Avtor: Tanja Pihlar, datum: 12.8.2010

Najnovejše delo švicarskega gerontologa Françoisa Höpflingerja, čigar dela smo v naši reviji že večkrat predstavili, ima naslov Vpogledi in pogledi na bivališča v starosti (Einblicke und Ausblicke zum Wohnen im Alter) in je izšlo pri založbi Seismo iz Züricha. Nastalo je na podlagi najnovejše osebne stanovanjske ankete (angl. face-to-face-interview) iz leta 2008, v katero je bilo vključenih 1248 ljudi, starih več kot 60 let, iz nemškega dela Švice. Anketo vsakih pet let izvaja fundacija Age Stiftung; njen namen je dobiti podatke in informacije o stanovanjskem položaju starih ljudi, o njihovih željah in potrebah, ki bodo v pomoč pri načrtovanju, politikah in ukrepih.

Knjiga je tematsko razdeljena na dva dela. Prvi del prinaša analize in izsledke ankete, posamezna poglavja so namenjena spremembam v drugi polovici življenja, gospodarskim vidikom življenja in bivanja v starosti, spremembi strukture gospodinjstev v starosti, stanovanjskemu položaju starih ljudi z objektivnega in subjektivnega vidika. Preostala poglavja govorijo o pogostnosti menjave stanovanj v starosti in uporabe modernih komunikacijskih tehnologij, o željah in perspektivah starih ljudi v zvezi z bivališči in o različnih oblikah bivališč, ki ustrezajo različnim potrebam starih ljudi. V drugem delu knjige so objavljene reportaže o starih ljudeh in njihovem stanovanjskem položaju, ki jih je prispevala Paula Lanfranconi.

Po avtorjevem mnenju se morajo pri načrtovanju bivališč v starosti in v razpravah o tej tematiki upoštevati naslednja štiri gerontološka načela: 1. staranje je raznolik in večdimenzionalen proces, zaradi česar imajo stari ljudje različne starosti v zvezi z bivališči različne potrebe; 2. stanovanjske možnosti in potrebe so različni pri ljudeh iz različnih socialnih okolij, z različno stopnjo izobrazbe, materialnim položajem in lastništvom nepremičnin; 3. potrebe in predstave o idealnem bivanjskem okolju so odvisne od vsakokratne biografije starega človeka; 4. pri dolgoročnem načrtovanju stanovanjskih ponudb za stare ljudi je treba upoštevati, da se lahko splošne potrebe in konkretno povpraševanje ne ujemajo. Na podlagi tega Höpflinger ugotavlja, da ni nekega neke enotne predstave, kakšno naj bi bilo idealno bivališče za stare ljudi in da je treba ponudbo stanovanj oblikovati glede na različne ciljne skupine. Prav tako je treba pri načrtovanju upoštevati, da lahko številne ponudbe in storitve, ki so namenjene izrecno tej starostni skupini, pri njih naletijo na slab odziv, ker se npr. sami ne počutijo stare. Bivališča v starosti po avtorjevem mnenju vključujejo različne tržne segmente.

Zaradi večje blaginje in pokojninskega zavarovanja se je bistveno izboljšal materialni položaj številnih starih ljudi. V zadnjih desetletjih se je povečal delež premožnejših; ljudje, stari nad 50 let, so pomembna skupina potrošnikov, tudi na trgu nepremični. Kljub temu obstajajo v socialnoekonomskem položaju starih ljudi velike razlike, kar ima za posledico razliko v povpraševanju, in sicer gre za razliko med povpraševanjem po ugodnih in povpraševanjem po luksuznih stanovanjih za stare ljudi.

