, od poučnega do šaljivega branja. Obširno knjigo Vladar Samo (512 strani) je prispeval 90-letni nestor slovenskih prevajalcev, pisatelj Janko Moder; to prijetna zgodovinska pripoved iz zgodnjega časa naših slovanskih očetov. Prijetno branje so tudi avtobiografske in družbenokritične humoreske pisatelja Narteja Velikonja (1891-1945), ki ga mnogi ne poznajo, ker je bil po usmrtitvi zamolčan. Knjiga Tončke Stanonik Lučka na klekljarskih počitnicah z lepimi ilustracijami Jelke Reichman je v prvem delu zgodba za mlade, v nadaljevanju pa prikupen poljudnostrokovni priročnik o klekljarstvu v Sloveniji in po svetu. Zgodba o Lučki iz mesta, njeni mami ter stari mami in starem očetu je prijetna narodopisna zgodba o razmerjih in odnosih otroške, srednje in tretje generacije v zadnjih desetletjih.

Zadnja knjiga, Domača nega, je priročnik za nego starega, invalidnega ali drugače onemoglega človeka v domači družini – ta je drugi razlog za naš prispevek v gerontološki reviji. Avtorice Alojzija Fink, Pjerina Mohar in Anica Sečnik so medicinske sestre s specializirano izobrazbo za nego bolnika in onemoglega starega človeka ter bogato pedagoško prakso s tega področja na Srednji zdravstveni šoli in drugod.

Knjiga je razdeljena na 14 poglavij, ki jim je dodano 3 strani literature, stvarno kazalo in 6 praznih strani za lastne zapiske. Sistematično so obdelana vsa pomembna vprašanja o domači negi bolnega ali onemoglega starega človeka. Prvi dve poglavji govorita o pripravi na negovanje varovanca in o varovančevem okolju. Sledijo poglavja o urejanju postelje, o pomoči pri vzdrževanju varovančeve osebne higiene, pripravi na njegovo spanje in počitek, o vplivu dolgotrajnega ležanja in omejene gibljivosti na organizem, o pomoči pri gibanju, hranjenju in izločanju varovanca ter poglavja o opazovanju varovanca (merjenja), jemanju zdravil, najpogostejših težavah v starosti, spremljanju umirajočih ter o programih in organizacijah za pomoč starim ljudem. Vsa ta obširna snov je podrobno razčlenjena. Prikazana je povsem konkretno z besednimi opisi in slikami, obenem pa je pristop avtoric celostno človeški – pred očmi imajo človeka v njegovi telesno-duševno-duhovni razsežnosti; socialna spoznanja so nekoliko bolj v ozadju.

Domača nega je priročnik za svojce – samouke pri negi bolnega ali onemoglega človeka, prav tako pa tudi za poklicne negovalce; torej priročnik za področje, ki je iz dneva v dan bolj aktualno v letih, ko se naglo veča delež starega prebivalstva.