Avtor: Ksenija Ramovš, Tina Lipar, Ksenija Saražin Klemenčič, Mojca Slana, datum: 26.6.2012

Praga, Prague Congress Centre, 28. maj – 1. junij 2012

Gostiteljica konference in članica IFA združenja je bila organizacija Život 90, ki je češko nacionalno združenje. Život 90 se od leta 1990 posveča interesom in potrebam starejših ljudi. Glavni cilj združenja je ustvarjanje pogojev za izmenjavo, shranjevanje ter razširjanje izkušenj in znanja, ki se nanašajo na starejše ljudi. Prizadevajo si za izboljšanje kakovosti življenja starejših ljudi.

Konference se je udeležilo okoli 700 udeležencev iz 63 držav. Sorazmerno veliko je bilo udeležencev iz Kanade, Avstralije in nekaterih azijskih držav. Glede na to, da je bila konferenca vsebinsko vrhunska in za evropske strokovnjake geografsko dostopna, smo kljub gospodarski krizi pričakovali večjo udeležbo iz evropskih držav.

Na konferenci smo iz Slovenije s svojimi prispevki sodelovali: Marjan Sedmak, predsednik AGE Platform Europe, s plenarnim predavanjem, ter Valentina Hlebec s Fakultete za družbene vede z referatom. Z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje pa smo Ksenija Ramovš, Ksenija Saražin Klemenčič, Mojca Slana in Tina Lipar predstavile referate iz aktualnih področij, na katerih na Inštitutu delamo. Predstavile smo potencial socialnega gradienta pri zmanjševanju neenakosti v zdravju, izpostavljenost revščini med starejšimi ženskami v Sloveniji, slovenska starosti prijazna mesta in občine ter družinsko in profesionalno oskrbo starejših ljudi, njeno kvaliteto in izzive. Naši referati so bili med udeleženci konference zelo dobro sprejeti. To nam daje potrditev, da se na Inštitutu z raziskovalnim delom in z razvojem programov za kakovostno staranje ustrezno (in tudi za tuje raziskovalce zanimivo) ter pravočasno odzivamo na izzive, ki jih s seboj prinaša staranje prebivalstva.

Na konferenci je bil imenovan tudi nov predsednik IFA. Dosedanjo predsednico IFA, Irene Hoskins, je nasledil dr. Gangadhran ali na kratko dr. Ganga iz Indije, ki bo gostiteljica naslednje IFA konference čez dve leti, to je leta 2014.

Potek in vsebina konference

Konferenca se je začela z otvoritveno slovesnostjo, kateri so sledile predstavitve pomembnih čeških osebnosti iz preteklosti in sedanjega časa. Tako je po videokonferenci udeležence nagovorila svetovno znana nekdanja teniška igralka Martina Navratilova. Prisotne je v živo nagovoril tudi dr. Vladimir Špidla, nekdanji predsednik češke vlade in evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti. Povedal je nekaj tehtnih misli o vplivu kapitalizma, individualizma na medgeneracijsko solidarnost in o možnostih za preseganje nekaterih negativnih družbenih pojavov.

Med uvodnimi strokovnimi temami so posebno pozornost pritegnili pogledi na staranje dr. Alexandra Kalacheja, ki je najbolj znan kot ustanovitelj starosti prijaznih mest. Je vodja mednarodnega centra za strategijo in politiko staranja v Braziliji, svetovalec za vprašanja globalnega pojava staranja na medicinski akademiji v New Yorku in nekdanji direktor oddelka za staranje pri Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO). Povedal je, da je obdobje adolescence odkrila baby boom generacija. Pred njo namreč tega vmesnega obdobja med otroštvom in odraslostjo družba ni poznala. Nato je malo v šali dodal, da naj bi sedaj ta ista generacija odkrivala pojem gerontolescence. Dr. Kalache se zaveda, da se staranje v družbi pogosto prikazuje v negativni luči, sam pa želi to preseči s tem, da zase pravi, da se bo staral ponosno in glasno (loud and proud).

