Avtor: Mojca Slana, datum: 12.8.2010

IB revija je strokovna revija, ki izhaja štirikrat letno in objavlja članke, ki obravnavajo sočasne probleme slovenske družbe in njenega razvoja. Prispevki metodološko, empirično in teoretično obravnavajo razvojna vprašanja z različnih vidikov: makro- in mikroekonomskega, socialnega, okoljskega in prostorskega vidika, in to na nacionalni in regionalni ravni. Revija ni omejena na področje ekonomije, temveč v njej objavljajo tudi strokovnjaki s področij sociologije, prava in geografije. Prispevki so večinoma v slovenskem, občasno pa tudi v angleškem jeziku.

V letniku 2009 lahko zasledimo 2 prispevka, katerih tema je upokojevanje oz. delovna aktivnost.

Članek Poti in dejavniki prehoda v delovno neaktivnost v Sloveniji je objavljen v prvi številki letnika 2009. Avtorja Klemen Širok in Milan Vodopivec v začetku na grobo pojasnita vpliv staranja na gospodarsko rast in razložita, zakaj je težko podaljšati delovno kariero. V razvitem svetu, kakor pravita, je upokojitev sinonim za starost in »v okolju, kjer je upokojitev razumljena kot nekaj, do česar je posameznik upravičen, je podaljševanje delovnega življenja težavna naloga«. (str. 7) Nekateri motivacijski dejavniki, ki bi lahko prispevali k večji zaposlenosti starejših so npr. finančna spodbuda, alternativni, prožnejši pogoji dela, boljše zdravstveno stanje starejših, uvajanje prožnih oblik določanja plače, preprečevanje starostne diskriminacije.

Analiza zaposljivosti, ki sta jo avtorja, temelji na Anketi o delovni sili v letih 2005 in 2006. Rezultati kažejo, da se v Sloveniji prehod iz delovne aktivnosti začne okoli 50. leta in konča z 61. letom, manjši delež pa ostaja delovno aktiven vse do pozne starosti. Tudi brezposelni se s trga dela postopoma umaknejo do 60. leta starosti. Hkrati pa ostaja ne tako neznaten delež starejših delovno aktiven tudi po 60. letu, pri čemer je njihova aktivnost usmerjena na neformalne oblike dela – od 60. do 70. leta starosti je tako vključenih 10–15 % ljudi, v 70. letih starosti pa manj kot 10 %. Pri ženskah se delež formalno zaposlenih za poln delovni čas manjša pri nižji starosti in bolj skokovito kot pri moških. Pomembne razlike v prehodih obstajajo glede na vrsto in sektor zaposlitve ter poklic zaposlitve. Redno upokojeni ostajajo polno zaposleni največ do 65. leta starosti in v starostnem razponu 10 let v celoti preidejo med upokojene brez vključevanje v prehodne oblike zaposlenosti. Pri samozaposlenih je prehod postopnejši. Delovna aktivnost starejših poteka pretežno v neformalnih oblikah zaposlitve. Glede na tip delodajalca pri starejših delovno aktivnih prevladujejo zasebni sektor.

Na koncu članka se avtorja sprašujeta, kako lahko dosežemo dvig stopenj delovne udeležbe starejših in ublažimo učinke staranja prebivalstva na obseg delovne sile. Eno izmed možnosti vidita v prilagoditvi finančno-institucionalnih spodbud, ki jih prinaša pokojninski sistem. Komplementarni ukrep pa bi bil prizadevanje za večjo »privlačnost« starejše delovne sile za delodajalce. To bi dosegli s spodbujanjem dviga individualne storilnosti delovne sile (pri starejših delavcih to pomeni izboljšanje usposobljenosti z vlaganjem v vseživljenjsko učenje). Delodajalce je torej treba spodbuditi, da bodo naklonjeni uvajanju prožnejših pogojev dela in načelom prilagajanja delovnega mesta zaposlenim.

V zaključnem delu prispevka avtorja opozorita še na to, da so omenjeni sklepi prehodni, saj bi bilo treba preučiti dejavnike in mehanizme, ki vplivajo na prehod v delovno neaktivnost.

Prispevek dr. Tineta Stanovnika – Pokojninske reforme v centralni, vzhodni in jugovzhodni Evropi, objavljen v št. 3-4 – primerjalno opisuje pokojninske sisteme in reforme Bolgarije, Hrvaške, Češke, Madžarske, Poljske, Romunije, Slovaške in Slovenije. Osnovna primerjava sistemov kaže, da se je zakonsko določena upokojitvena starost dvignila prav v vseh državah. Samo Slovenija in Madžarska dajeta možnost predčasnega upokojevanja brez odbitkov, kar je v obeh državah pogojeno s tem, da ima posameznik dovolj dolgo zavarovalno dobo. V ostalih državah, razen v Bolgariji, kjer predčasna upokojitev sploh ni možna, je možna predčasna upokojitev z odbitki, tj. trajno nižjo pokojnino. Avtor se posveti tudi institutu minimalne pokojnine in priznavanju neprispevnih obdobij. Institut minimalne pokojnine je zelo pomemben, ker zagotavlja stalen dohodek starejšemu prebivalstvu. Ob tem imajo posamezni pokojninski sistemi zelo različne rešitve – ena izmed njih je reševanje zagotovljenega dohodka v okviru splošnih shem socialnega varstva. Glede neprispevnih obdobij je Slovenija v primerjavi z ostalimi državami precej restriktivna.

Pomemben ukrep, ki zagotavlja finančno vzdržnost pokojninskega sistema (tj. onemogoča hitro rast pokojninskih izdatkov), je sistem usklajevanja pokojnin. Avtor meni, da je usklajevanje na osnovi švicarske formule (50 % na osnovi rasti plač in 50 % na osnovi rasti cen) nedvomno primeren način usklajevanja. Takšen sistem usklajevanja imajo Bolgarija, Hrvaška in Slovaška. Sistem usklajevanja zgolj na osnovi rasti plač ohranja samo še Slovenija.

Analiza osnovnih značilnosti in parametrov prvega pokojninskega stebra (javni pokojninski sistem) kaže, da so vse pokojninske reforme izboljšale aktuarsko pravičnost sistema in zagotovile tesnejšo vez med plačanimi prispevki (ali plačami) in pokojnino. Pokojninski sistemi omenjenih držav so prilagojeni tudi demografskim spremembam, ki potekajo. Pri analizi drugega, tj. privatnega pokojninskega stebra, se je avtor osredotočil na nekatere slabe rešitve pri načrtovanju tega stebra, prisotne zlasti na Madžarskem in Poljskem.

Članek se konča z nekaj »dokaznega gradiva«, ki kaže, da povečana delovna aktivnost ni odvisna od tega, kako obsežna in globoka je pokojninska reforma, temveč od stalnosti in stabilnosti politične podpore tem reformam.