Avtor: Tanja Pihlar, datum: 12.8.2010

Nemško Zvezno ministrstvo za družino, starejše ljudi, ženske in mladino je v okviru pilotnega programa Novo bivanje – svetovanje in sodelovanje za večjo kvaliteto življenja v starosti (Neues Wohnen – Beratung und Kooperation für mehr Lebensqualität im Alter), ki poteka v letih 2007 - 2010, izdalo več uporabnih knjižic, ki so brezplačno dostopne na spletnih straneh ministrstva (http://www.bmfsfj.de). Tu bomo na kratko predstavili dve knjižici, ki sta bili izdani leta 2008.

Knjižica Bivanje v starosti: preizkušene poti – novi izzivi (Wohnen im Alter: Bewährte Wege – Neue Herausforderungen) je namenjena lokalnim oblastem na področju samouprave. Nudi jim nasvete pri načrtovanju cenovno ugodnih stanovanj, ki bodo prijazna starim ljudem oz. vsem generacijam. Prinaša številne koristne informacije, primere dobrih praks in kontrolni seznam, kakšna morajo biti bivališča, da bi ustrezala željam in potrebam starejših ljudi.

Starejši ljudje želijo čim dlje ostati na svojem domu in v znanem okolju, tudi v primeru, ko potrebujejo nego in oskrbo. Zato jim je treba omogočiti, samostojno bivanje na svojem domu, zagotoviti jim je treba ustrezno infrastrukturo, zdravstvene in socialne storitve, poskrbljeno mora biti tudi za njihovo dejavno vključevanje v življenje občine. Pomembno vlogo pri tem ima občina, vendar pa, kot ugotavljajo avtorji, tu ne gre le za finančni vidik, ampak mora občina ustvariti tudi pozitivno klimo, ki spodbuja samostojno bivanje starih ljudi, medsosedsko pomoč in razvoj alternativnih oblik bivališč za stare ljudi. V nekaterih občinah v Nemčiji že obstajajo iniciative, projekti in pobude za oblikovanje bivališč in okolja, prijaznega starim ljudem. Pokazalo se je, da marsikje pri zagotavljanju oskrbe obstajajo vrzeli in da si skupnosti želijo več podpore s strani države. Avtorji ugotavljajo, da mora biti v prihodnosti poudarek na spodbujanju medgeneracijskega sodelovanja in sožitja v smislu odgovornosti civilne družbe.

Prvi del knjižice govori o vsebinskih področjih delovanja občine: kako lahko vpliva na oblikovanje stanovanj in razvoj okolice, prijazne starim ljudem. Najprej mora zagotoviti lahko dostopnost  vseh javnih prostorov, brez arhitektonskih ovir, kar pozitivno vpliva na mobilnost starih ljudi in poveča možnost za socialne stike. Prav tako mora zagotoviti tudi dobro oskrbo z živili in storitvami, ki služijo zadovoljevanju vsakdanjih potreb. To je postalo širši problem, ker majhni trgovci v središčih mest, naseljih in po vaseh zapirajo trgovine, veliki trgovski centri pa se selijo na obrobja mest. V posameznih občinah so za to našli dobre alternativne rešitve, kot so npr. mobilne trgovine, zadružne trgovine in lokalna ponudba. Skupnost mora zagotoviti tudi prostore, namenjene prostočasnim dejavnostim in druženju vseh generacij, razviti mora tudi koncepte, kako obstoječa stanovanja in novogradnje prilagoditi potrebam starih ljudi. Tu lahko sodeluje s stanovanjskimi podjetji in lokalnim gospodarstvom. V Nemčiji za prilagoditev individualni bivališč delujejo posebne svetovalnice, ki poleg svetovanja nudijo tudi praktično pomoč, pomagajo pri načrtovanju in izvedbi adaptacijskih del. Nadalje mora občina zagotoviti tudi osnovne strokovne in prostovoljske storitve pomoči, kot so telefonske verige, varovanje na daljavo, pomoč pri nakupovanju, skupine za samopomoč za razbremenitev oskrbovalcev, svetovalne ponudbe (svetovanje o negi, za invalidne osebe), medgeneracijske hiše, prostore za druženje ipd. Prav tako mora podpirati stanovanjske projekte skupnosti, kot so npr. varovana stanovanja in medgeneracijske hiše, v katerih biva več generacij. Bivanje v skupnosti je osnova za sosedsko pomoč, po potrebi nudijo pomoč tudi ambulantne službe. Posebno pozornost je treba nameniti tudi alternativnim oblikam stanovanj za dementne in onemogle stare ljudi. V Nemčiji so se uveljavile manjše stanovanjske skupnosti, v katerih živi 6 do12 oseb. Vsaka od njih ima svojo spalnico in dnevni prostor, delijo si kuhinjo, jedilnico, kopalnico in skupni dnevni prostor. V vsaki skupini je čez dan navzoča gospodinja, ki po potrebi ostane tudi čez noč, individualno nego pa zagotavlja negovalna služba. Po Bielefelskem modelu starejši ljudje bivajo v svojih stanovanjih in imajo zagotovljeno 24-urno oskrbo na domu. Vendar naloga občine ni le podpiranje novih oblik bivališč in pomoči, ampak tudi pomoč in podpora (kot da pobudo, organizira in nudi politično pomoč) pri projektih stanovanjskih sosesk (stanovanjski kompleksi, mestne četrti, vasi ipd.) in zagotavljanje individualne prilagoditve stanovanj, službe za nego in pomoč pri vsakodnevnih opravilih, spodbujanje socialnih mrež in solidarnosti med različnimi generacijami v soseski ipd.

