Avtor: Jože Ramovš, datum: 12.8.2010

Znani psihoterapevt Viktor E. Frankl (1905–1997) je zapustil pomembna spoznanja o kljubovalni moči duha, kadar človekovo življenjsko pot utesni tragika bolezni, krivice, zmote, krivde, smrti. Franklova spoznanja se čudovito potrjujejo v avtobiografski knjigi Ljubice Jančar, ki jo od rojstva spremlja nezmožnost za hojo. Težaven porod leta 1938 je začetek njene življenjske težave, obenem pa je tudi začetek njenega ustvarjalnega spoprijemanja z njo in vsemi težavami, ki jih nezmožnost hoje povzroča.

Seveda se s svojo invalidnostjo ni spoprijemala sama. Sestri, oče, zlasti pa mati so bili njeni zvesti soigralci. V predšolskem obdobju so poskušali vse, da bi ozdravela in shodila, kot šolarko so jo nosili ali vozili v šolo, pozneje pa spremljali v zavodu za invalidno mladino v Kamniku, v njeni zreli dobi sta živeli z mamo v invalidskem stanovanju novega bloka v Radovljici, kjer po mamini smrti živi samostojno tudi zdaj. Družina je doživljala dobre in slabe izkušnje pri številnih selitvah (iz Radovljice v Bodešče pri Bledu, od tam k Sv. Lenartu v Slovenske gorice in nazaj na Bled in v Radovljico). Ljubica je bila vse življenje mojster v pridobivanju dobrih soigralcev, da je njena življenjska tekma potekala tako smiselno: kot invalidni otrok je pritegnila zdrave otroke pri otroški igri, nato sošolce in učitelje v šoli in zavodu za invalidno mladino, pa soigralce in pevce pri glasbenih nastopih njihovega dijaškega invalidskega ansambla, v odraslosti pa številne zdrave ljudi in invalide na invalidskih letovanjih, sosede in naključne ljudi v krajih, kjer je živela ali kamor je prišla, njena dobra tovarišija so tudi kolegi v invalidskem društvu.

Ljubica poraja iz svojega bogatega doživljanja tudi pesmi, ki so izšle v samostojni knjigi. Nekaj »za pokušino« jih je tudi v zadnjem delu avtobiografije, ki jo predstavljamo. O njenem nastajanju urednica Rezka Šubic Pleničar v spremni besedi pravi:

»Dolgo je Ljubica odlašala, prelistavala svoje zapiske, jih prebirala, dopolnjevala, v glavnem molčé. Le kdaj pa kdaj omenila, da bi jih morda nekoč oblikovala v tiskano sporočilo. Dolgo je tlela želja, da bi vsaj nekaj svojih doživetij in izkušenj delila z drugimi, znanimi in neznanimi, saj je zgodaj občutila, da živi drugače kot večina in da bo to trajalo celo življenje. Ni ji bilo prihranjeno z grenkim spoznanjem, da po mnenju marsikoga pripada invalidom v širši družbi prostor nekje v ozadju. Doživela je marsikaj neverjetnega, se sproti učila in zorela. Njej sami se zdijo mnogi dogodki iz preteklosti skoraj neresnični in verjetno boste tudi ob branju teh vrstic nekateri zmajali z glavo. Najprej in najbolj jo boste seveda razumeli številni znanci in prijatelji invalidi, ki hodite podobno pot.

Želja, da nam razkrije del občutkov, kolikor jih je moč preliti v besede, jo je vodila do končne odločitve. Misli na nas, ki svoje ude lahko normalno uporabljamo, in na vse, ki so se že ali se morda boste – bodo, bomo – znašli med invalidi. Predvsem slednjim hoče povedati: da isto sonce sije vsem, da je življenje vredno živeti, da tudi v našem čudnem, po bogastvu in užitkih hlastajočem času srečujemo ljudi, ki znajo gledati s srcem; in končno še, da včasih lahko že z nasmehom naredimo čudež.«