Nekatere misli, izražene na konferenci

V svetu naj bi število starejših ljudi kmalu naraslo na 2 milijardi, na kar se moramo pripraviti. S tem v zvezi je bilo izrečenih veliko zanimivih misli, ki še vedno odzvanjajo. Med drugim, da se postaramo prej, kot obogatimo, in moramo že v mladosti ter srednjih letih ukrepati z zdravim in aktivnim načinom življenja, da si zagotovimo varno in zdravo starost. Na vedno številčnejše starejše ljudi naj se ne gleda kot na breme, ampak priložnost, saj so velikokrat neizkoriščen potencial. Sodelujejo lahko (tudi kot prostovoljci) pri medsebojni pomoči, pri prenašanju svojih izkušenj na mlajše generacije. Glede informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) pa si je za potrebe starejših ljudi treba prizadevati, da je le-ta preprosta in cenovno ugodna ter da je zmotno mišljenje, da starejši ljudje ne marajo IKT, le približati jim jo je treba.

Referati na konferenci so predstavljali rezultate raziskav in tudi konkretne rešitve skrbi za starejše, kot je njihovo vključevanje v družbo, sodelovanje pri odločanju, informacijsko komunikacijske rešitve itd. Ker je bila konferenca obsežna, trajala je pet dni, ni mogoče predstaviti vseh prispevkov. V nadaljevanju se zato omejujemo le na nekatere.

Starosti prijazna mesta in podeželje

Dr. Kalache, ki je na konferenci dobil posebno nagrado za svojo dejavnost na področju uvajanja starosti prijaznih mest, je v enem izmed plenarnih predavanj predstavil svoje izkušnje s starosti prijaznimi mesti. Ideja o njih se mu je porodila leta 2007 v Rio de Janeiru, v Copacabani, znani po 'lagodnem' življenju. Toda tudi v Copacabani se prebivalstvo pospešeno stara. V času baby boom generacije so gradili porodnišnice, zdaj pa so se le-te spremenile v domove za starejše. Pri starosti prijaznih mestih je poudaril, da sta enako pomembna pristop od spodaj navzgor in obratno, kar je ponazoril z mlinom na veter, pri katerem starejši ljudje predstavljajo veter, ki žene lopute mlina. Spodaj so ljudje s svojimi potrebami, ki dajejo pobude. Pristop od zgoraj navzdol predstavlja država, z infrastrukturo, z zakonodajo.

Starosti prijaznim okoljem je bilo na pobudo SZO na konferenci posvečene precej pozornosti. O starosti prijaznih okoljih je bilo govora tako na plenarnih predavanjih, kjer je ga. Lisa Warth predstavila razvoj programa, kot tudi v različnih sklopih krajših predstavitev. Predstavniki Irske, Kanade (Manitoba) in Kitajske (Hong Kong) so predstavili uspešno implementacijo programa. Ga. Anne Connolly z Irske je razložila njihov 12-stopenjski pristop, pri katerem je izpostavila tudi pomembnost sodelovanja s stroko (univerze, raziskovalni inštituti ipd.) ter tudi poslovnim sektorjem (da imajo npr. trgovine, restavracije možnost pridobiti nalepko Trudimo se biti starosti prijazni.). G. John Hamilton iz Kanade je izpostavil pomembnost definicije med oddaljenimi kraji in podeželjem (rural and remote) – pomen teh pojmov se namreč od države do države močno razlikuje.

Da zmeraj ni vse rožnato in da dober začetek zmeraj ne vodi v uspešno implementacijo programa, je iz lastnih izkušenj razložila ga. Brasher iz Avstralije. V Melbournu so s programom začeli zelo obetavno, vendar so premalo upoštevali pristop »od spodaj navzgor«, zaradi česar so naleteli na velike težave, saj se dejansko stanje ni nič spremenilo. S pomočjo SZO in lastne vztrajnosti sedaj začenjajo še enkrat, na novo in, kakor je dejala ga. Brasher, tudi uspešno.

