Avtor: Martina Starc, datum: 12.8.2010

Trstenjakovo delo Človek in sreča, ki je v izvirniku izšlo leta 1974, lahko v marsičem sodi med začetke slovenske pozitivne psihologije. Pozitivna psihologija je pogled, ki psihologijo spremlja že od samih začetkov, preboj popularnosti pa je pridobila v zadnjih desetletjih, ko ideje osebnostne rasti, razvoja, potencialov, tega 'kar bi lahko bilo' zopet poskušajo nadvladati idejam zdravljenja, popravljanja in odpravljanja napak in deficitov.

Po Trstenjaku je človek poklican za srečo, saj je v primerjavi z živalmi edino bitje, ki lahko v svojih dejanjih išče in vidi smisel. »Človek je edino bitje, ki je ustvarjeno ali določeno za srečo.« (str. 103) Sreča in življenjski smisel sta v Trstenjakovih delih neločljivo povezana. »Sreča ali nesreča je tisto vrednotenje, s katerim dosežemo ali zgrešimo smisel življenja.« (str. 153) in »Sreča je hoja za smislom življenja.« (str. 98) Nesreča kot njen antipod pa »pomeni pravzaprav že odtujitev ali odpad od človeka, se pravi od le njemu lastne bitne določitve, končnega smisla in namena njegovega življenja«. (str. 104)

V knjigi je večkrat poudarjena časovna dimenzija sreče. »To, kar imenujemo sreča, je končno vedno nekaj, za čimer v srcu in z vsem svojim zunanjim prizadevanjem šele težimo. (…) Človek je v hoji za svojo lastno srečo.« (str 10–11) Sreča je v nadaljevanju, ne minevanju. Zato pa je tudi prizadevanje za zunanje dobrine prej ovira kot korist resnični sreči: »Zunanja sreča se človeku prej izmuzne, preden jo začne uživati. Zunanja sreča se tako rekoč že začne v preteklosti, zato nikoli ne pozna prave sedanjosti – mirne posesti; zato pa tudi nima nobene prihodnosti, ker ji manjka zanesljiv temelj sedanjosti.« (str. 14) Brez upanja za prihodnost ni sreče.

Sreča je po Trstenjaku čista kakovost, je nedeljiva, zato pa se tudi izogiba količinskemu mišljenju. »Na črti kolikosti … ne bomo prišli nikoli do prave sreče.« (str. 23)  Tako kot sreča se v prihodnost usmerjajo tudi rast, razvoj in duhovnost. Pri tem pa smo zopet v nevarnosti, da nas 'popade' količinsko mišljenje. Če se tudi rast preslika na lestvico razvojnih dosežkov in duhovnih norm, smo zgrešili bistvo celosti in celovitosti življenjskega smisla in življenjske sreče. Vsi ljudje na svoj način težimo k izpolnitvi želja. Je sreča izpolnitev vseh želja? V hitenju, da bi se 'napolnili' z različnimi užitki, da bi izpolnili mnogotere 'norme', ki se nam vsevprek ponujajo, da bi dosegli novodobni 'standard' udobnega, lagodnega življenja, vedno znova seštevamo. »Kakor da je sreča vsota užitkov.« (str. 26) Trstenjak nas opominja: »Sreča  je le v človeku samem ali pa je ni.« (str. 27) Medtem ko marsikomu ob misli, da se sreče ne da kupiti, postane kar malce nelagodno, pa nam je lahko v uteho spoznanje, da sreča vendarle ni vezana na nekaj zunanjega, še manj pa na nekaj velikega. »Sreča ni nekaj, kar naključno srečaš ali pa sploh ne; kar bi naključno srečal le eden izmed milijonov ljudi. Sreča je za vse ljudi. (…) Sreča je srečanje s samim seboj.« (str. 34)

Želje so po eni strani tiste, ki človeka silijo v razvoj, po drugi strani pa onemogočajo prav tisto umirjenost, ki je značilna za Trstenjakovo srečo. »Ko nekako izkustveno doživljam, da imam svoje mesto v prostoru in času, in se mi zato nikamor več »živčno« ne mudi (…) potem sem se osvobodil od modernega stresa, ki ljudi stiska in tlači in dela nervozne, ker menijo, da je 24 ur premalo za dan, čeprav še eno uro niso prav zmožni za delo.« (str. 47) Trstenjak nas ob tem sprašuje: »Ali ni potemtakem najbolj srečen tisti, ki nima (več) nobenih želja?« (str. 50), a že takoj nato odgovarja: »Človek bi ne bil več človek, če ne bi bil bitje potreb in želja.« (str. 52) Bistvo človeškosti je torej prav v krmiljenju med razvojem in mirovanjem, in če se za lastno srečo v stoičnem slogu odrečemo svoji človečnosti, smo zgrešili smisel. Prej kot v izpolnitvi vseh želja lahko srečo iščemo v stavku: »Kdor je namreč srečen, ničesar ne pogreša.« (str. 28)