Kot je pokazala omenjena raziskava, se je v zadnjih desetletjih opazno zmanjšala velikost gospodinjstev starih ljudi: leta 1970 je 28% ljudi, starih 65 let in več, živelo v skupnem gospodinjstvu s tremi ali več osebami, leta 2008 pa jih živi le še 5%. Povečal se je delež starih ljudi, ki živijo v samskem gospodinjstvu in delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvu skupaj s partnerjem. Za stare ljudi je postalo manj pomembno, da živijo skupaj z drugimi osebami (kot npr. s podnajemnikom), zmanjšal se je tudi delež gospodinjstev, ki jih sestavlja več generacij, kar velja tudi za podeželje. Delež ljudi, starih 80 let, ki živijo z otroki v skupnem gospodinjstvu, se je od leta 1970 zmanjšal s 15% na 2%. Hkrati se je pokazalo, da aktivni stari ljudje pogosteje živijo v manjših gospodinjstvih, z visoko starostjo narašča delež ljudi, ki bivajo v domovih za stare in negovalnih domovih. V starostni skupini od 80 do 84 let 90% ljudi živi v zasebnih gospodinjstvih oz. na svojem domu, v starostni skupini od 85 do 89 let jih dobrih 23% živi v socialnomedicinskih ustanovah, v starostni skupini od 90 do 94 let pa jih 39% živi v domovih za stare in negovalnih domovih. Med odločilnimi dejavniki za odhod v dom so zdravstveno stanje in socialni dejavniki, prav tako se ljudje z nižjimi prihodki pogosteje in bolj zgodaj odločajo za odhod v dom. Po avtorjevem mnenju lahko pričakujemo, da se bo v bližnji prihodnosti starostna doba, pri kateri se ljudje odločajo za odhod v dom, še povečevala, kar bo imelo za posledico, da bodo tovrstne ustanove sprejemale vedno več oseb v visoki starosti s kroničnimi boleznimi in demenco, na kar se bodo morale ustrezno pripraviti.

Avtor nadalje ugotavlja, da so se v zadnjih treh desetletjih v Švici izrazito povečale razlike med velikostjo gospodinjstva in velikostjo bivališča. Zmanjšalo se je število starih ljudi, ki živijo v eno- ali dvosobnih stanovanjih, povečalo pa se je število tistih, ki živijo v štiri- in večsobnih stanovanjih. V anketi je večina starih ljudi, ki živi doma, svoj življenjski standard ocenjevala kot dober oz. zelo dober. To je eden od razlogov, da se jih zelo malo odloča za selitev – za alternativno obliko bivališča, za odhod v dom za stare ali v negovalni dom. Ker imajo doma dobre stanovanjske razmere, imajo pogosto tudi visoke zahteve glede domov za stare in negovalnih domov. Prav tako so tudi oskrbovanci domov, ki so sodelovali v anketi, izrazili zadovoljstvo z bivanjem v zadevni ustanovi. Zadovoljstvo je bilo največje pri tistih, ki imajo možnost, da se umaknejo v zasebni prostor – zadovoljstvo pri njih je bilo primerljivo z zadovoljstvom starih ljudi, ki živijo doma. Po drugi strani pa so nezadovoljstvo izrazili stari ljudje, ki živijo v tesnem stanovanju, imajo funkcionalne omejitve zaradi bolezni, nimajo stanovanja, prilagojenega njihovim potrebam, imajo probleme z okolico (moteč hrup, spori s sosedi ipd.) in finančne omejitve.

V zadnjih desetletjih se je v Švici povečal delež starih ljudi, ki so se pripravljeni preseliti v drugo bivališče. Med leti 1970 in 2007 se je delež oseb, starih od 60 do 74 let, ki so se preselile v zadnjih petih letih, povečal z 8% na 20%; delež oseb, starih nad 75 let, pa se je povečal s 5% na 16%. Po upokojitvi sta menjava bivališča in preselitev odvisna od različnih dejavnikov, kot so višji stanovanjski standard, bližina različnih servisov, bližina svojcev ipd. Ljudje v visoki starosti se zaradi slabega zdravja ali izgube partnerja pogosteje odločajo za odhod v dom, pri čemer je njihova odločitev pogosto nenačrtovana in neprostovoljna.

