Avtor: Tanja Pihlar, datum: 12.8.2010

Avtor študije François Höpflinger je častni profesor za sociologijo na Univerzi v Zürichu. V letih 1999 - 2008 je bil raziskovalni vodja univerzitetnega inštituta Alter und Generationen (Starost in generacije) (INAG) v Sionu. Središče njegovega raziskovalnega dela so demografija, gerontologija, sociologija družine in socialna politika. V pričujoči študiji, ki je na njegovi spletni strani objavljena med študijskim gradivom, je preučeval oblike socialnih odnosov v starosti (v obdobju po upokojitvi in v visoki starosti) ter njihove dobre in slabe strani, pri čemer se je oprl na izsledke novejših nemških in švicarskih raziskav – Berliner Alterstudie, Alterssurvey, CIG-Studie, Deutschsprachige Schweiz in druge. Dobri socialni odnosi so pomembni v vsakem življenjskem obdobju, od njih je odvisno dobro počutje posameznika. Raziskave so pokazale, da je za starejše pomembnejša njihova kvaliteta kot kvantiteta, prav tako je odločilnega pomena, da imajo osebe v pozni starosti vsaj eno zaupno osebo. Dobri socialni odnosi so nadalje zelo pomemben vir za socialno oporo, še zlasti pri starejših, ki potrebujejo nego in pomoč. Avtor je pokazal, da stereotipa, ki sta razširjena v javnih razpravah, namreč, da v družini ni več medgeneracijske solidarnosti in da je za starost značilna osamljenost, ne držita. V študiji je skrbno ločeval učinke starosti oz. dolgoživosti od učinkov dosedanje življenjske zgodovine (tako na primer socialna izolacija v predhodnih življenjskih obdobjih prispeva k izolaciji v starosti).

Avtor socialne odnose v starosti s formalnega vidika razlikuje po naslednjih kriterijih: a) skupno življenje v istem gospodinjstvu in življenje v različnih gospodinjstvih; b) družinsko-sorodstveni in ne-družinski odnosi; c) odnosi, ki so dani, in odnosi, ki jih izberemo; d) pripadnost k isti starostni skupini (generaciji) in pripadnost starejšim oz. mlajšim starostnim skupinam (generacijam). Razmerje med posameznimi oblikami socialnih odnosov se spreminja tudi v starosti. Höpfliger je v svoji študiji preučil stike in odnose starih ljudi z zakonskimi partnerji, njihovimi otroki, vnuki, sestrami in brati, s prijatelji, sosedi in z mlajšo generacijo na splošno.

Partnerski odnosi: zakonski partnerji so hkrati poglavitna odnosna oseba in oseba, ki nudi podporo. Zadovoljstvo v zakonu je osrednjega pomena za zdravje in dobro počutje vse do visoke starosti, kar še zlasti velja moške. Glavni problem je, da s starostjo lahko oba partnerja pričneta pešati, zaradi česar sta odvisna od pomoči in podpore drugih. S starostjo se povečuje tudi tveganje za ovdovelost. Delež žensk in moških, ki imajo v starosti zakonskega partnerja, se s starostjo vidno zmanjšuje. Razlike med spoloma kažejo, da ženske v starosti pogosteje ovdovijo – tveganje za ovdovelost pri ženskah dvakrat večje kot pri moških. To je povezano z dejstvom, da ženske živijo dlje od moških; poleg tega se ti pogosto poročajo z mlajšimi ženskami. Nenazadnje se moški v starosti v večji meri znova poročajo. Moški imajo zato od partnerske podpore več koristi kot ženske. V Švici se je povečal delež starejših zakonskih parov in parov v visoki starosti; zaradi daljše življenjske dobe se je povečala možnost, da se pari skupno postarajo. Med mlajšimi upokojenci je naraslo število ločenih, ki p bo še naraščalo z upokojitvijo današnje srednje generacije, ki se ločuje še v večji meri. Na odnos do družine so pri starih ljudeh vplivale specifične zgodovinske in družbene okoliščine. Starostniki, ki so svojo družino večinoma ustvarili v povojnih letih, so iz generacije, ki je bila v veliki meri naklonjena zakonu in družinskemu življenju. S sociološkega vidika je v tem obdobju prevladoval meščanski model zakona in družine, po drugi strani pa je šlo za nagel vzpon življenjskega standarda. V skladu s tem je tudi delež samskih oseb in oseb brez otrok manjši v primerjavi s starejšimi ali mlajšimi kohortami. Med današnjimi starostniki pogosto še vedno vlada klasična idealna predstava o zakonu: ženske so bile večinoma gospodinje in matere, pri moških imajo še vedno velik pomen patriarhalne vrednote. V novi generaciji starih ljudi bo manj v zakonskih zvez, odnosi med partnerji bodo bolj individualizirani.

