Avtor: Tina Lipar, datum: 15.12.2011

Nenamerna izguba teže je neprostovoljno izzvan upad telesne teže skozi čas. Ocenjeno je, da 8 % odraslih ljudi in 27 % slabotnih starejših ljudi nad 65 let utrpi nenamerno izgubo telesne teže. Izguba telesne teže pri starejših je pomemben dejavnik tveganja in je povezana z povečano umrljivostjo (od 9 % do 38 % večja umrljivost 1–2 leti po začetku izgube teže). Izguba telesne teže je povezana tudi s povečanim tveganjem za zaplete zdravljenja, zmanjšanjem izvajanja dnevnih aktivnosti in slabšo kvaliteto življenja.

Nenamerna izguba telesne teže je lahko posledica poslabšanja že diagnosticirane bolezni (srčna obolenja, pljučne in rakave bolezni) ali še nediagnosticiranega patološkega procesa. Nenamerna izguba telesne teže (4–5 % znotraj enega leta ali več kot 10 % znotraj 5–10 let) je povezana s povečano obolevnostjo in umrljivostjo. Pri slabotnih starejših ljudeh je lahko pomembna že majhna izguba telesne teže (npr. 3 % začetne telesne teže). Tudi namerna izguba telesne teže pri starejših je povezana s povečano umrljivostjo in z zlomi kolka, kar kaže na pomembnost vzdrževanja telesne teže s staranjem.

Epidemiološke študije so pokazale, da večina starejših vzdržuje telesno težo v razumno dolgem časovnem obdobju (5–10 let). Okoli 15–20 % starejših utrpi izgubo telesne teže za 5 kg ali več oz. izgubo 5 % začetne telesne teže v 5–10 letih. Ta pojav naraste na 27 % v populaciji z visokim tveganjem, kot so doma živeči slabotnejši starejši ljudje, ki so uporabniki storitvenih dejavnosti. Višanje starostne dobe, invalidnost, obstoječi zdravstveni problemi, nizka stopnja izobrazbe, prisotnost kognitivnih omejitev, kajenje, izguba partnerja in nizka začetna teža so bili povezani z bolj pogostimi izgubami telesne teže.

Na splošno so vzroki izgube telesne teže pri starejših podobni tistim, ki jih imajo ljudje v srednjem življenjskem obdobju, in jih lahko delimo v organske (neoplazmični, ne-neoplazmični in vzroki, povezani s staranjem), psihološki (depresija, demenca, anksiozne motnje) in nemedicinski (npr. socioekonomski vzroki). V približno 25 % nenadnih izgub teže vzrokov kljub številnim preiskavam ne morejo odkriti. Ljudje, pri katerih ne odkrijejo vzroka izgube telesne teže, imajo ponavadi boljšo prognozo kot tisti, pri katerih je vzrok znan, sploh če je ta vzrok rak.

Pri starejših nad 75 let je vzrok za izgubo telesne teže najpogosteje kombinacija dejavnikov. Veliko teh dejavnikov pa ne sodi med bolezenska stanja. Npr. ljudje, ki so zboleli za demenco, lahko postanejo sumničavi glede priprave hrane in jo bodo zavračali zaradi suma zastrupitve. Poleg tega lahko ogromno energije porabijo s pogostim tavanjem. Vendar pa je izguba telesne teže posredno povezana tudi z nekaterimi boleznimi (npr. žolčni kamni lahko povzročajo kronično slabost, kar vodi v zmanjšanje apetita in izogibanje visokokalorični, z maščobo bogati hrani). K znižanju telesne teže vodijo tudi s starostjo povezane fiziološke spremembe, kot je zmanjšanje kemosenzoričnih funkcij (voh in okus), zmanjšana sposobnost žvečenja, upočasnjeno praznjenje želodca ... Te spremembe so povezane s hitrejšim občutkom sitosti in upadom apetita.

Opisanih je bilo kar nekaj mehanizmov, ki pojasnjujejo povezavo med izgubo telesne teže in neugodnimi zdravstvenimi izidi. Izguba telesne teže pospeši s staranjem povezano izgubo nemaščobne telesne mase (mišice, kosti), kar vodi do funkcionalnega upada in zlomov. Izguba 10 % skeletnih mišic je že lahko povezana z upadom fizične funkcije (otežkočeno opravljanje dnevnih aktivnosti).

Zanimivo je spoznanje, da precejšen delež starejših ljudi, ki so izgubili telesno težo, tega ne vidi kot zdravstveni problem oz. so zmotno prepričani, da je upad telesne teže posledica uspešnega sledenja dieti oz. spremembam v življenjskem slogu. Poleg tega so lahko pri starejših prisotne tudi motnje hranjenja in motnje v telesni shemi, kar doprinese k temu, da starejši vidijo izgubljanje telesne teže kot želeno stanje. Po drugi strani pa celo polovica ljudi poroča o izgubi telesne teže, do katere pa v resnici ni prišlo.