Nadalje so izsledki raziskave pokazali, da je uporaba modernih komunikacijskih tehnologij postala razširjena tudi med starejšimi ljudmi: leta 1999/2000 je imelo internetni priključek le 15 % oseb, starih med 60 in 64 let, leta 2003 ga je imelo že 41 %, leta 2008 pa kar 64 % oseb. Po avtorjevem mnenju dejstvo, da danes starejši ljudje v primerjavi z mlajšima generacijama internet in mobilni telefon še vedno uporabljajo manj množično, kaže predvsem na medgeneracijske in ne starostne razlike. V starosti je zaradi s starostjo povezanih funkcionalnih omejitev pogosta tudi uporaba tehničnih pripomočkov, ki imajo lahko poleg pozitivnih tudi negativne učinke, saj lahko vodijo k zmanjševanju telesnih sposobnosti. Uporaba dvigala lahko v primeru težav s hojo ali v primeru, ko se vračamo z nakupovanja, olajša hojo do stanovanja, zdrave ljudi pa nasprotno odvrača od hoje po stopnicah.

Pokazalo se je, da želje starih ljudi v zvezi z njihovimi bivališči ustrezajo tradicionalnim vrednotam: v anketi so bili na prvem mestu udobje, cenovna ugodnost, mirna lega in bližina trgovin. V primerjavi z anketo iz leta 2003 je mirna lega pomembnejša od cenovne ugodnosti, saj so danes številni za dobro stanovanje pripravljeni odšteti več denarja. Različne socialne vidike, kot so npr. soba za goste, bližina svojcev ipd., so vprašani ocenjevali kot pomembne, vendar ne kot zelo pomembne; prav tako v prilagoditvi stanovanja za invalidski voziček in skupnem bivanju z drugimi osebami niso videli prednosti. Pri ne tako majhnem deležu vprašanih se njihov dejanski stanovanjski položaj in njihove želje med seboj jasno razlikujejo. Kar zadeva pripravljenost za menjavo bivališča, je 63 % vprašanih, ki živijo na svojem domu, odgovorilo, da o tem še niso razmišljali, 22 % jih je o tem že nekoliko razmišljalo, medtem ko se jih je temeljiteje s tem ukvarjalo le 11 %. Analiza je potrdila, da potisni dejavniki, kot so npr. slaba ocena aktualnega bivališča, potreba po oskrbi in negi ipd., vplivajo na to, da starejši ljudje začnejo zgodaj razmišljati o menjavi stanovanja; če pa so dobrega zdravja in imajo dober stanovanjski položaj, se s tem problemom začnejo resneje ukvarjati šele po 80. letu. Po pričakovanjih s starostjo narašča delež oseb, ki so se prijavile v dom za stare oz. negovalni dom; prijav je več med tistimi, ki pričakujejo, da bodo potrebovali pomoč. V primerjavi z anketo iz leta 2003 se je delež ljudi, starih več kot 80 let, ki živijo na svojem domu in so se prijavili v dom, zmanjšal, kar je povezano z dejstvom, da vedno več ljudi želi čim dlje ostati doma in se pozneje odločajo za odhod v dom. To je nenazadnje odvisno tudi od materialnega položaja: osebe, ki imajo nižje prihodke, se pogosteje prijavijo v dom kot osebe, ki so finančno dobro preskrbljene.