Odnosi z otroki: velika večina starih oseb in oseb v visoki starosti ima otroke. Kmalu po drugi svetovni vojni se je v Švici povečalo število rojstev, visoka rodnost je bila tudi v prvih desetletjih po vojni; obdobje, ki je trajalo od povojnih let do sredine 60-ih let, sodi k 'zlatim časom meščanskega modela zakona in družine'. V povojnih letih se je znižala povprečna starost pri poroki, v omenjeno obdobje sodi tudi baby boom generacija. Vendar ta ne pomeni vrnitve k družinam z veliko otroki, ampak se je okrepil pomen majhne družine. Delež žensk brez potomstva se je po drugi svetovni vojni opazno zmanjšal; večji je le pri ženskah, ki so svoja mlada leta preživele v obdobju krize in druge svetovne vojne. Šele pri poznejših generacijah (rojenih po letu 1960) bo število žensk brez otrok znova naraslo. Čeprav starši in njihovi otroci večinoma ne živijo v skupnem gospodinjstvu, so stiki med njimi tesni in intenzivni – kar govori zoper mnenje, da se je zavoljo ločenih bivališč zmanjšala medgeneracijska solidarnost. Razlike med spoloma se kažejo tudi pri negovanju družinskih odnosov: najtesnejši medgeneracijski odnosi obstajajo med materami in hčerami, odnosi med očeti in sinovi so manj tesni in tekom časa pogosteje oslabijo.

Odnosi z vnuki: delež starostnikov z vnuki je relativno visok; v mestnih območjih, kjer je po tradiciji rodnost manjša, je opazno večje število ljudi brez vnukov. Odnos med starimi starši in vnuki se spreminja tako z zgodovinskega kot kulturnega vidika: v moderni zahodni družbi ga zaznamuje ločeno življenje, prav tako niso jasno opredeljene pravice in dolžnosti starih staršev. Dandanes se kot družbeni vrednoti poudarjata osebna svoboda in avtonomnost generacij. To pomeni, da stari starši manj posegajo v vzgojo vnukov, po drugi strani pa se tudi sami zavzemajo za svojo avtonomijo nasproti mlajšim generacijam. Vzhodnonemška raziskava je jasno pokazala, da porazdelitev moči med starimi in mladimi generacijami ni več asimetrična, ampak je simetrična. V odnosu med starimi starši in vnuki bolj prevladuje čustvena kot pa materialna dimenzija. Ta odnos je močno individualiziran in se v veliki meri spreminja, kar je nenazadnje povezano tudi s starostno dobo starih staršev. Osebe, ki postanejo stari starši po upokojitvi, lažje prevzamejo vlogo varovanja vnukov. Če pa se to zgodi šele v pozni starosti, se zaradi večje verjetnosti pojava bolezni težje udeležujejo skupnih dejavnosti. Rojstvo vnukov pomeni za stare ljudi priložnost, da znova navežejo tesnejši stik z najmlajšo generacijo, pomemben del odnosa predstavljata pripovedovanje življenjskih zgodb in posredovanje družinskega spomina. Vloga starih staršev je dandanes v marsičem edina socialno sprejemljiva vloga starih ljudi. Na izoblikovanje njihove vloge vpliva več dejavnikov: različna vloga spolov, zaradi česar se zlasti babice bolj zavzeto ukvarjajo s svojimi vnuki; pogostost stikov je odvisna od krajevne razdalje, stiki se deloma zmanjšajo z odraščanjem vnukov (največ skupnih dejavnostih je z vnuki med 7. in 11. letom starosti). Stari starši nudijo oporo obema mlajšima generacijama tako s socialnega, osebnega in deloma tudi finančnega vidika. V visoki starosti vnuki predstavljajo pomemben socialni stik, vendar pa redko nudijo podporo pri instrumentalnih vsakodnevnih opravilih.

