Avtor: Tina Lipar, datum: 15.12.2011

Voda je ena izmed najpomembnejših snovi za ohranjanje življenja. Telo jo uporabi za prenos hranil do celic, z njeno pomočjo se odstranjujejo strupene snovi, ohranja strukturo tkiv in podpira delovanje celic. Količina vode v telesu je odvisna od razmerja med vnosom in porabo, pomanjkanje le-te pa se zelo hitro pokaže kot dehidracija.

Dehidracija je pri starejših spremljevalec bolezni in celo smrti. Pogosto predstavlja vzrok za bolnišnično zdravljenje starejših ljudi, včasih tudi s smrtnim izidom. Neredko je povezana z okužbami, in če je spregledana, lahko poveča smrtnost za 50 %. Dehidracija, povezana z 2 % izgubo telesne teže, zmanjša vzdržljivost telesa in poveča tveganje za toplotni udar.

Človeško telo vsebuje okoli 63 % vode. Nemaščobno tkivo je sestavljeno iz 73 % vode, medtem ko je maščobno tkivo praktično nima. Izguba nemaščobnega tkiva pri starejših je posledica izgube mišične in kostne mase in izgube vode. S procesom staranja pride do zmanjšanega občutka žeje in sprememb v presnovi vode.

V starosti se kljub zmanjševanju mišične mase ohrani nekaj energijskih rezerv, vodne rezerve pa počasi usahnejo. Ker pa je zgodnje odkrivanje pomanjkanja vode v telesu otežkočeno zaradi zavajajočih znakov in simptomov, je zelo pomembna preventiva dehidracije.

Dehidracijo povzroči neskladje med vnosom in izločanjem vode iz telesa, ki pa se zaradi zmanjšanega občutka žeje v starosti sproti ne popravlja. Dejavniki tveganja za nezadosten vnos vode v telo so naslednji:

• zmanjšane funkcionalne sposobnosti posameznika z zmanjšano sposobnostjo gibanja,
• težave z vidom,
• zmedenost oziroma druge kognitivne spremembe, ki zmanjšujejo sposobnost komunikacije,
• določena zdravila (diuretiki, odvajala, pomirjevala),
• vsa akutna stanja s pridruženo vročino, otežkočenim požiranjem, bruhanjem ali drisko.

Eden izmed dejavnikov tveganja za dehidracijo je tudi zmanjšanje vnosa hrane pri starejših. Voda je namreč sestavni del hrane, telo pa jo pridobiva tudi z oksidacijo hranil. Vsako zmanjšanje količine zaužite hrane s seboj prinese tudi zmanjšanje količine zaužite vode, zato je v času zmanjšanega apetita pitje vode še toliko bolj pomembno. Pri starostnikih pa je lahko vzrok za dehidracijo tudi načrtno zmanjšanje vnosa tekočin, zaradi strahu pred uhajanjem urina.

Potreba telesa po tekočini se pri posameznikih razlikuje. Odvisna je od starosti, telesne aktivnosti, teže, vremena … Znanstveniki priporočajo, da naj bi dnevno zaužili 0,25 ml tekočine na 1 KJ porabljene energije (1ml/kcal) oziroma 30 ml/kg telesne teže. Po nekaterih priporočilih naj bi starejši zaužili vsaj 1,5 l tekočine na dan, več, kadar so telesno aktivni oziroma živijo v vročih podnebnih razmerah.

Izkazalo se je, da je žeja varnostni mehanizem in ne primarni dejavnik vnosa tekočin. To je še posebej vidno pri starejših, pri katerih pride do fiziološkega zmanjšanja občutka žeje in pojav le-te pomeni že občutno zmanjšanje tekočine v telesu.

Spremembe v telesni teži so najbolj enostaven pokazatelj sprememb v količini vode v telesu, za takšno sklepanje pa potrebujemo natančen podatek o začetni telesni teži. Klinični znaki dehidracije so pri starejših dokaj šibki in so pogosto le prilagoditev na novonastale razmere v telesu (znižanje krvnega tlaka, zmanjšanje izločanja urina, znoja, bolj koncentriran urin). Najbolj pogost znak je zmedenost, ki je posledica zmanjšanja znotrajcelične tekočine v možganih. Prepoznani so tudi mišični krči in utrujenost.

Da bi preprečili dehidracijo pri starejših ljudeh, je potrebno načrtno prepoznavanje tistih, pri katerih je prisotno povečano tveganje.

Dejavniki tveganja za dehidracijo pri starejših:

• starost nad 85 let,
• zmanjšan občutek žeje,
• težave pri dostopu do tekočine,
• težave pri sporazumevanju,
• kognitivne motnje,
• težave s požiranjem,
• zmanjšan apetit,
• jemanje zdravil (diuretiki, odvajala, pomirjevala),
• akutna stanja (vročina, bruhanje, driska),
• slaba oskrba s strani zdravstvenih delavcev.

Starejšim ljudem je potrebno razložiti pomen zadostnega vnosa tekočin v telo, čeprav ne čutijo žeje. Dnevno naj zaužijejo 1,5 litra tekočine, več pa takrat, ko je temperatura okolja povišana oziroma imajo vročino. Za vsako telesno stopinjo, ki je višja od 38°C, naj bi zaužili dodatnega pol litra tekočine.

Starejše je potrebno seznaniti, da se voda telesu zagotovi tudi z vnosom različnih tekočin, kot so čaj, sadni sokovi, mleko, juha, v skrajnem primeru tudi infuzija. Vnos tekočine v telo lahko povečajo tudi z večjim vnosom sveže zelenjave, sadja, svežega sira ali jogurta. Piti je potrebno skozi ves dan, po majhnih požirkih. Starejši naj bi imeli stalen dostop do tekočin za pitje, pri tistih, ki so gibalno ovirani, naj bi bila tekočina na dosegu roke.

Avtorica članek zaključi s sklepom, da so potrebna nenehna opozorila za zagotavljanje zadostnega vnosa vode v telo, še posebej v vročih mesecih. Spomnimo se samo vročinskega vala v Evropi v poletnih mesecih leta 2003, ko je tudi zaradi posledic dehidracije umrlo veliko ne samo bolnih, ampak tudi zdravih starejših ljudi.