Avtor: Blaž Podpečan, datum: 12.8.2010

Zelo aktivna medgeneracijska skupina Mlinček iz Mlinš pri Zagorju ob Savi je na čelu z voditeljico skupine, Mojco Grden, leta 2007 izdala knjigo Zgodbe iz doline mlinov, v kateri so člani skupine zbrali življenjske zgodbe starih ljudi iz njihovih krajev. Takoj po koncu prvega projekta so že začeli razmišljati o drugem. V pičlih treh letih so presenetili z odličnim rezultatom - knjigo o nekdanjih krajih in ljudeh v 'dolini mlinov'.

Naravne danosti so omogočale, da je v današnji Krajevni skupnosti Mlinše - Kolovrat nekoč delovalo kar petnajst mlinov, ki so s svojo podobo in delovanjem ustvarili značilno sliko kulturne krajine; nenazadnje so najbrž kraju dali tudi ime. Danes mlini ne meljejo več, vendar je spomin nanje še vedno živ. Člani medgeneracijske skupine Mlinček so se odločili, da bodo ohranili spomin na nekdanje mlinarstvo, zato so obiskali starejše krajane in jih spraševali o nekdanjih opravilih in običajih, povezanih z mlinarstvom; si od njih izposodili in preslikali izvirne fotografije in dokumente ter pregledali zgodovinske pisne vire (arhivi, kronike). Rezultate svojega dela so predstavili v knjigi, ki je sestavljena iz petih poglavij. Posamezno poglavje uvaja silhueta slikarja Lojzeta Pokorna s krajevnim motivom ter odlomkom lirične pesmi z domoznansko tematiko, besedilo pa poleg fotografij krasijo tudi risbe Desanke-Bebe Kreča.

V prvem poglavju s poetičnim naslovom Tam smo doma, kjer nam je dobro, avtorici Marija Ribič in  Mojca Grden predstavita geografski položaj Krajevne skupnosti Mlinše - Kolovrat, materialne ostanke davne preteklosti, posamezne kraje ter zaposlitveno strukturo današnjega prebivalstva. Pri tem navajata zanimivo razlago imena kraja Mlinše, češ da je bilo v preteklosti v kraju 'mlinov še in še'. Razlaga sicer ni podkrepljena z dokazom, je pa nedvomno duhovita domislica. Za vsako od vasi avtorici navajata nekdanjo poselitveno sliko ter hišna imena starih domačij. Za primerjavo podajata število prebivalcev posamezne vasi v 2. polovici 19. stoletja in danes. Posebno pozornost sta avtorici posvetili številnim cerkvam in drugim pomembnim zgodovinskim objektom (npr. grad Kolovrat), o katerih so poleg zgodovinskih podatkov znani tudi podatki iz ljudskega izročila, ki je med domačini še vedno živo.

Drugo poglavje je posvečeno delovanju mlinov. Dolina je bila zaradi geografske lege primerna za razvoj mlinov, ki so v dolini mleli že v fevdalnih časih. Avtorja Marinka in Stane Brodar natančno orišeta zgradbo mlina, razporeditev prostorov v njem, delovanje mlina ter mlinsko orodje in priprave. Besedilo je nazorno ponazorjeno s fotografskim in slikovnim gradivom. Avtorice Vesna Drolc, Milena Veteršek in Marinka Brodar so se podrobneje posvetile procesu dela v mlinu, kot se ga spominjajo nekdanji mlinarji in njihovi potomci. Poleg samega procesa mletja so domačini podrobno opisali še druge delovne procese, npr. izdelavo sit, tesarstvo in mizarstvo. Izčrpni opisi ne govorijo le o postopku dela in delovnem orodju, temveč tudi o poteku delovnega dne, oblačilni kulturi, načinu dela. V nadaljevanju različni avtorji podrobno predstavijo vse mline na obravnavanem območju. Iz predstavitve krajev in stavb diha ljubezen do domačih krajev in običajev, kot jo pesniško izrazi Mojca Grden: “Najvišji vrh, ki se dviga nad tem koščkom zemlje, je Zasavska Sveta gora, ovita okrog in okrog z gozdom. Drevesa šepetajo svojo skrivnostno pesem, njihovo rahlo pošumevanje je blagodejno in umirja človekovo notranjost. Na Sveti gori je lepo, da malokje tako! Najlepše ob jutrih, ko se sonce pokaže na daljnjem vzhodu in ožari vrhove gora. Ali pa ob večerih, ko se sonce spušča za gore in se odpravlja spat. S poslednjim sijem sončnih žarkov ožari najvišje predele zemlje, da se ne moreš načuditi lepoti sončnega zahoda.” (str. 55) Za vsakega od mlinov so avtorji poskušali ugotoviti čas njegove postavitve ter kronološki pregled lastništva, dodali so še podatke, ki so jih zbrali na terenu ter izvirne fotografije in dokumente, povezane z mlinarstvom. Zanimivi so drobci iz življenjskih zgodb mlinarjev, ki jih avtorji podajajo v ločenih delih besedila (v okvirju). Nekdanji mlinarji in njihovi svojci so nanizali številne utrinke iz preteklosti, iz katerih lahko razberemo nostalgične občutke po minulih časih, pa tudi to, kako se je včasih usoda na čuden način poigrala z ljudmi. Vplivala je tudi na to, da se je kdo odločil postati mlinar. Nekomu je to 'omogočil' incident, ki ga je imel z nepriljubljeno učiteljico v osnovni šoli. Dogodek je fanta odvrnil od šole, a hkrati povzročil, da se je oprijel družinske tradicije mlinarstva. Iz zapisanih zgodb izvemo tudi, kakšni so bili nekdaj ljudje v 'dolini mlinov'. “Pogosto razmišljam, česa vsega se je moj oče poleg vsakodnevnega dela lotil na kmetiji. Bil je kovač, čevljar, cepil je jablane, hruške in češnje. Tudi kolarskih del se ni ustrašil. Kolaril je za domače potrebe. Izdeloval je brane, razno leseno orodje, izdeloval škope iz slame za pokrivanje streh. Še mletje v domačem mlinu je bilo njegovo opravilo. V marsičem mi je bil velik vzornik v življenju.” (str. 124) Poseben del poglavja govori o poljedelstvu in pridelavi žita. Pripovedovalci so postregli z zanimivimi, izčrpnimi podatki o vrsti nekdanjih žit ter celotnem postopku dela z žitom – od čiščenja žita za setev, priprave njiv, sejanja, žetve, mlačve; vse do poti žita v mlin in moke iz njega.