Do knjige Vesela … ponosna … hvaležna! sem prišel po naključju in po hvaležni dobroti meni prej neznanih ljudi – tik pred prvomajskimi prazniki mi jo je poslala urednica gospa Rezka Šubic Pleničar z lepim spremnim pismom. V njem med drugim piše, da »gre Ljubica po tipkovnici samo s kazalcema, drugi prsti so omrtveli, a zdrži ure in ure …«. Pravi tudi, da se jima je pri pripravi življenjepisnih zapiskov za tisk zaustavilo pri iskanju naslova in prav to kaže, da je bil vzrok, da sem dobil knjigo v dar: »V tistih dneh sva šla z možem na vaše predavanje v Dom dr. Janka Benedika v Radovljici (na predavanju je bilo govora o treh zlatih besedah kakovostnega staranja: o veselju na vsem, kar smo v življenju doživeli lepega in dobrega, o ponosu nad vsem, kar smo naredili dobrega ali zdržali hudega, ter o hvaležnosti za svoje življenje, za soljudi in za sto tisoč drobnih srečic v življenju, op. avtorja). Takoj po predavanju sem s temi zlatimi besedami skoraj tekla v sosednjo ulico k Jelki. Nehali sva iskati naslov.« Tudi jaz sem vesel, da sem po tem srečnem naključju dobil Jelkino avtobiografijo in sem zanjo hvaležen. Pri branju me polni s kljubovalno močjo duha. Priporočam jo vsakomur, ki bi mu prišlo prav več te notranje človeške moči za trdnejši korak skozi vsakdanje življenje in staranje, pa naj je star dvajset let in mora kljubovati mladostnim težavam ali pa jih šteje šestdeset in več, da se z mano vred prilagaja na upočasnitve življenja (Pavček). Menim, da je ta knjiga odličen vodnik tudi za sprejemanje svoje starosti. Ko pa človeku to uspe, za nadaljevanje aktivnega življenja in, če je treba, za smiselno sprejemanje svoje onemoglosti.

Iz knjige Vesela … ponosna … hvaležna! navajam nekaj odlomkov za pokušino tistim, ki bodo knjigo poiskali, in za malo malico tistim, ki do nje ne bodo prišli.

»Nesreče se dogajajo vsak dan, bolezni kljub vsemu napredku znanosti kruto posegajo v naše življenje. Nekomu izmed meni neznanih ljudi, ki se danes veseli življenja, bo morda jutri sreča ugasnila. Oropan bo vsega, kar mu je zdaj samoumevno. Morda ne bo več hodil, ne bo se mogel sam obleči, prinesti žlice do ust … Njemu ali njej, ki se mu ali ji bo življenje obrnilo na glavo, bi rada povedala, da je kljub vsemu vredno živeti. Treba je temeljito preiskati svojo dušo in najti tiha veselja, skrite sposobnosti, morda potlačene želje in jim pustiti, da vzcvetijo. Sama sem si v veliki meri pomagala z glasbo in poezijo. Pela sem nadvse rada že kot otrok.« (str. 3)

»… lepo mi je bilo ob štedilniku, opazovala sem mamico pri kuhanju in uživala. Jedla sem rada in med mojimi najljubšimi vtisi od takrat je vonj po nedeljski goveji juhi. (…) Med sedenjem ob štedilniku pa mi niso bili pomembni lonci, kuhanje me ni mikalo. Dobro mi je delo, ker sva se lahko z mamo še in še pogovarjali. Kadar pa je bila doma sestra Angelca, smo tudi pele. Mama naju je naučila vse narodne pesmi, ki jih je znala, in teh ni bilo malo.« (str. 10, 11)

»Minila so štiri šolska leta, osvojila sem znanje štirih razredov. Ko naj bi nadaljevala na Bledu, se je pokazala nova ovira. Pot od našega doma do tja je bila predolga, zrasla sem, postajala težja, starša bi me tako daleč ne mogla nositi. Želela pa sta mi dati, kar je bilo zame najboljše, izobrazbo. Predvsem mamica je pri tem vztrajala in dosegla, da so me sprejeli v Zavod za invalidno mladino v Kamniku. Čutila je, kako nujno je zame, da grem v svet in postanem samostojna. Dopovedovala mi je stvari, ki jih še nisem mogla dojeti: da zmorem marsikaj, čeprav ne vsega, čeprav delam malo drugače kot zdravi; pa da tudi vsak zdrav človek ne zmore ravno vsega, da je sedenje na vozičku pač le način premikanja. Med pripravo in do mojega odhoda od doma je bilo težko, sploh za naju z mamico, čeprav sva vsaka na svoj način vedeli, kako pametno in koristno sva se odločili. Bližal se je dan, ko bom prvič zapustila varno gnezdo in tesnoba je naraščala. Druga pred drugo sva skrivali solze, tekle pa so kot Sava Bohinjka mimo nas. Trpeli sva; zdaj vem, da ona bolj. (…) Ne smem mimo bistvenega, odnosov v družini med mojim odraščanjem. Kot telesno prizadet otrok nisem bila prav nič izvzeta in niti najmanj me niso razvajali. Starša sta nam vsem trem sestram enakomerno delila opravila, zadolžitve in bila pri tem dosledna. Nisem doživljala pomilovanja, sploh pa ne posmeha. Od mene se je zahtevalo vse, kar sem zmogla, čeprav se je bilo treba kdaj pošteno potruditi. Pri sedmih letih me je mamica naučila krpati nogavice. Zakaj pa sploh, se bo kdo vprašal. Ker je bila vsaka nogavica nekaj vredna in zlepa je nismo zavrgli. Potem je prišlo na vrsto vezenje. Natančno in lepo. Kadar se mi ni posrečilo, je mama izdelek razparala, da sem napako popravila, kot je bilo treba. Brisala sem prah po kosih pohištva, ki sem jih dosegla; čistila čevlje …« (str. 14–15)