Drugi del knjižice je namenjen strateškim področjem delovanja. Skupnost mora v prvi vrsti poskrbeti za dobro informiranje starejših ljudi in drugih akterjev o možnih oblikah nastanitev za stare ljudi, saj se pogosto dogaja, da ni celovitega pregleda ponudbe. Avtorji predlagajo, naj se opravi analiza potreb in obstoječe ponudbe in naj se na podlagi ocene pripravi prognoza o potrebah in povpraševanju v prihodnosti. Občina lahko za dobro obveščenost poskrbi z izdajanjem brošur, seznamov ustreznih storitev ter z informativnimi prireditvami. Na razvoj starim ljudem oz. vsem generacijam prijaznih stanovanj, ima pomemben vpliv tudi svetovanje, in sicer ne le starejšim občanom, ampak tudi pobudnikom, načrtovalcem in izvajalcem stanovanjskih projektov.

Občina mora nadalje izboljšati sodelovanje med akterji – gradbeniki, arhitekti, bankami, negovalnimi službami, obrtniki, organizacijami za zaščito potrošnikov, seniorskimi organizacijami ipd. To vključuje tudi analizo ponudbe, sondiranje interesov, strateških pristopnih načrtov ipd.

Občine imajo ključno vlogo tudi pri socialnem menedžmentu, in sicer kot pobudnice ali pa kot podpornice dejavnosti drugih nosilcev (finance, nujna infrastruktura – skupni prostori ipd.). Prav tako mora občina zagotoviti kakovostno ponudbo stanovanj ter negovalnih in drugih storitev, kar lahko stori na različne načine, npr. z uvedbo znaka kakovosti ali certifikata. Zadnje poglavje je namenjeno načrtovanju stanovanj, prijaznih starim ljudem, in vključuje razvoj ideje, analizo ponudbe in potreb v skupnosti, razvoj akcijskega načrta, izvajanje in evalvacijo ukrepov ter zagotavljanje kvalitete. Vsaka od omenjenih faz je podrobno opisana v posebnem razdelku, dodani so tudi kontrolni seznami, ki opozarjajo na stvari, na katere je treba biti pri tem še posebej pozoren.

Za sodelovanje in podporo pri razvoju stanovanj in infrastrukture, prijazne starim ljudem, po mnenju avtorjev skupnost nima le zakonske pristojnosti in ni le njena humanitarna obveza, ampak je tudi v njenem ekonomskem interesu. Če pri tem ne bo prišlo do temeljnih sprememb, bo demografski razvoj vodil k večji potrebi po stacionarni negi. Če se starejšim ljudem omogoči, da čim dlje bivajo na svojem domu, se zmanjšajo s tem tudi stroški za skupnost.

Knjižica Življenje in bivanje za vse starosti (Leben und Wohnen für alle Lebensalter) govori o tem, kaj lahko sami storimo za to, da v našem stanovanju ne bo arhitektonskih ovir in bo ustrezalo potrebam v starosti. Prinaša tudi praktična navodila, skice, številne primere dobre prakse in naslove, kamor se lahko obrnemo po pomoč.