V zadnjih dveh desetletjih so se v Švici pojavile različne možnosti bivanja za stare ljudi, ki dopolnjujejo izbiro med bivanjem na domu ali v domu za stare. V primerjavi z anketo iz leta 2003 so bili pri vprašanju o alternativnih možnosti bivanja pogostejši nikalni odgovori, kar utegne biti povezano z njihovo željo, da bi čim dlje ostali v domačem okolju, oz. da ne bi živeli v okolju, ki je namenjeno izrecno starim ljudem. Med vprašanimi je četrtina izrazila pripravljenost, da se preselijo v manjše stanovanje, tretjina je videla v tem rešitev v sili, dve petini pa sta imeli do tega odklonilno stališče. Različno so ocenjevali tudi svojo pripravljenost za preselitev v druge oblike bivališč. Za dobri dve petini (41 %) vprašanih preselitev v stanovanja za starejše ni bila sprejemljiva. To je povezano tudi z dejstvom, da se velik delež zdravih ljudi, starih med 60 in 75 let, ne počuti starih. O stanovanjskih projektih skupnosti za tretje življenjsko obdobje se danes sicer veliko govori, vendar je le dobra desetina le-te ocenila pozitivno kot možno obliko bivališča. Razmeroma malo jih je tudi bivanje v domu za stare ocenjevalo kot pozitivno možnost; pogosto so menili, da je to nujna rešitev v primeru, ko bodo potrebovali oskrbo in pomoč. Pokazalo se je, da je vprašanje o tem, kakšni obliki bivališča so naklonjeni, v precejšnji meri odvisno od tega, ali so že razmišljali o možnosti preselitve, kar pa je spet odvisno od stopnje izobrazbe. Poleg tega je odvisno tudi od materialnega in zdravstvenega stanja.

Höpflinger meni, da je izraz stanovanje, prilagojeno starejšim (nem. altersgerechte Wohnung), ki se danes pogosto uporablja, problematičen z dveh vidikov. Po eni strani predpostavlja, da se stanovanjske potrebe mlajše in starejše generacije jasno razlikujejo med seboj, po drugi pa implicira,da stari ljudje potrebujejo posebna stanovanja, ker ne morejo več 'normalno' živeti. Zato se ta izraz v gerontologiji nadomešča z izrazom gradnja brez arhitektonskih ovir (nem. hindernisfreies Bauen und Gestalten): stanovanja in javne stavbe brez arhitektonskih ovir niso namenjene le določeni skupini ljudi (invalidom, starejšim ljudem), ampak so primerna za vse ljudi, ne glede na njihovo starost. Stanovanje brez pragov, s širokimi vrati ipd., je npr. primerno tako za starejšo žensko, ki ima težave s hojo, kot tudi za mamico z vozičkom. Ker se potrebe ljudi tekom življenja spreminjajo, je smiselno, da je stanovanje mogoče čim bolj enostavno prilagoditi individualnim potrebam. Tako se lahko npr. manjše stanovanje z drsnimi vrati razdeli manjše na več manjših enot, nekdanja otroška soba se preuredi v kotiček za risanje ipd.

Poleg stanovanj, ki so namenjena izključno starejšim, so danes pogosti tudi stanovanjski projekti, ki vključujejo več generacij – medgeneracijske stanovanjske in gospodinjske skupnosti (nem. Wohn- und Haushaltgemeinschaften). Vendar pa starostna raznolikost sama po sebi še ne zagotavlja dobro medgeneracijsko sožitje. Pri spodbujanju stikov med generacijami imajo pomembno vlogo organizacija skupnih dejavnosti in posredovanje pri morebitnih sporih. Oskrbovana stanovanja in stanovanja, ki vključujejo ponudbo različnih storitev, omogočajo starejšim, da lahko na svojem domu čim dlje samostojno živijo, tudi če imajo omejitve zaradi bolezni. Ponudbe stanovanj s storitvami so privlačne tudi za mlajše generacije – zanimiva so npr. tiste, ki živijo sami. V prihodnosti bo oskrba dementnih starih ljudi en največjih izzivov. Študije so pokazale, da so za njihovo oskrbo poleg oskrbe na domu najprimernejše decentralizirani oddelki za nego in gospodinjske skupine, ki nudijo profesionalno varstvo in skupno bivanje, ki temelji na varnosti, bližini in zaščiti.

Najnovejše delo Françoisa Höpflingerja Vpogled in pogledi na bivališča v starosti priporočamo vsem, ki jih zanima tovrstna tematika.