»Možgani mi menda nikoli niso mirovali. Nenehno sem želela delati vse, kar so počeli drugi. To se je izkazalo še posebej, kadar sem predolgo samevala. Zgodilo se je, da so me posedli na balkon in mi dali škatlo gumbov, naj se z njimi igram. Nekaj časa sem se res. Slučajno pa sem opazila, da so vrata z balkona na skedenj pustili odprta. Zamikalo me je in po kolenih sem se odpravila raziskovat. Do visoke stopnice, nekakšnega praga je šlo. Kako naprej? Najprej sem se poskusila dvigniti, nekako vstati. Nisem mogla. Pa sem se uprla ob rob stopnice z brado, se s komolci povlekla navzgor, prevalila še zadnjo plat in – zmagala! Ni mi bilo mar prahu, preplazila sem cel skedenj in si nato v kupu dišečega sena naredila udobno ležišče. Za menoj je pritacal maček, nekaj časa sva se pomenkovala, nato pa se ugnezdila v senu in zaspala. Proti večeru so se domači vrnili in seveda je nastal preplah, ker me ni bilo na balkonu. Glasno klicanje me je zbudilo, vsa prašna, in zaspana sem prilezla do vrat. Hoteli so vedeti, kako sem tja sploh prišla, in čeprav mi gotovo niso verjeli, da mi je pomagal naš muc, so mi prizanesli s podrobnim spraševanjem.« (str. 16–17)

Po sedemkratni zavrnitvi je končno dobila električni voziček in prvič samostojno »hodila« po mestu, trgovinah, šla na pošto, v banko ...: »V začetku maja 1982 so mi pripeljali moj mercedes. (…) Kot male sanje sem začela doživljati prve nakupe v samopostrežnih trgovinah. Še zdaj uživam, ko lahko pridem do polic in se odločam, potem mi izbrane stvari položijo v košaro, dajo na blagajno in nato v torbo, ki visi na mojem naslonjalu. V mošnjičku na moji roki najdejo denarnico, poračunamo in se poslovimo.« (str. 34–35)

»Spomladi 1999 smo pokopali mojo dobro in nadvse skrbno mamico. Nekaj časa niti jokati nisem mogla, le tiščalo me je v prsih. Odleglo mi je, ko sem začela o njej govoriti ob vsaki priliki. Bila je posebna ženska: odločna, dosledna, preizkušena in močna. Sama se je dokopala do številnih modrosti. Njena beseda je veljala, niti najmanjše svoje obljube ni zanemarila ali pozabila. Vedno je poudarjala, da mora človek le tisto obljubiti, kar lahko naredi. Kdor pa ne zna biti človek besede, naj raje ničesar ne obljublja.« (str. 37–38)

»Posebno prijateljstvo se je spletlo s člani družine Sterle, ki so mi sicer 'skakali po glavi', ker so živeli v nadstropju nad nama, a so obenem postali moji pravi angeli varuhi. Rada se spominjam pogovorov z Lauro in Oskarjem, saj se je v otroških odgovorih na moja vprašanja (sploh kadar jima niso bila prijetna) iskrila njuna bistrost. Laura je že v zgodnjem otroštvu kazala talent za risanje in bila vesela vsake barvice, ki jo je našla pri meni. Takrat seveda nisem niti slutila, da bo nekega dne to dekletce prispevalo prijazne risbice v mojo knjižico.« (str. 38; oblikovalka Laura Sterle je to knjigo zelo prijetno in izvirno opremila)

»Moje največje bogastvo je prijateljstvo. In vse dobrine tega sveta, čeprav bi mi bile na voljo, mi ne bi pomenile več. (…) Prijateljstvo je čudovit cvet, živo pisan, dehteč in opojen. Letni časi ne vplivajo nanj. Ob vestni, skrbni negi ne ovene in ne odcveti. Le nekaj hvaležnosti in pozornosti potrebuje. Res pa je krhka vaza, v kateri ga hranimo. Že ob majhni nerodnosti, kaj šele namerni robatosti, se lahko spremeni v kupček črepinj, ki ranijo srce in dušo. Občutka, da je prijateljstvo posebna dragocenost, se zavedam menda že vse življenje. Prav to zavedanje mi je pomagalo skozi žalost, razočaranja, ogorčenje in povečalo veselje v lepih trenutkih.« (str. 59)