Odnosi s sestrami in brati: v starosti zavzemajo odnosi s sestrami in brati posebno mesto, kajti so del dolgoletnih družinskih odnosov; še zlasti se okrepi njihov pomen po smrti staršev. So tako rekoč vezni člen med družinsko preteklostjo in sedanjim življenjem; v starosti nekdanje rivalstvo med njimi večinoma stopi v ozadje, v nekaterih primerih se odnosi okrepijo šele v starosti. Opazimo lahko, da so stiki med sestrami pogostejši od stikov med brati. V visoki starosti so pogoste izgube bratov in sester; tendenca k majhnim družinam bo dodatno prispevala k temu, da bo večje število starih ljudi brez ali le z manjšim številom sester in bratov, še zlasti bo tako v mestnih območjih.

Odnosi s prijatelji: študije so pokazale, da ima mreža prijateljev svojski značaj in ni nadomestek za družinske odnose. Ta trditev se opira na sociološka preučevanja prijateljskih odnosov v moderni družbi. Gre za odnose, ki temeljijo na prostovoljnosti in vzajemnosti; zanje so značilni enaka starost, enaki interesi in podoben življenjski stil. V visoki starosti je prav zaradi enakosti po letih izguba prijateljev pogosta. Med spoloma na splošno ni razlik v številu prijateljev, so pa razlike v kvaliteti in izoblikovanju odnosov. Prijateljstvo je socialna konstrukcija, ki ima različen pomen glede na starost, spol ipd. Primerjalna študija za Švico (Ženevo in osrednji Wallis) je pokazala, da se je pri starejših ljudeh mreža prijateljev opazno povečala; prav tako je pokazala, da so prijateljski odnosi mestni pojav, povezan s srednjimi in višjimi plastmi družbe. Empirične študije so potrdile, da je število prijateljev odvisno od stopnje izobrazbe, starejši ljudje z nižjim socialnim statusom so navajali manj prijateljev. Hkrati je bilo ugotovljeno, da imajo široko mrežo prijateljev tisti, ki so dejavni: prijatelji imajo pomembno vlogo pri aktivnem staranju, skupaj se lotevajo različnih podvigov. Bremena, kot so socialne krize ali obolelost svojcev, vodijo k mobilizaciji prijateljskih mrež. Kar zadeva praktično in osebno pomoč, prijatelji nimajo nadomestne vloge za družino; njihova opora je bolj na osebni in čustveni ravni. Med prijatelji vlada subtilni odnos ravnovesja med dajanjem in sprejemanjem. Pričakujemo lahko, da bo prijateljstvo v visoki starosti v mestnih okoljih dobilo še večji pomen.

Stiki s sosedi: socialni odnosi starejših ljudi zaradi večje mobilnosti niso več omejeni na ljudi v bližnji soseski. Tesni sosedski odnosi zato predstavljajo izjemo, še zlasti so ohlapni v mestnem okolju. Pomembnejšo vlogo dobijo v primeru, ko je mobilnost omejena. V starosti so dobri sosedski odnosi pomembni tako z vidika varnosti kot tudi z vidika medgeneracijskih odnosov. Pomoč sosedov je ob težjih krizah ali v primeru, ko starostnik potrebuje nego, primarno kratkoročno koristna, za daljše časovno obdobje pa predstavlja socialno breme.

Stiki z mlajšo generacijo na splošno: socialni stiki med generacijami so danes večinoma omejeni na družino in poklicno življenje. Stiki med starejšimi in mlajšimi zunaj družine so postali zares ohlapni, kar je povezano z dejstvom, da vsaka generacija živi svoje lastno življenje – to po avtorjevem mnenju bistveno prispeva k zmanjšanju konfliktov med generacijami. S sociokulturno segregacijo (na področju prostega časa, potrošništva in reklamiranja) se bodo medgeneracijski stiki zunaj družine še okrepili.

Avtor je v svoji zanimivi in obsežni študiji ovrgel razširjeni stereotip o socialni izolaciji starih ljudi. Pokazal je, da imajo starostniki pogosto dobro socialno mrežo, vendar pa gre pri tem večinoma za stike z družinskimi člani in vrstniki. Toda po drugi strani so generacijski odnosi zunaj družine mnogokrat pomanjkljivi. Le manjše število starostnikov, ki živijo doma, socialnih stikov sploh nima ali jih ima le v manjši meri; socialna izolacija predstavlja prej izjemo. S starostjo število socialno izoliranih ljudi sicer narašča, vendar po avtorjevem mnenju to ni neposredno povezano s starostjo kot tako, ampak kaže na pomanjkljive socialne stike v prejšnjih življenjskih obdobjih.