Avtor: Jože Ramovš, datum: 12.8.2010

Slovenska politika se je odločila, da v letošnjem letu sprejeme zakon o dolgotrajni oskrbi starih in drugih ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno pomoč drugih pri oskrbi in negi. S tem bo izpolnila svoje načrte in načrte prejšnjih vlad. Ko bomo imeli zakonsko in v praksi urejen sodobni sistem dolgotrajne oskrbe, se bo Slovenija uvrstila v svetovno elito petindvajseterce držav, ki so to področje že uredile v zadnjih petnajstih letih. Za celostno nacionalno ureditev sistema dolgotrajne oskrbe je skrajni čas, ker se slovensko prebivalstvo naglo stara, še hitreje se veča število onemoglih ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, razvoj tega področja pa je pri nas v zadnjih petindvajsetih letih zastal. Izkušnja kaže, da je sprejem sodobnega zakona o dolgotrajni oskrbi v vseh državah pomenil odločilni sunek v nagel razvoj področja.

Dejstvo, da neka država ureja z državnim zakonom novo področje, kaže, da gre za pomembne in pereče naloge. Če v njej živi demokracija, pripravljajo zakonodajno ureditev v široki javni razpravi s skupnim ciljem, da bo nov sistem čim bolj razvojno usmerjen. Pri razpravi o novem zakonu imajo veljavo strokovni argumenti in upoštevanje stvarnih možnosti. Tisti, ki odločajo o njegovi pripravi in sprejemanju, se dobro seznanijo s stanjem, potrebami in možnostmi v državi, prav tako pa z uspešnimi in manj uspešnimi ureditvami področja v primerljivih drugih državah. Dober zakon je vedno rezultat znanja, razgledanosti in politične poštenosti. V Sloveniji se zelo malo govori o našem demografskem stanju, o sodobnih načinih oskrbe onemoglih ljudi, o krepitvi medgeneracijske solidarnosti in o drugih vsebinah, na katerih temelji kakovost sistema dolgotrajne oskrbe. Razprava teče o ekonomskih in administrativnih vidikih oskrbe. Administrativne in kontrolne službe, upravljanje in finance so nepogrešljiva sestavina smiselnega, preglednega in razvojno usmerjenega sistema dolgotrajne oskrbe. Toda vsak župan v Nemčiji, skandinavskih in drugih na tem področju razvitih državah ve, da je veliko lažje zgraditi najbolj razkošen dom za stare ljudi, kot ga potem tako upravljati, da bo v njem življenje starih ljudi in zaposlenih teklo humano in vsem prijazno, da bo dom tesno povezan s krajem in bo le eden od manjših kamenčkov v mozaiku krajevnih programov za dolgotrajno oskrbo ter širše: za kakovostno staranje in krepitev solidarnosti med mlajšimi in starejšimi v občini. Župani v teh državah dobivajo volitve zaradi uspehov pri dobrem delovanju teh programov v zadovoljstvo vse skupnosti in ne zaradi gradenj stavb.

Človeški onemoglosti in ureditvi sodobnih sistemov dolgotrajne oskrbe smo se obsežno posvetili že v prejšnji številki naše revije. V tej številki razpravo o tem nadaljujemo z večjo mero poglobljene kritičnosti. Gre namreč za epohalno zadevo, ki bo odločilno usmerila usodo staranja in medgeneracijskega sožitja pri nas za naslednjih petdeset let, ko se bo staral plimni val velikih povojnih generacij. Staranje prebivalstva postaja najbolj pereče področje sožitja v vsej Evropi. Slovenija pri njegovem reševanju ne sme čakati, da bi se reševanja te naloge lotila zadnja, ker je demografsko med najbolj ogroženimi narodi; naša rodnost je za tretjino prenizka za obnavljanje domačega prebivalstva in s tem tudi za oskrbovanje onemoglih v prihodnje. Usoda humane ali nehumane dolgotrajne oskrbe starih ljudi se bo prihodnjega pol stoletja vrtela okrog ene glavne osi: krepitve nove solidarnosti med ljudmi, tudi med mlajšimi in starejšimi generacijami, kot je jasno povedala evropska politika v svojih dokumentih. Odločilno je vprašanje vzgoje za lepše in bolj kakovostno sožitje v družinah, vrtcih, vseh stopnjah šolanja, pri delovnem in menedžerskem usposabljanju, pri andragoškem vseživljenskem učenju in nenazadnje pri vseh vrstah gerontagoškega učenja upokojencev. Zakon o dolgotrajni oskrbi je pri tem razvoju Slovenije odločilno križišče. Na njem se bomo letos odločili bodisi za birokratsko, tehnokratsko in ekonomistično smer, ki demografskih problemov staranja in sožitja ne morejo rešiti – izkušnja kaže, da jih niti lajšati ne znajo ­– ali pa za humano smer s samo-vzgojo celotne narodne skupnosti v solidarnosti in kulturi lepega sožitja.