V petem poglavju so zbrane pripovedi iz 'doline mlinov'. V njih so nanizane življenjske zgodbe starejših domačinov ter opisi nekdanjih postopkov (npr. pranje perila) in običajev. V številnih zgodbah je mogoče zaznati močan vpliv ljudskega izročila, verovanj, pa tudi vraževerja podeželskega človeka. Knjigo zaključujejo kratki opisi o delovanju Krajevne skupnosti Mlinše, lokalnem šolstvu ter društvih, ki delujejo v krajevni skupnosti. Zadnja med predstavitvami društev je predstavitev medgeneracijske skupine Mlinček, ki je dala pobudo za zanimivo gesto: pred podružnično šolo Mlinše so postavili spominsko obeležje iz kamnov v spomin na nekdanjo mlinarsko dejavnost v kraju.

Knjiga Iz doline nekdanjih mlinov je dragocen vir podatkov tako za etnologa kot za vedoželjnega domačina, ljubitelja lokalne zgodovine. Morda bi bilo mestoma potrebno v njej kakšen podatek vrednotiti nekoliko bolj kritično ali ga jasneje predstaviti. Npr. na mestu navedbe stare hiše v Žvaruljah je v oklepaju podatek 'okoli leta 1464'. Bralec si tako ne more ustvariti jasne slike, kaj ta letnica pomeni. Podatek o omembi domačije v listinah? Datacijo, kot jo sporoča ljudsko izročilo? Omenjena letnica gotovo ne more pomeniti časa nastanka sedanje stavbe, saj jasno datiranih kmečkih hiš, ki bi se ohranile v današnji čas (razen na Primorskem) iz tega časa na Slovenskem ne poznamo. Omeniti moramo še eno stvar, ki jo pogrešamo v knjigi. To je večja prisotnost specifične jezikovne podobe kraja, krajevnega narečja. Življenje in delo v mlinu, kmečki običaji in verovanja - o vsem tem govorijo domačini, ki so (gotovo) pripovedovali v narečju svojega kraja. Zapis katere od zgodb v lokalnem narečju bi bralcu še bolj približal kraje in ljudi. Za lažje razumevanje pa bi lahko bili narečni izrazi na koncu knjige zbrani v obliki slovarčka. Morda pa smo s tem namigom prizadevnim članom medgeneracijske skupine Mlinček že dali pobudo za njihov naslednji projekt, saj od tako aktivne skupine pričakujemo, da nas bodo kmalu spet razveselili z novo knjigo.

Pomen nastajanja in izida knjige Iz doline nekdanjih mlinov ni le v ohranitvi podatkov iz preteklosti za prihodnje rodove. Urednica nam to nehote namigne v zaključni besedi, ko govori o zbiranju podatkov med starejšimi domačini: “Bilo je lepo prihajati med naše ljudi, ker si lahko vpraševal, poslušal, razmišljal in pletel zgodbe s človekom, ki je bil prijeten pripovedovalec.” (str. 231) Prav vrline, ki jih gojijo medgeneracijske skupine - sodelovanje, sožitje, povezanost, neposredna iskriva komunikacija - so članom medgeneracijske skupine Mlinček in njihovim številnim sodelavcem omogočile, da so svoje delo kronali s tako uspešnim rezultatom.