Slovenske izkušnje s Starosti prijaznimi mesti in občinami je predstavila Mojca Slana z Inštituta Antona Trstenjaka. Od leta 2008, ko se je v Sloveniji začel izvajati program starosti prijaznih mest, se je v nacionalno mrežo vključilo 10 mest in občin. Novi člani vstopijo v mrežo s podpisanim soglasjem župana in mestnega sveta. Koordinator slovenske mreže je Inštitut Antona Trstenjaka, ki mrežo tudi razvija, vzdržuje njene aktivnosti in nudi smernice vsem članicam.

Zanimivo predstavitev, ki je vezana na starosti prijazna okolja, je imel tudi dr. Andrew Scharlach, ki je kot primer dobre prakse predstavil t. i. 'vaško gibanje' (village movement), ki starejšim omogoča življenje na domu. Vaška gibanja so v resnici ljudske organizacije, ki delujejo kot vezni člen med starejšimi prebivalci in lokalnimi prostovoljci. Torej, kadar starejši človek potrebuje prevoz do zdravnika in trgovine ali nekoga, da mu pokosi travo na vrtu, pokliče na organizacijo vaškega gibanja, ki mu priskrbi prostovoljca. V ZDA in Avstraliji trenutno deluje 65 takšnih organizacij, 150 jih je v postopku razvoja. Dr. Scarlach je predstavil raziskavo, v katero so vključili več kot 70 % ljudi, vključenih v organizacijo vaškega gibanja. Ugotovili so, da se teh organizacij poslužujejo predvsem starejši ljudje, ki so ekonomsko dobro preskrbljeni, dokaj zdravi in imajo vzpostavljeno socialno mrežo. V zadnjem času pa te organizacije vse bolj razvijajo modele pomoči, ki bi bili uporabni tudi za starejše ljudi z omejitvami. Vaško gibanje spodbuja socialno vključenost starejših ljudi, pospešuje zdravje in dobro počutje svojih članov, nudi pomoč znotraj gospodinjstev in povezuje različne generacije med seboj.

Starosti prijazna mesta in skupnosti so program SZO, ki se ne le močno širi po vsem svetu, temveč tudi pridobiva na veljavi, saj ohranja svojo kakovost in prvotni namen, tj., da se v okolju dejansko nekaj spremeni in ne ostane zgolj na administrativni ravni. V ta namen, so močno poudarjali vsi govorci, je nujno potrebno, da vsako okolje izdela svojo strategijo in tudi akcijski načrt, hkrati pa določi kazalnike, s katerimi je možno spremljati dejanski napredek.

V kratkem bo na voljo tudi spletni portal, ki bo namenjen predvsem povezovanju mest med seboj in izmenjavi dobrih praks med člani Globalne mreže Starosti prijaznih mest in skupnosti (GNAFCC), na njem pa bo na voljo veliko pomembnih in zanimivih informacij tudi za tiste, ki niso člani GNAFCC ali o tem šele razmišljajo.