Prvo poglavje nam s pomočjo vprašalnika pomaga ugotoviti, kakšne so naše želje: ali želimo čim dlje samostojno živeti na svojem domu ali pa smo se pripravljeni v starosti preseliti v dom ali v kakšno drugo alternativno obliko bivanja. Drugo poglavje v celoti govori o tem, kako lahko sami poskrbimo, da bo stanovanje čim bolj prilagojeno našim potrebam v starosti, tudi v primeru, ko potrebujemo oskrbo in nego. Da bi lahko bivali doma, mora biti zagotovljena tudi ustrezna infrastruktura – v okolici bivališča se morajo nahajati trgovina z živili, pošta, banka, zdravnik, frizer ipd., ki naj bodo dosegljivi peš, če ne bomo več mogli voziti avta. Prav tako sta pomembna ohranitev socialnih stikov in dejavno udeleževanje življenja v skupnosti. Podrobno je opisano, kako lahko v stanovanju odstranimo ovire. Knjižica vključuje tudi vprašalnik, s pomočjo katerega sami preverimo, ali je naše stanovanje ustrezno prilagojeno. Za to včasih zadoščajo že manjše spremembe, ki ne pomenijo velikih izdatkov, lahko pa so potrebni tudi večji gradbeni posegi. Tako lahko npr. sami prestavimo pohištvo v sobi in prostor razdelimo na več delov, odstranimo odvečno pohištvo, preverimo stabilnost pohištva, namestimo oprijemala v kopalnici in WC-ju ipd. Avtorji knjižice priporočajo, da za večje posege poiščemo strokovno pomoč, in sicer pri obrtniški zbornici, stanovanjskih podjetjih ipd. V Nemčiji obstajajo posebne svetovalnice, ki nudijo strokovno pomoč pri adaptaciji bivališč za stare ljudi in invalide. Priporočljivo je, da se za prilagoditev stanovanja poskrbi že pri novogradnjah, da bi se izognili poznejšim večjim gradbenim posegom. Preden se lotimo prenovitvenih del, je dobro preveriti, kako veliki bodo stroški in če ne bi bila morda cenovno ugodnejša preselitev v drugo stanovanje, ki je namenjeno starim ljudem.

Drugo poglavje govori o tem, kakšno mora biti okolje in infrastruktura, da bi stari ljudje lahko še naprej živeli na svojem domu. Za oblikovanje okolice, prijazne starim ljudem, je odgovorna lokalna skupnost; posameznik lahko opozori odgovorne akterje na pomanjkljivosti in ovire, s katerimi se srečuje, ali pa poskuša samoiniciativno oz. v okviru organizacije seniorjev poskrbeti za večjo kvaliteto bivanja, npr. s pobudo za skupna srečevanja, za zbiranje denarja za klopi v parku, za uvedbo taksijev ali posebnega prevoza za starejše ljudi ipd.

Posebno poglavje ponuja nasvete, kam se lahko starejši obrnejo po pomoč pri nakupovanju, gospodinjskih opravilih ipd. Dober primer prakse so združenja za sosedsko pomoč, ki so v Nemčiji organizirana v številnih skupnostih in združujejo prostovoljce, ki obiskujejo stare ljudi, jim nudijo raznovrstno pomoč pri gospodinjskih opravilih, tudi pri prevozu in spremljanju pri opravkih, pri obisku zdravnika ipd. Omeniti velja tudi t. i. telefonske verige, ki obstajajo v nekateri skupnostih (npr. v Bodensee) in preverjajo varnost in počutje starih ljudi, ki živijo doma. Posamezniki, ki so vključeni v tako verigo, vsak dan ob dogovorjenem času redno pokličejo starejšo osebo, in če se ta ne oglasi, preverijo, če je z njo vse v redu. V nadaljevanju knjižice so predstavljene tudi druge oblike pomoči, npr. 'varovano bivanje na svojem domu' (gre za pogodbo s službo za nego, ki vključuje strokovno nego in oskrbo, redne obiske na domu, pa tudi posredovanje drugih storitev in varovanje na daljavo), varovanje na daljavo, ambulantne negovalne službe, dnevni centri ipd.

Zadnji del knjižice obravnava alternativne oblike bivanja za starejše, ki se iz zdravstvenih ali kakšnih drugih razlogov želijo preseliti: bivanje v skupnosti (z različnimi generacijami, z drugimi starimi ljudmi), varovana stanovanja, domovi za stare, stanovanjske skupnosti za starejše ljudi, ki potrebujejo nego. Podrobno prikaže tudi njihove prednosti in tveganje. Knjižica ponuja tudi nasvete, kako lahko s somišljeniki sami izvedemo stanovanjski projekt, prinaša pa tudi naslove, na katerih najdemo podrobnejše informacije in pomoč.