Avtor: Anton Mlinar, datum: 12.8.2010

Avtorici oziroma sodelavki pri izdaji knjige z naslovom Kulturna participacija in ustvarjalnost v tretjem življenjskem obdobju spričo demografskih sprememb v Evropi ugotavljata, da so politike, ki želijo doseči predvsem gospodarsko celovitost evropskega prostora, kratkovidne ter da ostaja na ta način veliko stvari nedorečenih. Predlagata, da bi bila kulturna perspektiva ključni pojem integracije, identitete, pluralnosti in ustvarjalnosti evropskih državljanov, to pa bi bilo pomembno tudi za gospodarski razvoj. Gospodarstvo morda ne bi več merilo samo na dobiček, pač pa bi se lahko v tem kontekstu izrazila tudi generacija starejših. Na eni strani bi bili lahko dlje časa aktivni, na drugi pa bi prispevali k medgeneracijskemu razumevanju, oblikovanju civilne družbe, od česar bi imele korist vse generacije. Avtorici te knjige sta prepričani, da ima kulturno izobraževanje in učenje pri tem osrednjo vlogo.

Avtorici pripadata dvema narodoma. Že več let se ukvarjata s kulturnim izobraževanjem starih z vidika preseganja nacionalne pripadnosti. Almut Friecke je profesorica za špansko in francosko literaturo ter načrtovalka kulturnih dogodkov. Vodi Evropski center za kulturo in izobraževanje v starosti (CUBIA = Europäisches Zentrum für Kultur und Bildung im Alter), ki je bil ustanovljen leta 1988, je pa tudi koordinatorica evropske mreže za starost in kulturo (angl. age-culture). CUBIA je prvenstveno raziskovalna ustanova, ki se ukvarja z vprašanji vmesnikov med tehnologijo, izobraževanjem/učenjem in inovativnimi umetniškimi pristopi. Evropska mreža za starost in kulturo je nastala v tej ustanovi. Sylvia Dow iz Glasgowa (Škotska, Velika Britanija) je igralka z dolgoletnimi izkušnjami na področju vseživljenjskega učenja in je svetovalka pri škotskem svetu za umetnost. Kot svobodna umetnica deluje v različnih kontekstih izobraževanja v kulturi, med drugim tudi v tematskem kontekstu umetnost in stari ljudje.

Kako je prišlo do knjige? V predgovoru Almuth Fricke zelo nedvoumno pove, kakšno vlogo pripisuje kulturi pri starih, kako pomembno je kulturno izobraževanje in kakšne so usmeritve evropske mreže age-culture. Najprej gre za izmenjavo inovativnih konceptov izobraževanja v kulturi in udeležbo starih pri tem skupnem učenju. Pri tem gre za razvijanje evropskega koncepta vseživljenjskega učenja. V knjigi je naštetih nekaj primerov dobrih praks iz različnih delov Evrope. Kultura jim zagotavlja, da segajo prek okvirov, kjer se dogajajo, in postajajo povsem izmenljiva vsebina. Izobraževanje starih ljudi, ki je tudi učenje vseh v skupini, omogoča, da se postavlja vprašanje o smislu izobraževanja, vprašanje, ki je v siceršnjem izobraževanju skoraj odsotno. Splošno mnenje, da je izobraževanje nekaj dobrega, preprečuje, da bi se lahko ustvarjalno seznanili s tem, da je sistem izobraževanje brez tega vprašanja eden od oblikovalcev sedanje krize zaupanja na različnih ravneh. Razmišljanje o smislu izobraževanja je v vseživljenjskem učenju sicer nujno, saj ne gre več za podeljevanje kvalifikacij, toda veliko bolj pomembno je, da se prek kulture, ki je vmesnik (angl. interface) med človekom in okoljem, omogoča integracija in socialna inovativnost tudi v pozni starosti.

Knjiga, ki je sicer 14. zvezek v seriji Kultura in izobraževanje, je razdeljena na štiri dele: Prvi del poroča o pripravi projektov in izkušnjah na projektih v teku, ki se nanašajo na temo kultura in izobraževanje/učenje. Prispevki so iz štirih držav (Nemčija, Španija, Finska in Velika Britanija). Prispevki so odprti v smislu tematske orientacije v državah, ki bi se želele pridružiti tej iniciativi. Drugi del govori o tem, kaj je treba storiti, da bi dosegli ciljno skupino ljudi. Tudi v tem delu je predstavljenih nekaj takih iskanj v različnih evropskih državah: Nizozemski, Avstriji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Del je posvečen t. i. ključnim osebam, ki imajo 'nos' za iskanje ljudi in za odpiranje že obstoječih skupin za tovrstno izobraževanje/učenje. Tretji del je posvečen medgeneracijskemu dialogu, ki je eden od odgovorov o smislu kulturnega izobraževanja oziroma učenja. Gre za primere, ki so nenavadno nazorni in celostni. Opisani primeri so iz Belgije, Nemčije in Srbije. Četrti del dokumentira umetniške dosežke s starimi in pri starih. V tem delu je nekaj zanimivih primerov z Irske, iz Nemčije in Francije.

Podnaslov knjige je učbenik. Knjiga je namenjena tako poklicnim kot tudi prostovoljnim (so)delavcem pri delu s starimi oziroma pri geragogiki. Je zelo bogata in nazorna ter izzivalna. Pokaže na stvari, ki so sicer znane, tako da se lahko le primemo za glavo in rečemo: 'Zakaj to vemo in tega ne delamo?' Ne gre za močne argumente, pač pa za povezanost oziroma pretočnost 'informacij'. Umetnost kot vmesnik kaže na pristne človeške potrebe, še več, na možnost, da se lahko človek izrazi kot človek. Leta pri tem niso ovira. Skratka, zelo zanimiva knjiga. Zanimivo pa bo pogledati tudi na spletno stran INCREASE (Intercultural Creativity of Seniors), na kateri so predstavljene partnerske organizacije s tega področja (http://www.increase-project.eu/partners.htm).