Preventiva Alzheimerjeve in drugih vrst demenc

Profesorica Françoise Forette je predstavila preventivne dejavnike Alzheimerjeve in drugih vrst demenc. Znano je, da prevalenca demence z leti narašča, 70 % vseh demenc pa predstavlja Alzheimerjeva demenca. Predstavitev referata je bila v bistvu pregled študij, ki so ugotavljale preventivne dejavnike za razvoj demence. Študije niso potrdile, da naj bi imela sladkorna bolezen vpliv na pojavnost demenc. Glede vpliva povišanega krvnega holesterola na razvoj demence potrebujemo več študij, da bi lahko z gotovostjo potrdili pozitivno korelacijo. Veliko študij je namreč pokazalo, da zniževanje povišanih vrednosti krvnega holesterola ugodno vpliva na vzdrževanje kognitivnih funkcij, randomizirane kontrolne študije pa niso pokazale, da bi zdravila za zniževanje krvnega holesterola (statini) imela vpliv na zmanjševanje pojavnosti demence. Kakšen vpliv ima estrogen? Rezultati raziskav so dvoumni. Nekateri izmed njih dokazujejo celo, da naj bi zdravljenje z estrogenom povečevalo pojavnost demence, predvsem je pozitivno korelacijo opaziti pri ženskah nad 65. letom starosti. Čeprav vpliv zmanjševanja povišanega krvnega tlaka na pojavnost demence še ni povsem jasen, pa avtorica poudarja, da je povišan krvni tlak vseeno potrebno zdraviti. Tudi po 80. letu starosti zdravljenje povišanega krvnega tlaka zmanjša pojavnost srčne in možganske kapi, obolevnosti in umrljivosti. Stroka še nima prepričljivih dokazov, da naj bi nesteroidni antirevmatiki, aspirin, dodatki vitamina E in antioksidanti zmanjševali pojavnost demence.

Kako vplivata na pojavnost demence telesna aktivnost in zdrav način prehranjevanja (predvsem mediteranski način prehranjevanja, ki vsebuje veliko sadja, zelenjave in rib)? Avtorica prispevka pove, da na tem področju primanjkuje kontrolnih študij, ki bi pokazale zmanjšano pojavnost demence. Po drugi strani pa je znana povezava med telesno aktivnostjo in ohranjanjem kognitivne funkcije. Za preventivo demence se zadnje čase kot koristno kaže izobraževanje in »miselna aktivnost«. Koristno je delati v pozno starost, predvsem na kognitivnem področju, z učenjem, miselnim reševanjem težav in t. i. psihično aktivnostjo. Kot zelo pomembna v preventivi demenc pa se je izkazala tudi socialna aktivnost. Ljudje, ki živijo sami in nimajo sorodnikov ali prijateljev, naj bi bili tako bolj ogroženi za razvoj demence.

Promocija primernih telesnih vaj za starejše

Wathinee Boonchalaksi z Inštituta za demografske in socialne študije (Institute for population and social research) s Tajske je predstavila referat o promociji primernih telesnih vaj za starejše, ki so vključene v preventivni zdravstveni program na podeželskih regijah na Tajskem. Na začetku referata je avtorica poudarila, da lahko primerne telesne vaje ohranjajo ali celi izboljšajo zdravstveno stanje in dobro počutje. Starejši ljudje naj bi izbirali telesne vaje, ki so primerne za njihovo fizično stanje in ne predstavljajo nevarnosti za zdravje. Ena izmed primernih telesnih aktivnosti je tudi telovadba z bambusovimi palicami. Vaje je zasnovala Aunty Boon-Mee, Tajka, ki živi v okolju, kjer naj bi se vaje izvajale. Aktivnost je sestavljena iz 12 različnih vaj, ki naj bi jih redno izvajali. Vaje naj bi zmanjševale bolečine v križu in kolkih. Starejši ljudje, ki že imajo diagnosticirano kakšno bolezen, naj bi se pred začetkom izvajanja vaj posvetovali z zdravnikom. Ugotovili so, da je pri starejših ljudeh, ki redno, vsaj trikrat tedensko, izvajajo vaje z bambusovimi palicami, obolevnost manjša. Poleg tega naj bi zdrave življenjske navade, ki vključujejo primerno telesno aktivnost, zmanjšale stroške zdravstvene blagajne, ker bi se izboljšalo tako telesno kot psihično zdravje.

Nordijska hoja

Gospa Bottomley iz Walesa je predstavila referat z naslovom Nordijska hoja v Walesu - vključevanje starejših ljudi v fizično aktivnost skozi vrstniško učenje. Ustanovitelj programa je vlada iz Walesa. Program poteka od leta 2007. Nordijsko hojo so razvili na Finskem kot komplementarno dejavnost smučanju v poletnih dneh. Primerna je za ljudi vseh starosti. Če jo izvajamo pravilno, pri nordijski hoji porabimo več kalorij kot pri navadni hoji. Nordijska hoja krepi mišice nog, prav tako pa tudi mišice zgornjega dela telesa. Program temelji na izobraževanju prostovoljcev, ki so starejši, nad 50 let, da postanejo inštruktorji in voditelji skupin za nordijsko hojo. Prostovoljci, tako inštruktorji kot voditelji skupin, se enkrat letno srečajo na t. i. konferenci. Tam si izmenjajo izkušnje in obnovijo znanje.