Slej ko prej pa ob razmišljanju o človeški sreči pridemo tudi do dimenzije mladost/starost. Psihološke raziskave so že večkrat pokazale, da so starostniki bolj srečni in bolj zadovoljni s svojim življenjem kot mladi (George, 2010). Gledano razvojno, so naloge, ki nam jih postavlja mladost hkrati zagon za rast, a tudi vir stresa. Vsekakor pa življenje pred vsakogar postavlja svojevrstne preizkušnje. Trstenjak nas opominja, da preizkušnje in trpljenje niso antipod sreče. »Srečen človek tudi udarce trpljenja sprejema na okopih svoje notranje sreče, v kateri je nepremagljiv.« (str. 93) Nasprotje sreče je le izguba smisla. Preizkušnje so del razvoja in tisto, kar omogoča smiselnost. Sreča pa je nekaj, česar se lahko oprimemo tudi v težkih trenutkih. Trpljenje omogoča empatijo, razumevanje drugih in medsebojno sožitje, brez katerega ni sreče. »Trpljenje je most do bližnjega.« (str. 96) pravi Trstenjak in dodaja, da »Sebične sreče ni.« (str. 89)

Starost človeka v marsičem osvobaja. Številne razvojne naloge so že zaključene. Otroci so se osamosvojili, zaposlitev je prešla v upokojitev in za posameznikom je bogato življenje, ki omogoča doživljanje smisla. »Tako si lahko predstavljamo doma tudi staro mamo. Čeprav utegne kakšna »mladim zavidati«, da lahko gredo, ko ona ne more več; pa je vendar navadno le obratno; stara mama mladim le privošči, jih blagruje za vse, kar imajo dobrega in lepega; sama pa pri tem prav ničesar ne pogreša, je morda v svoji skromnosti srečnejša ko vsi mladi; gleda na polnost svojih let, ki jih je preživela za mladi rod, in so polna dobrot; je že kakor pšenični klas, ko je upognjen k tlom zaradi bogastva, ki ga nosi v sebi, bogastva, ki ga napolnjuje obenem z globokim smislom življenja. Kdor najde na stara leta smisel svojemu delu, je lahko srečen. Morda je tudi naša stara mama med tistimi, ki jo bogastvo njenih let sklanja k tlom in tako sklonjena doživlja smisel svojega življenja in srečo v njem. … Tisti, ki je srečen, ne potrebuje posebnega »osrečujočega« razvedrila; iz njega sreča sama žari in prekipeva; sam je s svojo osebnostjo sreča ne le sebi, marveč tudi svoji okolici. Taka je morda tudi naša stara mama. Lahko jo samo zapustijo doma, ko gredo vsi na smučanje, toda kako zelo jo bodo pogrešali, ko jih bo slej ko prej za vedno zapustila in bo tako ugasnila na domu osrečujoča svetloba njenega srca.« (str. 32)

Trstenjak se nagiba k mišljenju, da je sreča lažje dosegljiva v starosti, saj jo povezuje z modrostjo in zrelostjo: »Starost ni samo postopno propadanje organizma, temveč je obenem postopno zorenje osebnosti. In k tej zrelosti sodi tudi življenjska sreča. Samo zrel človek je lahko resnično srečen. Sreča je sad življenjske zrelosti. Ko se pomirijo strasti, ko se razblini prazen dim in ostane čisti plamen iskrenega življenja človečnosti in poštenosti; ko opravimo obračun, tako da človek neha biti dolžnik življenju, marveč postaja življenje vedno bolj dolžnik njemu …« (str. 75) Vendar pa priznava tudi, da je sreča nekako nad dimenzijo mladosti oziroma starosti. Sreča ljudi združuje, ne glede na starost. »Kdor je srečen, je mlad. Sreča ne pozna starosti. (…) Sreča, ki mine, ni prava sreča, je le videz in prevara. Minljiva sreča je nesreča. Sreča ne pozna staranja. Zato prava sreča človeka pomlaja. Kdor je srečen, se čuti mlad tudi v pozni starosti.« (str. 41)

Trstenjak se pomudi tudi ob misli, da si sodobni človek morda sploh ne želi prave sreče, pač pa si prizadeva le za vedno nove užitke, ki ne vodijo v pravo srečo. Morda se lahko danes, ko je iskanje užitka in sreče postalo že neke vrste družbeni 'projekt', tudi sami, mladi ali stari, ustavimo in razmislimo o lastnih virih sreče. Da sreča ni zgolj nekaj za čimer hlastamo, ampak resnično srečanje s samim seboj. Trstenjak nas poziva, da poiščemo v sebi tisto, kar nas napolnjuje s smislom in izkoristimo svoj čas ne z vidika količinske družbe pač pa z vidika tistega jutrišnjega nas, v katerega se bomo razvili. »Neizpolnjene želje – pred smrtjo; v tem je pravzaprav najhujše poglavje človeške sreče na zemlji.« (str. 49)