Do sedaj so v programu izobrazili že 60 prostovoljcev inštruktorjev in voditeljev skupin, ki tedensko vadijo skupaj z 200 starejšimi ljudmi. Po shemi knjižnične izposoje nudijo tudi izposojo palic za tiste starejše ljudi, ki si jih ne morejo privoščiti. Vodena nordijska hoja je zaenkrat brezplačna. Program pa krije stroške, ki jih imajo prostovoljci pri vodenju skupin, npr. potni stroški. Krijejo tudi stroške izobraževanja, palic za izposojo in organizacijo letne konference.

Uporabnost informacij o načinu hoje posameznika, da se ohrani zdravje in aktivnost

Predavateljica D. Hodgins je predstavila postopek za objektivno določitev stabilnosti koraka in hoje. Na začetku je poudarila, da je eden izmed glavnih razlogov za padec nestabilen korak in hoja. Sedanje metode za ugotavljanje tveganja za padce temeljijo na subjektivnih meritvah, kamor spada tudi Bergov test ravnotežja. Izvedba takšnih meritev zahteva izkušene strokovnjake, z njimi pa le na posreden način sklepamo o kakovosti hoje. Z napredkom tehnologije je sedaj možno meriti profil hoje in koraka pri posamezniku tudi neposredno. Naprava zagotavlja objektivne meritve, ker meri kvantitativne lastnosti (npr. odstotek fleksije ali ekstenzije kolena). Postopek se izvede s pomočjo posebne naprave, ki se namesti na stegna in meča na obeh nogah. Izsledki raziskave, ki so jo opravili na ljudeh, starih med 60 in 97 let v enem izmed dnevnih centrov v Londonu, kažejo, da lahko ljudje stabilen korak in hojo ohranijo tudi do 90 leta. Zato je pomembno, da se pri starejših ljudeh izvajajo tako subjektivne kot objektivne meritve hoje in koraka, da se odkloni od normalnega stanja zaznajo in popravljajo že zgodaj v razvoju nepravilnosti.

Zanemarjenost med starejšimi ljudmi

Dr. Doron iz Izraela je predstavitev pričel s sliko antičnega grškega filozofa Diogena, ki je živel v sodu. Ob tej sliki se je predavatelj spraševal, koliko sploh smemo posegati v življenjski prostor starejših ljudi, tudi takrat, ko smo prepričani, da se starejši človek zanemarja. Prva težava pri obravnavanju samozanemarjanja starejših ljudi se pojavi že z definicijo. Kar lahko v eni državi označimo za samozanemarjanje, ne drži popolnoma tudi v državah z drugačnimi kulturnimi in družbenimi koreninami. Iz istega razloga je težko meriti zlorabo starejših na podlagi tega, koliko so zanemarjeni.

Katere dejavnike tveganja, ki vodijo v samozanemarjanje starejših ljudi, poznamo? Sem sodijo visoka starost, bolezen in invalidnost, kognitivni deficiti, osamljenost in nižji socialno-ekonomski status. Pomembno je, da se zavedamo, da samozanemarjanje ni značilnost staranja, ampak da je to pogosto življenjska zgodba nekega človeka. Skozi življenje lahko pomanjkljiva skrb zase postane rutina, človek jo dojema kot nekaj normalnega. V starejši dobi pa je lahko tudi posledica dopovedovanja okolice starejšemu človeku, da ni več sposoben skrbeti sam zase.

V resnici potrebujemo več študij, da bi pojav samozanemarjanja dobro razumeli. Pomembno je namreč, da starejšim ljudem ne vsiljujemo naših prepričanj, da jim dopustimo možnost odločanja o lastnem življenju, potem ko smo jih seznanili z vsemi možnostmi, ki so jim na voljo.

Družinski oskrbovalci in oskrba starejših ljudi

Margaret Denton z Mcmaster University je predstavila profil t. i. 'osebnih podpornih delavcev' (Personal Support Workers), ki pomagajo starejšim pri aktivnostih življenja. Osebni podporni delavci opravljajo svoje naloge pod supervizijo medicinskih sester oz. drugih zdravstvenih delavcev. Njihove naloge vključujejo na eni strani skrb za telesne potrebe starejšega človeka, na drugi strani pa zmanjšujejo osamljenost, spodbujajo k večji neodvisnosti in boljši samopodobi starejšega človeka. Z njihovo pomočjo se kvaliteta življenja starejših ljudi izboljša, na ta način pa se jim tudi omogoči, da dlje časa živijo v domačem okolju. Osebni podporni delavci lahko pomagajo starejšim ljudem v domačem okolju, ustanovah za dolgotrajno oskrbo, dnevnih programih za starejše, bolnišnicah in še kje. Izobraževanja za osebne podporne delavce se med različnimi ustanovami razlikujejo, zato se razlikuje tudi njihova usposobljenost. Državni certifikati ali dokazila o usposobljenosti za enkrat še niso na voljo. V nekaterih primerih osebni podporni delavci opravljajo tudi osnovnejše naloge medicinskih sester. Za vsako nalogo (npr. povijanje nog pri krčnih žilah, aplikacija kapljic za oči, merjenje krvnega tlaka) se morajo posebej usposobiti. Zato vsi podporni delavci niso enako usposobljeni. Predavateljica je opozorila na dve vprašanji. Prvo se dotika problema menjavanja različnih osebnih podpornih delavcev na domu starejšega človeka, saj ima starejši človek lahko kompleksnejše potrebe, katerim samo en podporni delavec ni kos. Drugo pa je vprašanje, v kolikšni meri lahko osebni podporni delavec sploh predvidi spremembe v zdravstvenem stanju starejšega človeka in se nanje pravočasno odzove.

Tina Lipar z Inštituta Antona Trstenjaka je predstavila referat z naslovom Družinska in profesionalna oskrba starejših ljudi, njena kvaliteta in izzivi. Kratki predstavitvi Inštituta Antona Trstenjaka je sledil pregled stanja v svetu. Znano je, da se populacije starajo. Znotraj le-teh pa se najhitreje starajo najstarejši starejši. V Evropski uniji se bo delež ljudi, starejših od 80 let, od leta 2010 do leta 2030 povečal s 23 na 37 milijonov. Najstarejši starejši pa so skupina, ki potrebuje največ pomoči. Izsledki slovenske raziskave Potrebe, stališča in zmožnosti starejših ljudi od 50 let kažejo, da bi v primeru odvisnosti 64,3 % ljudi rajši ostalo doma, kjer bi zanje skrbel nekdo izmed družinskih članov, 29,9 % pa bi izbralo institucionalno varstvo. Številne študije dokazujejo, da je družinska oskrba pogosto zelo obremenjujoča, oskrbovalci pa se po eni strani srečujejo s pomanjkljivim znanjem o oskrbi, po drugi strani pa s pomanjkljivo javno pomočjo. V odgovor na potrebe družinskih oskrbovalcev po znanju, izmenjavi izkušenj in medsebojni podpori je Inštitut Antona Trstenjaka razvil tečaj za družinske oskrbovalce. Namenjen je ljudem, ki oskrbujejo onemoglega svojca ali pri oskrbovanju relativno veliko pomagajo. Temelji na metodi socialnega učenja, kjer so vsi udeleženci učitelji in učenci. Metoda socialnega učenja postavlja v ospredje dobre izkušnje udeležencev z oskrbovanjem. Te dobre izkušnje, ki so hkrati zakladnica praktičnih znanj oskrbovanja in dobrih strategij za reševanje težav, si udeleženci med seboj pripovedujejo. Vsak izmed udeležencev govori o osebnih izkušnjah, s tem predstavi del svojega sveta ostalim tečajnikom. Dobre izkušnje in skupinsko iskanje rešitev za nastale težave pri oskrbovanju pa skupino povežejo. Izobraževalna srečanja potekajo enkrat tedensko po dve uri. Po končanih 8 izobraževalnih srečanjih lahko skupina preide v klub svojcev. Srečanja kluba potekajo enkrat mesečno, namenjena pa so izmenjavi dobrih izkušenj, reševanju odprtih težav in učenju novih vsebin. Tako izobraževalna srečanja kot klubi potekajo pod vodstvom izkušenega moderatorja, ki usmerja potek srečanj, skrbi, da v skupini prihaja do izmenjave dobrih, koristnih izkušenj in da tečajniki ne zapadejo v stanje pritoževanja in črnogledosti, ki skupini ne koristi. Udeleženci s tečajem pridobijo nova teoretična in praktična znanja o oskrbovanju. Z izmenjavo dobrih izkušenj si med seboj pomagajo pri reševanju težav in si nudijo podporo. Udeleženci dobijo tudi koristne informacije o možnostih različnih formalnih pomoči, o institucijah, na katere se lahko obrnejo v primeru težav. Pomemben pozitiven vidik, ki ga nudi tečaj, pa je tudi v tem, da si udeleženci razširijo krog poznanstev. Za družinske oskrbovalce je namreč značilna visoka stopnja osamljenosti in socialne izolacije, s tečajem pa oskrbovalcem ponudimo možnost socialnega vključevanja. S tem pa se lahko zniža tudi pojavnost različnih duševnih bolezni, kot so depresija, anksioznost in različne vrste omam.

Annette Franke z Goethe University v Frankfurtu je predstavila referat z naslovom Socialne politike, ki vključujejo družinske oskrbovalce, ki so še zaposleni. Poudarila je, da je usklajevanje družinske oskrbe s službenimi obveznostmi v evropski družbi velikega pomena, saj zadeva tako trg dela kot odnose znotraj družine in s tem posredno vpliva tudi na družbo. Da bi v Evropi lahko zagotovili dobro uskladitev med službenimi obveznostmi in družinsko oskrbo, potrebujemo konkretne socialne politike, ki bi odgovorile na vprašanja teh naraščajočih zahtev. Čeprav je neformalna oskrba s socioekonomskega vidika zelo pomembna, pomemben vpliv pa ima tudi na medgeneracijsko solidarnost in staranje v lastnem domu, javne strategije in politike doprinosa neformalnih oskrbovalcev nekako ne opazijo. V preteklosti niso namenjali posebne pozornosti družinskim oskrbovalcem, ki so bili ob zadolžitvah oskrbovanja še zaposleni. Potrebe zaposlenih družinskih oskrbovalcev so pogosto spregledane, tudi zato, ker je dolgo veljalo prepričanje, da za oskrbo skrbijo že upokojeni starejši ljudje. Pomembno je torej, da se sprejmejo strategije, ki bodo odgovarjale na zahteve vedno večje potrebe po družinski oskrbi, tudi z vidika zaposlenih družinskih oskrbovalcev.

Potencial socialnega gradienta pri spoprijemanju z nenalezljivimi kroničnimi boleznimi pri starejših ljudeh

Sledeči prispevek je predstavila Ksenija Ramovš. Na Inštitutu izvajamo raziskavo o potencialu socialnega gradienta na primeru bolezni povišanega krvnega tlaka, ki jo vodi dr. Božidar Voljč. Socialni gradient v zdravstvu so razlike v zdravju ljudi, ki so povezane s socialno-ekonomskim položajem posameznika. Pri primerjanju obeh skrajnosti gradienta opazimo, da višje, kot je posameznik, več dobrin in znanja ima na voljo, zaradi česar ponavadi bolje obvladuje svoje bolezni. Običajno je gradient pojmovan negativno – kot podlaga za diskriminacijo in neenakost.

Mi pa smo raziskali njegov neizkoriščen pozitivni potencial, kajti vsaka oseba z več znanja in izkušenj ima implicitno tendenco za posredovanje le-teh drugim ljudem. Predpostavili smo, da bodo ljudje iz višjega gradienta ohranili svojo višjo raven obvladovanja bolezni, ljudje iz nižjega gradienta pa jo bodo zvišali.

V treh različnih okoljih (1 podeželsko in 2 mestni) v Sloveniji in Srbiji smo zbrali po 13–15 udeležencev s povišanim krvnim tlakom v učno skupino. V vsaki skupini je bilo pol moških in pol žensk, od tega je bila polovica predstavnikov z nižjo izobrazbo in slabšim obvladovanjem povišanega krvnega tlaka (nižji gradient) in polovica predstavnikov z višjo izobrazbo ter boljšim obvladovanjem povišanega krvnega tlaka (višji gradient). Osnovni učni program skupine je obsegal 10 skupinskih srečanj enkrat tedensko po 2 uri. Po končanem osnovnem programu se srečanja nadaljujejo enkrat mesečno v klubu za obvladovanje povišanega krvnega tlaka na principu samopomoči.

Vsa srečanja potekajo po metodi skupinskega socialnega učenja , ki ga vodita dva usposobljena moderatorja. Udeleženci v pozitivnem vzdušju izmenjujejo znanje in dobre izkušnje. Teme prvih desetih srečanj so vnaprej določene in obravnavajo obvladovanje povišanega krvnega tlaka s celostnega vidika (jemanje zdravil, prehrana, gibanje, odnosi, pozitivno doživljanje drugih in lastnega življenja, dejavnosti, ki vedrijo in sproščajo …), srečanja v klubu pa izhajajo iz potreb članov skupine.

Preliminarni rezultati vmesnih meritev zdravja, življenjskega sloga in stališč kažejo, da je večina članov v vseh treh skupinah (ne glede na gradient) izboljšala svoj življenjski slog, ki jim pomaga pri obvladovanju povišanega krvnega tlaka. Potencial socialnega gradienta je z metodo socialnega učenja možno v različnih okoljih izkoristiti za boljše obvladovanje povišanega krvnega tlaka.

Izkazalo se je, da je srečanja skupin treba načrtovati za daljše časovno obdobje (več kot pol leta), da se nove dobre navade utrdijo in da je možno dokazati tudi njihov vpliv na zdravstveno stanje posameznika.

Zaključne misli
Konferenca je prispevala k boljšemu razumevanju stanja in posledic starajočega se prebivalstva. Nekateri izmed ciljev so našteti spodaj.

• Spodbujanje udeležencev konference k uvajanju, izvajanju in zagovarjanju učinkovitih politik in praks, povezanih s staranjem v lokalnih skupnostih, državah in regijah.
• Vplivanje na voditelje, vključno s snovalci strategij in politik, z namenom povečevanja njihove zavzetosti pri podpiranju programov, ki so znanstveno podprti, upoštevajo starostne in spolne razlike ter človeške pravice.
• Povečevanje javne osveščenosti o posledicah diskriminacije starejših in osveščanje glede potreb po ustreznih ukrepih za zmanjševanje te vrste stigmatizacije s pomočjo medijev in drugih sredstev.
• Povečevanje razumevanja povezave med človeškimi pravicami in produktivnostjo ter neodvisnostjo starejših ljudi.
• Zagotavljanje možnosti za multisektorski dialog glede kreativnih rešitev še nerešenih izzivov v raziskovanju in izvajanju specifičnih politik in programov, povezanih s staranjem.

Da pa bi dosežene cilje tudi dosegli, bo potrebno še veliko prizadevanj, tako s strani vlad ter politik kot tudi s strani strokovne javnosti in civilne sfere.